Razprodaja
Zlasti v Evropi državljani boleče občutimo posledice finančne in gospodarske krize, ki jo je v prvi vrsti povzročil pohlep lastnikov kapitala. Zdaj pa nas tisti, ki so povzročili krizo, prepričujejo, da moramo »stopiti skupaj« in poiskati rešitve, ki bodo omogočile ureditev javnih financ. Eden od ukrepov, ki naj pripomorejo k saniranju državnega dolga, je privatizacija ali prodaja državnega premoženja zasebnikom, saj naj bi znali bolje gospodariti kot država. V bistvu gre za razprodajo, ki bo odgovornost za zavoženo gospodarsko politiko razpršila na vse državljane. Tudi v Sloveniji so zelo glasni zagovorniki take »sanacije« državnih financ, pri čemer zatrjujejo, da to od nas zahteva tudi Bruselj. Tako naj bi v kratkem prodali kar nekaj pomembnih podjetij, ki so pretežno v državni lasti.
Država je slab lastnik in ne zna uspešno voditi gospodarskih družb, nas prepričujejo ti apostoli novodobnega liberalizma. Tako naj bi prodali tudi Telekom, ki je doslej uspešno posloval vsem težavam navkljub. Gre pravzaprav za »kokoš«, ki nese zlata jajca. Kam pripeljejo »take rešitve«, lahko zelo nazorno vidimo iz izkušenj sosednje Hrvaške. Tudi tam so svoj Telekom prodali tujim lastnikom in zdaj jih zaradi tega hudo boli glava. Novi lastniki so namreč za »optimizacijo poslovanja« drastično zmanjšali število zaposlenih, temeljito oklestili sredstva za razvoj, dobiček pa odteka v tujino.
Drži, da številna podjetja v državni lasti niso uspešna, vendar glavni razlog za to ni v tem, kdo je njihov lastnik, temveč kdo so tisti, ki jih vodijo. Praviloma gre za strankarske aktiviste, ki se povzpnejo na ta mesta zaradi svojih političnih zaslug, s strokovnega stališča pa so precej »bosi«. Vrh tega pa tovrstni »kadri« za svoje napačne odločitve ne prevzemajo nobene odgovornosti, ceno tovrstnega »korporativnega upravljanja« pa na koncu plačujemo državljani. O tem zagovorniki privatizacije državnih podjetij ne govorijo, to pač nekako ne sodi v njihov načrt privatizacije dobičkov in socializacije izgub. Zgovoren primer takega »reševanja« krize je Grčija, kjer je bruseljska »trojka« tretjino prebivalstva pahnila čez prag revščine.
K sreči je med ljudmi še dovolj zdrave pameti, da naša oblast pri svojem odločanju ni neomejena, sicer bi zagovorniki novodobnega liberalizma privatizirali tudi gasilstvo, gorsko reševalno službo, ceste, morda tudi dobrodelne organizacije. Sicer pa je kar precej primerov, ko so tudi podjetja v zasebni lasti v velikih težavah, zato je treba bolj kot o obliki lastnine razpravljati o odgovornosti tistih, ki upravljajo z njo. Prav v tem se kaže (ne)uspešnost oblasti, ki mora zagotoviti pogoje za uspešno gospodarstvo. V tistih podjetjih, kjer je država večinski lastnik, bi morali zagotoviti od politike neodvisno vodenje, hkrati pa zaostriti odgovornost.
Drugače povedano, člani uprav bi morali biti nagrajevani (in tudi kaznovani) po gospodarski uspešnosti družb, ki jih vodijo. Takih zgledov je tudi pri nas veliko, zato smo kot država uspešni na mednarodnih trgih. Pravzaprav so prav ta uspešna podjetja omogočila, da smo se izognili »črnemu scenariju«, ki so nam ga napovedovali nekateri bruseljski uradniki in tudi kak domači politik. Skratka, v Sloveniji imamo dovolj pameti, da lahko sami upravljamo svojo državo. Državljani pa moramo dobro premisliti, komu bomo na volitvah dali pooblastilo,da prevzame odgovornost za njeno vodenje.
