Vrh imenovan po najvišje ležeči cerkvi na Slovenskem

Zgodbe | jun. '14

»Podpisi, ki jih vidimo na prednji in naslovni strani dvoslikovne razglednice Uršlje gore iz leta 1911, skoraj zagotovo pripadajo mojemu staremu očetu Jožefu Plešivčniku ter njunima otrokoma oziroma mojemu stricu Ivanu (Hanziju) in moji teti Mariji (Mici), ki so tedaj živeli v Dobji vasi. Plešivški dvor, mogočno domovanje našega rodu na južnem pobočju Plešivca oziroma današnje Uršlje gore na nadmorski višini 990 metrov, ki ga prikazuje desna fotografija, je zaradi prezadolženosti zadnjega tu živečega prednika Martina Plešivčnika celovška banka leta 1900 zasegla in prodala. Najprej pustolovcu Marquisu Dominiqueu Pandolfiju knezu de Guttadauru, ta pa ga je tri leta kasneje prodal grofu Douglasu Thurnu – Valsassini, ki ga je vključil v svoja obsežna koroška posestva,« nam je usodo Plešivčnikovega gorskega posestva pred dobrimi sto leti najprej pojasnil 84 – letni upokojeni prim. Drago Plešivčnik, dr. med., ki se veliko ukvarja tudi s kulturo in krajevno zgodovino.

Kolikor je doslej raziskal, se je v sedanjem zaselku Plešivec v naselju Zgornji Razbor prvi Plešivčnik – Florjan pojavil v drugi polovici 16. stoletja. Težko je reči, pravi naš sobesednik, kdaj in zakaj se je rod, ki je potem sprejel ime po Gori, Plešivški rod, naselil na težje dostopnih, gozdnatih, slabo rodovitnih strminah, ko je bilo v dolini še dovolj prostora. Enako vprašanje seveda velja tudi za ljudi sosednjih kmetij in posestev. Sicer pa se je v 15. in 16. stoletju v dolini dogajalo toliko hudih reči, da se je človek rad umaknil v bolj varno zavetje visoke gore. »V presledkih po nekaj desetletij je od leta 1348 od leta 1634 tod razsajala kuga z zastrašujočim vzdevkom 'črna smrt'. Ljudje so vedeli, da je lahko stik z zbolelimi ali umrlimi zanje usoden, zato so se jih izogibali. Leta 1396 so Turki prvič pridrveli na Štajersko. V letih od 1473 do 1483 so petkrat ropali po Slovenj Gradcu in na svojem povratku domov vlekli s seboj zala dekleta in močne mladeniče v suženjstvo. In ni se moglo vedeti, kdaj bodo zopet prihrumeli.«

Plešivčniki pobudniki gradnje cerkve sv. Uršule
Florjan Plešivčnik in njegov sin Anton sta bila tudi pobudnika gradnje cerkve na Plešivcu in gonilni sili okoli leta 1570 ustanovljene fundacije Kristusove cerkve, ki se je lotila tega dela. V tej bratovščini so bili sami slovenski posestniki, zato je možno sklepati, da so se sem gor umaknili pred nemško gosposko, ki je obvladovala okoliška nižinska mesta, vasi in zaselke. Hribovski kmetje so hoteli ostati zvesti veri svojih očetov in so iskali zavetje pri sv. Uršuli, priprošnjici pri Bogu, za srečno zadnjo uro, zavetnici žensk in otrok, vzgojiteljev ter trgovcev, varuhinji pred otroškimi boleznimi in v vojnih časih.
»Cerkev so gradili bolj na pamet, po slabih načrtih. Ljubljanski škof Tomaž Hren (1560 – 1630), veliki pospeševalec gradnje cerkva, je ob svojem prvem obisku na Gori leta 1601 predlagal izboljšave, ki so jih graditelji upoštevali. Zato je bila lahko prva posvetitev cerkve s tremi oltarji že naslednje leto. Tomaž Hren je leta 1609 posvetil še štiri nove oltarje in pet let pozneje poslal nas Goro ljubljanskega stavbarskega mojstra Janeza Domina Abundija, da je na zahodni strani dozidal visok stolp. Ta pa je privabljal ognjene strele, ki so večkrat zanetile požar, poškodovale ostrešje, prizanesle pa niso niti obiskovalcem cerkve in drobnici v njeni okolici. Zato so ga znižali do višine strehe, na južni strani cerkvene zgradbe pa pozidali nov stolp. Zelo obremenjujoče vremenske razmere na uršljegorskem vrhu so tudi pozneje zahtevale pogosta vzdrževalna in obnovitvena opravila, s katerimi so bili prav tako tesno povezani Plešivčniki, ki so hkrati uspešno gospodarili in širili svoje posestvo,« pripoveduje njihov razgledani potomec v svojem natrpanem, a preudarno urejenem in prijetnem študijskem kabinetu v Slovenj Gradcu.
Kot je navedeno v brošuri Gozdno-turistična pot Plešivec, je bil eden najmogočnejših Plešivčnikov leta 1770 rojeni Georg, ki je k svojemu imenu smel dodati naziv plemeniti in uporabljati grb z diagonalno postavljenim zlatim levom na rdeče-modrem polju. Ob hiši je imel živalski vrt, pozimi pa je v sani vpregel jelene in se z njimi vozil v Stari trg. K slavi Plešivškega dvora so prispevali tudi z divjadjo bogati gozdovi, zaradi česar so že sredi 19. stoletja semkaj zahajali petični gostje. Zato se je njihove domačije oprijelo tudi ime Lovski dvor, katerega obisk so tedanji izletniški vodiči priporočali vsem, ki so se odpravili na Uršljo goro. Posestvo je najbolj razširil Martin Plešivčnik, rojen 1838., za katerega so pravili, da je bil bogat kot baron. Pokupil je dvanajst bližnjih kmetij, katerih lastniki so jih po zgraditvi železniške proge Dravograd – Maribor 1865. in Dravograd – Velenje – Celje 1899. zapustili in se preselili v nastajajoča industrijska središča v dolini. Tako je zaokrožil 1200 hektarjev gozdov in še precej kmetijskih površin.

Obnovljena cerkev in planinski dom
Toda obsežna obnova dvora in neuspešna transakcija z menicami sta ga zaradi velikih dolgov spravili na kant, tako da se je najprej umaknil v Ameriko, nato pa se je vrnil k sinu v Trbiž in tam umrl. »Njegov nagrobni spomenik na tamkajšnjem pokopališču je impozanten kip iz brona – pieta ob velikem križu, zraven pa je skala iz marmorja s silhueto Uršlje gore in na njej močna trnjeva krona iz železa, znamenje hrepenenja in bolečine,« opisuje grob zadnjega Plešivčnika s Plešivca dolgoletni direktor Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in predstojnik njenega kirurškega oddelka. Potomci Martina Plešivčnika živijo danes v Trbižu, Trstu in Bologni, drugi v Mežiški dolini in Podjuni, še najbližje nekdanji domačiji pa so ostali Radmanovi iz Zgornjega Razborja. Leta 1936 je plešivško posest odkupil generalni direktor trboveljske premogokopne družbe iz Ljubljane Rihard Skubec in si tu uredil letno rezidenco, ki so jo med drugo svetovno vojno požgali partizani. Po njej so posestvo nacionalizirali in zdaj so v manjši (desni) hiši, kjer je nekdaj bivala služinčad, vikendi, na mestu razpadajočega hleva pa je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja zrasel dom za šolo v naravi.
Starotrška podružnična cerkve sv. Uršule, po kateri je Plešivec - najvzhodnejši vrh v Karavankah (1699 m) dobil ime, je tudi po drugi svetovni vojni klavrno propadala, dokler se pod okriljem TD Slovenj Gradec v devetdesetih letih minulega stoletja niso lotili najnujnejših popravil. A to je bilo premalo za uničujoče delovanje narave, zato so 2003. oblikovali gradbeni odbor, ki je v slabih treh letih s pomočjo številnih prostovoljcev in darovalcev izpeljal temeljito obnovo. »Romarska cerkev sv. Uršule na Uršlji gori, ki je najvišje ležeča cerkev na Slovenskem in uradno razglašena za kulturni spomenik lokalnega značaja, je zasijala v svoji popolnosti, mi pa smo si oddahnili, ker je bil dolg dedom poravnan,« ne skriva zadovoljstva Drago Plešivčnik, ki je še zlasti navdušen nad novim križevim potom, delom štirinajstih slovenskih akademskih slikark in slikarjev: Ludvika Pandurja, Jerneje Smolnikar, Lucije Stramec, Štefana Marflaka, Tomaža Perka, Vide Slivniker Belantič, Rudija Španzla, Zorana Arizanovića, Franca Vozlja, Rudija Skočirja, Darka Slavca, Anje Jerčič, Saše Vrabiča in Benjamina Kumpreja.
Leta 1912 je Nemško-avstrijsko planinsko društvo malce pod vrhom Uršlje gore postavilo kočo, ki jo je po prvi svetovni vojni prevzela mislinjska podružnica Slovenskega planinskega društva, 1942. pa je pogorela. PD Prevalje je 1948. na njenem mestu zgradilo nov planinski dom, ki ga je med letoma 1980 in 1983 v celoti prenovil in mu dodal še prizidek. Z enega najpriljubljenejših hribovskih ciljev Korošcev so čudoviti razgledi na Mislinjsko, Mežiško, Šaleško in Dravsko dolino.