Rokovnjačice

Zgodbe | jun. '14

Rokovnjaške tolpe so živele in se ravnale po svojih, posebnih zakonih in navadah. V to razbojniško življenje pa niso bili vključeni le moški, pač pa tudi ženske. Nekatere so bile njihove priležnice in niso poznale ne sramu ne kesanja, po pripovedovanju naj bi bile v veliko pohujšanje povsod, kamorkoli so prišle. Poleg tega so kradle in ropale, pa tudi detomore so pogosto zagrešile, obstajajo pa tudi tožbe o zanemarjenih in v divjih zakonih spočetih rokovnjaških otrocih v okolici Ljubljane.
Rokovnjaške ženske so podnevi beračile in si ogledovale hiše in cerkve, medtem pa so se možje skrivali v gozdu in čakali, kaj jim bodo sporočile. Toda nekatere ženske so se lahko kosale z najbolj pogumnimi rokovnjači.
Prva žena rokovnjača Črnega Jurija je bila Urša »Čangriža«, v primerjavi z drugimi še dokaj poštena ženska, če o poštenosti sploh lahko govorimo. Prav zato si ni prislužila častnega rokovnjaškega naslova »papežinja«. Ta naziv je tedaj nosila zloglasna Jera, doma z Bleda, ki je bila kar nekaj časa »strah in trepet« med ljudmi. Klicali so jo Nona. Vodila je tatinske tolpe rokovnjačev po Gorenjskem in Štajerskem. Znana je prigoda ob nekem cerkvenem shodu na Limbarski gori, kjer so rokovnjači pod njenim vodstvom ob poti prosjačili, da bi med ljudmi zbudili več sočutja, so si do krvi izpraskali rane na nogah. Mnogi romarji so jim namesto denarja dajali hrano, a so jo preoblečeni berači pometali proč. Ljudje so to opazili in se nanje jezno znesli, a rokovnjači so se pri priči porazgubili, v njim prijateljski hiši v Krašnji pa so zapili nabrani denar.
Nona si je nakopičila veliko premoženje in se spretno izogibala roki pravice. V kasnejših letih se je velikokrat hvalila, kako je preoblečena v duhovnika, lovca ali kmeta pretentala oblast in se varno gibala med ljudmi. Nekoč pa ji je vendar spodletelo, orožniki so jo aretirali in prav njena pričevanja pred sodiščem pripovedujejo o njenih »junaških« dejanjih.
Po odsluženi kazni je živela pri hčerki Micki v svoji koči »pri Ljubiču«, kjer je bila pod podom velika votlina, v kateri je pred žandarji skrivala nevarne tatice.
Četrtega decembra leta 1853 je bil v Kamniku pri sv. Barbari semenj. Tisti večer so se pri Noni zbrali nekateri njeni znanci, tatovi iz skupin, imenovanih Srakarji in Durgelci. Med njimi je prišlo do prepira in kasneje do pretepa. Iz maščevanja je nekdo podtaknil ogenj in hiša je pogorela do tal. Nona je rešila, kar se je rešiti dalo, in pobegnila. Ljudje v okolici pa so navdušeno opazovali požar in vzklikali »Tatje gore! Tatje gore!« Še nekaj časa je bilo mogoče zaslediti razvaline požgane hiše pri vhodu v gozd Pijalšnikovih pri Novem trgu nad Kamnikom.
Na Koroškem je imela podobno zlovešč sloves rokovnjačica Apolonija Tof »Kozara«, ki je ropala predvsem cerkve in župnije. V kamniški okolici pa so se klatile še druge tatinske babe, a so kmalu izginile druga za drugo. Nekatere so končale v ječi, druge so pobegnile na Hrvaško, saj jih je država vse bolj nadzorovala.