Generacije so zrasle s kleklji

Zgodbe | jun. '14

Anica Uršič iz Idrije je od številnih čipk, ki jih je ustvarila v 62 letih klekljanja – prvo je naredila pri rosnih šestih letih - obdržala le čipkaste zavese, a so tudi te preveč dragocene, da bi jih imela na oknih kar vsak dan, zato jih hrani v posebni škatli.

Na letošnjem čipkarskem festivalu (potekal bo od 20. do 22. junija, že triintridesetič) bo razstavljala okrogel prt s premerom 120 centimetrov. Tako velika čipka je dandanes zelo redka, saj poleg prefinjenega znanja klekljanja zahteva tudi izjemno veliko potrpežljivosti in volje. Že ko je Anica končala pol kroga, je bilo v njem uporabljene več kot pol kilograma bombažne niti in »odklekljanih« kar 530 ur! »Odločila sem se za zelo star vzorec, poln rož in peres, kakršnega skorajda ne najdemo več, sem si ga pa izbrala za svojo dušo. Izdelujem ga po enem od številnih starih vzorcev, ki jih hrani naš muzej v Idriji, klekljaricam pa omogočajo, da lahko dragocene stare vzorce prerišemo ali kopiramo in tako ohranjamo znanje in te dragocene čipke žive,« pravi Anica. Kleklja že vse življenje, vendar sama doma skoraj nima čipk, kar me je malce presenetilo. »Od nekdaj sem klekljala zato, da sem kaj zaslužila. Tudi zdaj si malo pomagam pri skromni pokojnini, vendar od vsega, kar naredim, prodam le malo, zato pa več pa razdelim za darila, prispevam za razstave in za promocijo čipk.«

Hči naučila mamo klekljanja
Aničin oče je bil domačin, mama pa je prišla iz Dolenjske. Zato ji je bilo sprva klekljanje tuje; je pa veliko pletla, vezla in kvačkala. Anica pa se je rada vrtela okoli klekljaric, ki so ustvarjale kar zunaj na cesti. Opazovala jih je, kako premetavajo kleklje in ustvarjajo zanimive vzorce; prav tako pa so bili zanimivi tudi pogovori, ki jih je vlekla na ušesa. »Pogovarjale so se o vsakdanjem življenju in odnosih. Marsikaj sem šele z leti razumela in razvozlala; šele takrat sem tudi doumela, zakaj so se včasih kar sredi stavka začele pogovarjati v italijanščini, saj so imele nepovabljeno poslušalko …«. Mamine prijateljice, ki so ob vročih popoldnevih prišle klekljat v senco njihove brajde (mama je iz Dolenjske prinesla v Idrijo vinsko trto, ki se je tam dobro udomačila), so ji omogočile, da je poskusila, kako to gre. Ker je pokazala veliko zanimanja za klekljanje, sta jo starša - še preden je šla v »pravo šolo« - vpisala v čipkarsko šolo (ta je bila v Idriji ustanovljena že leta 1876). Vseh devet let čipkarske šole je komaj čakala na te ure in tudi če zaradi bolezni dopoldne ni šla k pouku, šole klekljanja ni nikoli izpustila. Takrat je tudi mamo naučila klekljati. »Ko sem ji pokazala prvi dve vrstici, mi je rekla, da že zna in da bo nadaljevala kar sama,« se spominja Anica.

Čipkast prtiček za filmsko vstopnico
Idrijska čipka doma dolgo ni imela prave cene: »Za čipkast prtiček sem si lahko kupila vstopnico za kino.« Kasneje so dobivale naročila iz stare Gorice, kjer so čipke zelo cenili in jih tudi dobro plačali. »Prte smo izdelovali z laneno nitjo in pogosto v skupinah, da je bilo hitreje narejeno. Midve z mamo pa sva delali sami, v duetu in tako sestavili prt za 12 ali celo 24 oseb.« Za prvi zaslužek s čipkami v Gorici – odkupovali so jih v znani trgovini 'pri Krainerju' - si je kupila dežnik, ki je bil takrat še draga reč. Še vedno se spomni, kako ponosna je bila, da si ga je lahko privoščila.
Veliko čipk je podarila teti, ki je bila poročena v Firencah, ta pa ji je v zahvalo dala nekaj svojih oblačil. »V času moje mladosti ni bilo kaj prida možnosti in tudi izbire ne, vse pa smo želele biti lepo oblečene. Stare tetine obleke sem kar na roko popravila, saj šivalnega stroja nisem imela; spodvihala sem rokave ali dolžino krila in bila zadovoljna.«
Deset let je Anica Uršič vodila Društvo klekljaric Idrije, kot predsednica pa si je prizadevala predvsem za kakovost in lepoto prave idrijske čipke, saj je komercializacija v minulem obdobju malce prekrila finese, ki zahtevajo več pozornosti, več znanja, več dela. »Z našim društvom čipke predstavljamo na različnih festivalih, tudi v Cankarjevem domu na festivalu za tretje življenjsko obdobje. Klekljani srček, denimo, za katerega porabimo dve uri dela, prodajamo v lični embalaži po 6 evrov, vendar je tudi to za mnoge preveč.« Idrijska čipka je bila leta 2000 zaščitena z geografsko označbo in je prepoznavna po posebni obliki, odlikuje jo njena likovna podoba – zakladnica teh modelov je v idrijskem muzeju. V zadnjih letih pa so vzklili ateljeji za risanje modelov čipk, ki so tudi avtorsko zaščiteni. Sicer pa je v skrbi za ohranjanje teh znanj tudi vse več tečajev za risanje čipk.

