Človek je najprej človek, šele potem je star ali mlad!
»Vedno sem bila razigrana, vesela in zmeraj nasmejana deklica, čeprav je bilo moje otroštvo zaznamovano s skromnostjo, da ne rečem z revščino,« je povzela Adela Margita Petan. Rojena je bila na Hrvaškem, a v Sloveniji živi že od leta 1970. Pri nas se je poročila in v Ivančni Gorici pognala korenine. Je upokojena učiteljica, ki jo je popolnoma prevzelo predvsem slikarstvo.
Potem se spominja: »Čeprav v mladosti nismo vedeli, da jemo zdravo, je bil to čas bio hrane in bio izdelkov.« Še dandanes ve, kako vabljivo je dišal kruh, ki ga je pekla mama, in kako omamen vonj so imele sveže pripravljene ribe, ki so jih v Kolpi nalovili ribiči, oče pa spekel.
»Oče je bil strog mizar, mama pa gospodinja, zmeraj vesela in zelo ljubeča. Bila je glasbeno in igralsko nadarjena, pa tudi amaterska fotografinja ter izvrstna pripovedovalka zgodb je bila. Vsi trije otroci smo jo poslušali odprtih ust, ko nam je pripovedovala o svojih življenjskih dogodivščinah ali pa nam brala napete knjige,« se spominja.
Adela je v otroštvu hrepenela po slikarstvu, zato je hotela po osemletki na oblikovno šolo v Zagreb. Ker za bivanje v dijaškem domu ni bilo denarja, je obiskovala gimnazijo in pedagoško akademijo v bližnjem Karlovcu, kamor se je vsak dan vozila.
»Ko sem diplomirala, je bilo tako kot zdaj težko dobiti delo. Zato sem šla s trebuhom za kruhom v Mosbach v Nemčijo, kjer sem ostala štiri leta. Najprej sem bila delavka v proizvodnji, ko pa sem se dobro priučila jezika, so me prestavili v pisarno.« V Nemčiji je spoznala svojega moža Franca, mizarja, in skupaj sta se vrnila v njegov rojstni kraj. Pravi, da ji je bilo ob prihodu v Slovenijo teže kot v Nemčiji. »Nemško sem za silo znala, slovensko pa nič. Spet sem bila na začetku: poiskati sem si morala službo, se naučiti jezika, se navaditi na nove kraje in ljudi. Pa sem se, a brez moževe podpore in pomoči ne bi zmogla.«
Po enem letu, ko je že tekoče govorila slovensko, se je zaposlila v osnovni šoli v Velikem Gabru in tam ostala do upokojitve. Poučevala je biologijo, kemijo ter gospodinjstvo, štiri leta tudi nemščino. »Šola je bil moj drugi dom, učenci - poleg mojih otrok Zdenke in Jaka – pa kot da bi bili moji.« Zaupa nam, da je šolske otroke najbolj spoznavala v šoli v naravi, kjer jih je učila plavati. »Bila sem jim kot druga mama. Zato mislim, da so me imeli tudi oni radi, saj so čutili, da jih razumem in podpiram.« Vesela je, da jo še danes pozdravijo, ko jo srečajo, in ji povedo, kaj počno.
Telovadka, slikarka, vrtičkarica …
Potem je prišla upokojitev. »Bila sem šokirana, ko sem ugotovila, da mi razen gospodinjstva in vrta ni treba ničesar več početi.« Na srečno je še takrat, ko je hodila v službo, pri Olimpijskem komiteju opravila tečaj za vodjo rekreacije. »Skupina, ki sem jo ustanovila pred leti, še vedno deluje, saj se zavedamo, da gibanje krepi telo in psiho.« Članice rekreativne skupine društva Grča se srečujejo dvakrat na teden v osnovni šoli. Razgibavajo se, sproščajo, družijo, držijo skupaj in po vadbi zmeraj še malce poklepetajo.
Potem se je spomnila še svojih mladostnih sanj. »Kdaj pa boš slikala, če ne zdaj«, si je rekla, ko se je upokojila, in se nemudoma vpisala v tečaj slikarstva na univerzo za tretje življenjsko obdobje v Ivančni Gorici. S čopiči, barvami in platni se zadnja leta druži vsak dan, pogosto slika še pozno v noč. Vesela je tudi, da je v knjigi pesnika Nikite Xeverja z naslovom Pomladni izvir objavljenih kar 52 njenih slik. »Sprva sem slikala le naravo, zdaj tudi abstraktno. V povprečju naredim vsaj eno sliko na teden in v domači hiši imam že vse stene polne. Imela sem že več samostojnih in skupinskih razstav,« se pohvali.
Ne pozabi še omeniti, da je navdušena vrtičkarica, pa tudi tečaj angleščine obiskuje in poje pri pevskem zboru Harmonija. Osrečujejo jo tudi dobre knjige, lepa pesem, gledališke predstave, šum morja, ptica v zraku, vonj cvetlic in prijateljice, ki ji poleg družine največ pomenijo. »Rada imam življenje ter občutek, da sem del nečesa in da nekomu pripadam,« je sklenila svojo pripoved Adela Margita Petan, ki ni vedela, da je jesen življenja lahko tako lepa. Zato je še vedno razigrana, vesela in nasmejana. »Prav takšna sem, kot sem bila kot majhna deklica. Človek je najprej človek, šele potem je star ali mlad!«
