Ne more propasti narod, ki ima take matere

Zgodbe | jun. '14

Marija Ivančič, narodno zavedna in svobodomiselna žena se je rodila 12. junija 1890 v Petrincih. V času med obema vojnama je na majhni kmetiji preživljala devetero otrok, svojih in otrok iz moževega prvega zakona. Med drugo svetovno vojno je izgubila kar štiri sinove.

Marija je že maja 1941 postala aktivistka OF in sodelavka prvih partizanov, ki so se združili v ribniško četo, ki se je zadrževala v gozdovih Travne gore.
Osvobodilni fronti so se pridružili tudi sinovi Ivan , rojen leta 1919, in Ciril, po poklicu mizar, ki se je rodil leta 1915; oba pa sta maja 1942 postala borca Notranjskega odreda. Tretji sin Slavko, kmetijski ekonom, je bil aktivist in je delal na terenu. Na začetku roške ofenzive konec julija 1942 so se bratje Ivan, Ciril in Slavko dogovorili za košnjo na kmetiji. Med košnjo pa so jih aretirali Italijani in jih zverinsko pobili.
V bližnji vasi Travnik je bil poročen Franc Ivančič, pastorek Marije Ivančič, rojen leta 1905. Italijani so ga aretirali 31. julija 1942 in ga kot talca skupaj z drugimi vaščani Travnika usmrtili v kraju Sodol.
Vsi ti boleči udarci pa matere niso zlomili, še več, nadaljevala je z aktivističnim delom. Kot pokončno slovensko mater so jo izvolili za odposlanko na kočevskem zboru odposlancev slovenskega naroda od 1. do 3. oktobra 1943. Zaradi varnosti so se delegati sestajali ponoči, podnevi pa so se zadrževali v bližnjih vaseh. Zbor, ki se ga je udeležilo 650 poslancev, je začel predsednik izvršnega odbora OF Josip Vidmar, vodil pa ga je Bogdan Osolnik.
Vidmar je povedal, da je od prvega trenutka čutil, da zbor ni navaden politični sestanek, ampak izjemen dogodek.
Pričevanje je ganilo vse
V Kočevju je spregovorila tudi pogumna kmetica Marija Ivančič in dejala: »Štiri sinove so mi okupatorji pobili. Mučili so jih, odrezali so jim roke, porezali so jim nosove, tako so jih izmaličili, da niso bili več ljudem podobni. Razumeli me boste, s kakšno žalostjo sem spremljala štiri rakve. Prenesla sem to, ker sem vedela, da sem dala svoje otroke v dar domovini za osvoboditev slovenskega naroda.«
Vsi navzoči v dvorani so vstali in stoje poslušali žensko v črnini, ki je ponosno in odločno nadaljevala: » Za svobodo domovine ni nobena žrtev prevelika! Vsi žrtvujemo vse, da bo naša domovina spet čista, da ostane čista!«
Te besede so zbudile nepopisno navdušenje.
Udeleženec zbora dr. Makso Šnuderl je med drugim zapisal: »Sinoči se je zgodilo nekaj, kar štejem za največ, kar sem slišal v življenju. Med diskusijo o referatu Kidriča in Kardelja se je zglasila k besedi kakih 65 let stara kmečka ženica, dobra in neznatna, s črnim šalom. Začela je, da ji je mož padel med prvo svetovno vojno, da je imela devet otrok, šest sinov in tri hčerke. Vzgojila jih je težko in v siromaštvu, vendar tako, da so bili vsi na pravi poti. Potem je ta ženska razprla roki in vrgla iz sebe tako pretresljivo in močno, da se je vsa dvorana dvignila na noge: 'Toda rada sem dala te žrtve. Za slovensko svobodo ni nobena žrtev premajhna'. Ploskanje, ki je sledilo, ni hotelo pojenjati. Medklic: Ne more propasti slovenski narod, ki ima take matere ! Vse je pretresla ta izjava, meni je spanec minil, kot, da bi me polil z vodo.
Predsednik zbora je predlagal, da se žena pozove v častno predsedstvo in tako so jo poklicali na oder med predsednika AVNOJ, majorja Jonesa in podpredsednika ZAVNOH. Ne bom pozabil tega trenutka, če bi živel sto let. To je bila veličina, heroizem, da se lahko skrije špartanska mati. Če je naše gibanje ustvarilo take etične veličine, potem je našlo v tem svoje najvišjo posvetilo. Dramatična napetost trenutka je bila nepopisna. Dedijer in drugi srbski in hrvaški delegati so bili pretreseni. Ta mati mora v vsako berilo naših šol in postati mora svetel zgled za naše bodoče ženske generacije,« je še dodal dr. Šnuderl.
Marijo Ivančič so na zboru imenovali »mati Slovenije« in jo izvolili v slovenski narodno osvobodilni odbor in za delegatko na drugem zasedanju AVNOJ. Udeležila se je tudi tretjega zasedanja AVNOJ v Beogradu. Do visoke starosti je delala v organih oblasti in v družbeno političnih organizacijah. Jesen življenja pa je preživljala v Petrincih, kjer je kmetovala vse do svoje smrti 10. decembra 1980.