Litva – privlačna mesta in peščena obala

Prosti čas | jun. '15

Baltske države še vedno nekako povezujemo z nekdanjo Sovjetsko zvezo, pa čeprav sta od njihove osamosvojitve minili že več kot dve desetletji. Litva je po površini in številu prebivalcev največja izmed treh baltskih držav. Velika je za tri Slovenije in ima okoli tri milijone prebivalcev. Litovski jezik je soroden latvijskemu, pišejo pa v latinici.

V Litvi so bile prisotne težnje po samostojnosti vse od začetka sovjetske okupacije med 2. svetovno vojno. Sprva oboroženi odpor pred več kot pol stoletja so zamenjali drugačni protesti. Eden izmed odmevnejših se je zgodil 23. avgusta leta 1989, ko je od Vilne, litovskega glavnega mesta, do Talina, estonskega glavnega mesta, potekala živa veriga. Kar dva milijona ljudi si je podalo roke na 600 kilometrov dolgi razdalji in tako opozorilo na željo po samostojnosti, ki so jo dočakali leta 1991. Ruščino je sicer še slišati predvsem med starejšimi ruskimi priseljenci, z razvojem turizma pa je zanjo med mladimi tudi malo več zanimanja kot pred leti. Z malo iznajdljivosti si lahko privoščijo vse, o čemer njihovi starši še pred dvema desetletjema niso mogli niti sanjati: potujejo po svetu, imajo možnost boljšega zaslužka ter odhajajo na študij in delo v bogatejše članice Evropske unije.

Slikovita prestolnica

Vilna je z okoli pol milijona prebivalcev gospodarsko, kulturno in izobraževalno središče. Staro mestno jedro s številnimi gotskimi zgradbami je zgledno obnovljeno in je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Zaznamujejo ga številne razkošne cerkve in palače ter obilica trgovin in gostinskih lokalov. Cene in ponudba v njih so podobne kot v katerem izmed zahodnoevropskih mest.

Poseben pečat daje mestu lega ob reki Neris, ki jo premagujejo številni mostovi. Nad mestnim parkom stojijo ostanki gradu s stolpom iz 14. stoletja. V tem času je bila Litva celo največja vojvodina v Evropi, saj je obsegala današnjo Belorusijo, Ukrajino, del Poljske in Rusije, segala pa je vse do Črnega morja. Večji del znamenitosti je mogoče obiskati kar peš. Le razgledni televizijski stolp, ki so ga ob razglasitvi samostojnosti domačini branili s svojimi telesi, je nekoliko oddaljen od središča mesta. Malo bolj oddaljen je tudi muzej, posvečen pesniku Aleksandru Puškinu, ki sicer nikoli ni živel v Vilni, toda sem se je priženil njegov sin Grigorij. Muzej je urejen v leseni vili, v kateri je zadnja leta življenja bival Grigorij z ženo Varvaro.

Poseben vtis je name naredil predel Užupis, ki je priljubljen med alternativnimi umetniki in mladino. Umetniki so leta 1997 na levem bregu reke Vilnele celo razglasili samostojno republiko s svojo ustavo in predsedstvom. Trgovine, galerije in gostinski lokali se stiskajo v ozkih ulicah okoli bronastega kipa angela, ki se ponosno dviguje nad starim mestnim predelom. V Užupisu se redno vrstijo kulturni dogodki, med katerimi lahko vsak najde kaj za svoj okus. Mnogi pa ga obiščejo že samo zaradi prijetnih lokalov ob reki ali se ustavijo na mostu, na ograjo katerega zaljubljenci pripenjajo ključavnice. 

Vilna se je izkazala kot prijetno mesto za nekajdnevni obisk. Privlačen je bil tudi izlet do mesta Trakai, ki leži na ozkem pasu kopnega med dvema jezeroma. Turiste privlači predvsem mogočen rdeče obarvan grad na bližnjem otoku. V njem je urejen muzej, v poletnih mesecih pa ga poživljajo številne prireditve na prostem.

Nakupovanje v Kaunasu

Kaunas je bil med obema svetovnima vojnama glavno mesto Litve, saj je Vilno z okolico takrat zasedla Poljska. Privlačno staro mestno središče na ozkem polotoku se stiska za ostanki utrdbe iz začetka preteklega stoletja. V tem delu mesta me je navdušila več kilometrov dolga nakupovalna ulica Laisves s privlačnim drevoredom. Z obeh strani so trgovine, v katerih so na prodaj izdelki večine najbolj znanih svetovnih blagovnih znamk. V Litvo še niso prodrla velika zahodnoevropska trgovska podjetja. Domača nakupovalna središča Akropolis so polna bleščečih trgovin, večina je odprta kar do 22. ure. Mnoge pritegne tudi drsanje na velikem drsališču sredi nakupovalnega centra. V mnogih gostinskih lokalih je prav posebno vzdušje ob prenosu pomembnih košarkarskih tekem, še posebno kadar se pomerita večna rivala, domači Žalgiris in Lietuvos Rytas iz Vilne. Košarka je namreč daleč najbolj priljubljen šport v Litvi, nekateri litovski košarkarji pa so že zaigrali za slovenske klube.