Dragocenost - živo srebro in idrijska čipka
Anica Uršič je zelo zadovoljna, ker to znanje ostaja živo, saj ga poleg čipkarske šole neguje tudi fakulteta za oblikovanje tekstilij. Lani je še z dvema klekljaricama učila študente te fakultete prvih korakov klekljanja, da so dobili občutek za to lepo ljudsko umetnost. Pokaže mi več kot sto različnih tehnik idrijske čipke, od tega jih je 79 najpogosteje uporabljenih. »Motive so klekljarice poimenovale asociativno: možgani, žabice, ribice itd. Predvsem pa je idrijska čipka prepoznavna po ozkem risu, ki so ga začeli imenovati tudi idrijski ris, ta pa se tradicionalno izdeluje s petimi ali šestimi pari klekljev,« mi razloži Anica Uršič. Čipka, ki jo izdelujejo v Žireh in na škofjeloškem območju (Poljanska in Selška dolina) pa še kje, je zaščitena kot kranjska čipka in je zanjo značilen široki ris.
Najstarejša pisna omemba čipk iz Idrije sega v leto 1696; to znanje naj bi v Idrijo prinesle žene čeških rudarjev, ki so prihajali na delo v rudnik živega srebra. Sprva so bile čipke le za izbrance, kmalu pa se je zanimanje povečalo, to pa je porodilo sum, češ da pod pretvezo nakupa čipk prihajajo v Idrijo tujci, da bi na skrivaj prišli do živega srebra ... Kako zelo je bila ta čipka cenjena, pove tudi primer vdove, ki je po možu prejemala rudarsko pokojnino 24 krajcarjev na teden, s klekljanjem pa je v istem času zaslužila 17 krajcarjev. Ker so klekljali tudi njeni otroci - vsak je na dan zaslužil še štiri krajcarje – so v tednu dni skupaj zaslužili skoraj še eno rudarsko ­pokojnino.

Tudi čipka se razvija
Rudnika ni več, čipke pa ostajajo, čeprav se je tudi temu delu že slabo pisalo. Po zaslugi takih, kot je Anica, se je klekljanje ohranilo in se nadaljuje tudi med mladimi. Ko se je poročila in imela otroka ter službo, je bilo seveda le malo časa za klekljanje. Zaposlena je bila najprej v podjetju Učila, kasneje pa v Labodu, ki je imel v Idriji obrat za šivanje zgornjih oblačil. Ko pa je utegnila, je klekljala – pogosto s hčerko v naročju in zato ne čudi, da je bila tudi Anka, tako kot mama, pri šestih letih že v klekljarski šoli. Sin Bojan je zaposlen v Italiji, in sicer v gradbeništvu, Anka, ki se je kasneje poročila v Kobarid, pa je to veselje prenesla na oba svoja otroka. Sin Dani, ki je star 22 let, je klekljal do svojega 12. leta, vnukinja Tea pa bo – tako kot mamica in babica - za vedno ostala klekljarica, saj sta jo obe v tem delu dobro izmojstrili. Vse tri, Anica, hčerka Anka in vnukinja Tea, imajo vse tri stopnje certifikatov za idrijsko čipko in vsako leto sodelujejo na čipkarskem festivalu.
Če je bila nekoč čipka predvsem uporabna kot bogat prt, posebno dragocene zavese ali dekoracija na okrasnih blazinah, pa tudi kot modni dodatek pri slovesnih oblekah, jo dandanes najdemo tudi v drugih oblikah. Pogosto jo najdemo kot sliko v okvirju. »Mlade klekljarice pa so dale čipki še nove poudarke in nove možnosti. Danes je čipka tudi nakit – broška, ogrlica, uhani. Vse več klekljaric pa uporablja tudi barvne niti, kar je novost in posebnost. In prav je, da čipke niso obtičale le v standardni podobi iz preteklosti, ampak da se razvijajo in se prilagajajo novemu času. Le tako bo bogastvo in znanje iz preteklosti prehajalo tudi v prihodnost,« sklene Anica Uršič svojo pripoved.