Zobozdravnik, ki rad mizari
Franek Klemenc
Mnogi, predvsem mladi ljudje, si pod vplivom čedalje bolj vsiljivih reklam navadno želijo imeti čim bolj snežno bele zobe. »Toda bela barva še ne pomeni, da so beli zobje v resnici bolj zdravi. Celo nasprotno: rumenkasto obarvani so kakovostnejši,« pravi doc. dr. Franek Klemenc, dr. stomatologije, danes pa upokojenec, ki rad mizari in potuje. Rad se ukvarja tudi s športom. Tako poleti kolesari, pozimi pa igra namizni tenis.
»Alpske smučke sem postavil v kot zaradi bolečih kolen, prav tako tenis.« Rad se spominja več kot sto tekem Zlate selekcije Nedeljskega dnevnika, ki jo je vodil Tof. V njej so brcali žogo in se imenitno zabavali vsi bivši dobri in znani športniki. Tako Bojan Križaj, Brane Oblak, Miro Cerar, Borut Bassin in drugi.
V srednješolskih letih, kar je danes seveda pozabljeno, pa je bil tudi znan kotalkar in drsalec. Drsal in kotalkal je s Katjušo Derenda in leta 1961 sta na svetovnem prvenstvu v kotalkanju in v parih v ZDA, v Main Beachu na Floridi, zasedla imenitno šesto mesto.
»Že kot študent sem rad potoval. S prijateljem sva na motorjih prekrižarila Saharo po trasi znamenite dirke Pariz–Dakar. Na srečo mi zdravje še dopušča, da še vedno sam ali skupaj s prijatelji raziskujem ta naš lepi in modri planet.«
Na začetku svoje poklicne poti je bil tudi zdravnik pri naših vrhunskih alpinističnih odpravah.
Dolgčasa ne pozna
Ko je končal fakulteto, ni dobil službe. »Zato sem štiri leta popravljal zobe v tedanji Zahodni Nemčiji.« Potem se je vrnil domov, saj so ga povabili za asistenta na stomatološko fakulteto. »Pravzaprav se nisem vrnil v tedanjo Jugoslavijo le zato, ker so mi ponudili službo, ampak predvsem zato, ker sem si želel, da moja otroka poženeta korenine na slovenski zemlji. Če bi ostal v Nemčiji, se morda ne bi hotela več vrniti, gotovo pa bi bolje govorila nemščino kot slovenščino.« Sin Luka je sociolog, a dela v marketingu, hčerka Barbara pa je oftalmološka fotografinja na ljubljanski očesni kliniki. »Imam tudi dva vnuka: desetletnega Filipa in šestletno Lote,« še pove.
Kmalu je postal docent katedre za zobne bolezni in endodontijo ter predstojnik istoimenskega centra. Dvakrat na teden je imel ambulanto na stomatološki kliniki, na fakulteti pa je poučeval predmeta: zobne bolezni in propedevtika zobnih bolezni. »Devet let sem že v pokoju, in naj priznam, da je hitro minilo, čeprav me je bilo sprva strah, saj nisem vedel, kaj bom kot upokojenec počel.«
Vonj in otip lesa sta ga od nekdaj privlačila. »Naj se pohvalim, da sem svojo brunarico na Starem vrhu nad Škofjo Loko že pred mnogi leti opremil sam. Moja lesena hiša, ki je hkrati moja oaza miru in vrnitev k materi naravi, je videti znotraj in tudi zunaj, kot bi v njej stanovala Janko in Metka.« Rad ima to svojo hišo, ki je izdelek njegovih rok.
Živel je v dobi amalgamskih zalivk, danes pa so na pohodu bele plombe in zobni vsadki. »Žal pa je denarja za javno zobozdravstvo vse manj in manj, zato ni čudno, da je čedalje več ljudi brez zob.«
Ali se počuti starega? »Kje pa! Starejši se pomlajujemo in smo tudi videti vse mlajši.« Poudari, da nikoli ni kadil in pil alkohola. »Kdor živi zdravo in dejavno, ta ima lepšo starost.« Ve, da bo današnja aktivna populacija v njegovih letih videti starejša, saj živijo izjemno stresno življenje. Prav tako se mu zdi zelo depresivno nekaj študirati in že vnaprej vedeti, da zaposlitve ne bo.
»Nikoli, niti v najhujši nočni mori, si nisem mislil, da se bo slovenska zgodba o uspehu zaradi nesposobnih in neodgovornih politikov, pogoltnih bankirjev in pokvarjenih tajkunov tako zelo spridila. Pri vsem tem pa je najhuje, da nihče ne vrne tistega, kar si je prisvojil oziroma ukradel, in da nihče ni kaznovan za uničenje slovenskega gospodarstva in negospodarstva.«