Oddih ob Baltiku

Palanga je najbolj znano litovsko letovišče. Tu so ob več kilometrov dolgi peščeni obali Baltskega morja začeli graditi razkošne lesene vile že pred več kot stoletjem in nekatere so se ohranile do današnjih dni. V mestu je na voljo veliko prenočišč, toda gneče ni, saj se številni hoteli kar porazgubijo med nasadi mogočnih borovcev. Mestno središče predstavlja dolga ulica, namenjena pešcem, ki vodi vse do peščene obale. Ob njej se vrstijo trgovine in restavracije za vsak žep in okus.

Za mnoge pa je najprivlačnejši del litovske obale Kurski polotok. Dobrih sto kilometrov dolg in z borovci porasel peščeni pas ločuje Kurski zaliv od Baltskega morja. Polovica ga pripada Rusiji in se zaključuje v kaliningrajskem okrožju. Litovski del je s kopnega dostopen s kratko trajektno povezavo iz pristaniškega mesta Klaipeda. Za polotok so značilne visoke peščene sipine, slikovite lesene hiše, krite s slamo, ter gozdovi rdečega bora. Drevesa so ponekod zaradi stalnega vetra prav čudnih oblik. Nič čudnega, da so se tod rojevale zgodbe o nadnaravnih silah in pravljičnih bitjih. Nanje spominjajo veliki leseni kipi čarovnic, škratov in zmajev ob gozdnih poteh na robu enega izmed krajev.

Kurski polotok je pravi raj za ljubitelje narave in družine z majhnimi otroki. Dolge peščene obale so idealne za poležavanje ali igro v pesku, voda pa se v poletnih mesecih dovolj segreje za brezskrbno kopanje. Skozi gozdove se vijejo številne pešpoti, nedaleč stran od obale pa so speljane asfaltirane kolesarske steze.

Največji turistični kraj Nida je gotovo eno izmed najbolj romantičnih litovskih letovišč. Majhen kraj z lesenimi hišami se k sreči ni pretirano spremenil z razvojem turizma. Polotok je bil namreč priljubljen že pred stoletjem, ko je pripadal Nemčiji. V mirne ribiške kraje so prihajali mnogi aristokrati in umetniki. Med njimi je bil tudi Nobelov nagrajenec, nemški pisatelj Thomas Mann. Prikupna in s slamo krita hiša, v kateri je živel in ustvarjal, stoji še danes. Ponaša se z lepim razgledom na peščeno obalo, v njej pa je urejen spominski muzej. Posebnost teh krajev so tudi leseni ribiški čolni, ki imajo jambore označene na izviren način. Nanje pritrjujejo vetrnice, ki so z znaki oblikovane tako, da je že od daleč mogoče spoznati, od kod prihaja lastnik. Žal jih sodobni motorni čolni brez jamborov ne potrebujejo več, zato pa so se vetrnice ohranile kot svojevrstni spominki.

 Na Gori križev

Za konec potepanja po Litvi sem moral obiskati še prav poseben kraj. To je Gora križev (Križiu kalnas), ki je postala nekakšen simbol upora proti okupatorjem. Vzpetina je v bližini velikega mesta Šiauliai. Prve križe so na hribu postavljali že v začetku 19. stoletja. Križem so se kasneje pridružili še kipi svetnikov in rožni venci, svetinje, slike, osebni predmeti ter različna posvetila. Hrib je postal nekakšno svetišče in romarski kraj. Ko so v iskanju zaslužka mladi Litovci zapuščali domovino, so jim starši ob slovesu zaželeli srečno pot s križem na Gori križev. Število križev se je začelo drastično povečevati v času sovjetske okupacije. Domačini so jih postavljali v spomin na umrle v policijskem terorju in med deportacijami v Sibirijo. Sovjetska oblast se je kar z buldožerji večkrat spravila nad verski fanatizem, kot je goro poimenoval generalni sekretar komunistov Nikita Hruščov. Toda po vsakem čiščenju je na gori čez noč zraslo še več križev. Tovrstno preganjanje se je končalo šele z Mihailom Gorbačovom, ki je dovolil, da so Goro križev uvrstili med litovske narodne spomenike. V naslednjih letih je postala simbol boja za litovsko neodvisnost, od leta 1993 pa je tudi katoliški romarski kraj. Takrat jo je obiskal papež Janez Pavel II., v bližini pa so zgradili manjšo cerkev.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan