Villa Maritima v Simonovem zalivu
Skozi stoletja in tisočletja zemlja prekrije ostaline starih civilizacij in napoči čas pozabe, zatem pa pride obdobje odkritij. V muzejskih vitrinah videvamo idole, prsteno posodo, orodje, orožje in nakit iz bronaste in železne dobe, v mislih pa potujemo nazaj skozi čas v daljno preteklost. Tokrat se bomo ustavili ob ostalinah antične vile v Simonovem zalivu pri Izoli.
Na polotoku južno od izolske marine, v Simonovem zalivu, so arheologi odkrili ostanke rimske obmorske vile. Mnogi upokojenci pogosto obiščejo Izolo, saj počitnikujejo v hotelu Delfin, ki je v neposredni bližini omenjenega najdišča. Na sprehodih ob obali si je mogoče ogledati omenjene ostaline in se v domišljiji sprehoditi v čase, ko so ob začetku našega tisočletja podobne vile stale vzdolž celotne istrske obale. Zgrajene so bile nekaj kilometrov stran druga od druge.
Stari viri
Arheološko najdišče v Simonovem zalivu je omenjeno že v 16. stoletju, z obširnejšimi arheološkimi raziskavami so začeli leta 1922. Izmerili so tudi ostanke bližnjega pristanišča, ki ga danes prekriva morje. Zadnje arheološke raziskave pa tu potekajo od leta 2008. Zanje skrbi Inštitut za dediščino Sredozemlja Univerze na Primorskem, ki sodeluje z avstrijskim tovrstnim inštitutom.
Arheologi sistematično izkopavajo in proučujejo najdbe ostankov Ville Maritima v Izolskem zalivu. Najdene ostaline nekdanjih časov so deli stavb, bivališč, gospodarskih poslopij, pristanišča. Poslopje je imelo za rimsko obdobje značilne reprezentančne bivalne prostore, gospodarski del in pristanišče s skladišči. Tu so stali pomembni gospodarski objekti. V morju so gojili ribe in školjke. Iz oljčnega nasada so pridobivali olje, iz vinogradov vino, morda so pridobivali tudi sol. Izdelovali so opeko in amfore, gojili ovce za predelavo volne. V skladiščih so hranili blago, ki je s trgovskimi ladjami prispelo iz daljnih krajev.
Rekonstruirani mozaik
Stanovanjski del Ville Maritime se je raztezal na tri tisoč kvadratnih metrov površine. Bivalni prostori so bili razvrščeni okoli notranjega dvorišča, ves kompleks pa je bil z daljšim hodnikom povezan s pristaniščem.
Tukajšnja obala je bila nekoč precej drugačna, kot je sedaj. Mesti Izola in Koper sta bili še pred nekaj stoletji otok in sta šele od 19. stoletja dalje povezani s kopnim.
Dandanes si je mogoče v Simonovem zalivu ogledati ostanke obnovljenih zidov ter ostanke rimskega vodovoda in glinenih cevi. Posebno zanimanje obiskovalcev najdišča privlači del rekonstruiranega rimskega mozaika. Tlake v vili so namreč krasili črno-beli mozaiki z geometričnimi vzorci. Izstopa pa okvir z motivom dvotračne pletenine ter motivi arhitekturnih obokov v stilu nerealne, teaterske arhitekture. Tehnika in motivika teh mozaikov sodi v tako imenovano italsko skupino, kamor se vključujejo tudi mozaiki v Akvileji in Emoni, predhodnici
zdajšnje Ljubljane.
Novejše raziskave so pokazale, da so Rimljani zgradili opisano poslopje med letoma 25 do 10 pred našim štetjem. Med petdesetimi in sedemdesetimi leti našega štetja pa so bili nekateri stanovanjski deli že opuščeni.
Pristanišče vile je zavzemalo približno sedem tisoč kvadratnih metrov površine. Bilo je eno največjih na zahodni obali Istre. Dobro je bilo zavarovano pred vetrom in je sprejemalo ladje, dolge do 25 metrov, nanje pa so lahko naložili do tisoč amfor. Gladina morja je tu višja za 1,6 metra kot v rimski dobi.
Zadnje raziskave Pomorskega muzeja Sergej Mašera iz Pirana so odkrile, da so tukajšnji zaliv pomorščaki obiskovali že od prvega stoletja pred našim štetjem, pristanišče pa je je ostalo v uporabi do zgodnjega srednjega veka. V tem obdobju je tu stala cerkvica, posvečena sv. Simonu. Po njej se tudi imenuje zaliv, a ostankov cerkvice še niso odkrili.
