Štiri generacije družine Zelenko

Zgodbe | nov. '15

Letošnje leto je za Karla Zelenka leto okroglih obletnic – bil je star 90 let, pred petdesetimi leti pa je nastalo tudi mesto umetnikov v Grožnjanu, ki ga je kot takratni predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov tudi sooblikoval. Ob jubileju so na razstavi slovenskih umetnikov v Grožnjanu zajete tri generacije družine Zelenko, saj so ob mami Sonji Rauter Zelenko, kiparki in keramičarki, in Karlu Zelenku tej umetnosti predani tudi sin Rok, hčerka Nina ter vnuki.

Karel Zelenko je slikar, ilustrator in grafik (pri tem delu mu zadnja leta še zlasti pomaga vnuk Andrej), pretežno pa se posveča slikarstvu. V ateljeju opazim, da vzporedno ustvarja kar nekaj slik. Njegov najljubši motiv pa je cirkus. Je pa tudi veliko portretiral. Še vedno slika po nekaj ur na dan, sicer pa pravi, da »slika neprestano, saj je to, kar nanese na platno, le zaključni del procesa ustvarjanja, ki se nenehno odvija v mislih, v glavi«. Ta mladostni 90-letnik pa ima na vrtu tudi mizo za namizni tenis, s hčerko, ki živi v sosednji hiši, se občasno še pomerita.

Odraščal je v Celju. Oče, ki je bil vrtnar, in mama sta razumela njegov talent in po meščanski šoli se je vpisal v umetnoobrtno šolo, se nato izobraževal v Gradcu, na ALU v Ljubljani, na Dunaju. Med njegovimi profesorji so bili France Kralj, Jakac, Kalin, Stupica ... Kasneje je bil tudi sam profesor na šoli za umetnostno obrt in ALU. Zelo dejaven je bil tudi na širšem družbenem področju – bil je tudi član predsedstva takratne Kulturne skupnosti. V tej vlogi je dosegel pomembne premike, saj se je zavzemal za ureditev statusa samostojnih umetnikov, vključno z urejanjem socialnega zavarovanja, in tako dosegel večjo socialno varnost za ustvarjalce. Toda od tistih optimističnih časov so se razmere zelo spremenile. Njegova hčerka Nina ugotavlja, da je položaj samostojnih umetnikov na zelo nizki ravni, saj so mnogi na robu preživetja ali celo pod njim. Birokratski pristopi dušijo ustvarjalnost in vnaprejšnja plačila davkov, ki so odmerjeni po preteklih zaslužkih, so že marsikoga uničila.

Sonja – ženska mnogih talentov

Svojo ženo Sonjo je srečal na akademiji. Takoj jo je opazil, saj je bila prava lepotica. Njen oče je bil veterinar in služboval je po vsej Jugoslaviji, mama pa je izhajala iz ugledne novomeške družine Lakner. Sonja je imela številne talente. Tako kot njene tete – bilo je šest deklet in trije fantje – je tudi ona lepo pela, dobro je kuhala, znala je plesti, kvačkati, celo copate iz ličkanja je izdelovala in tudi lonce je znala vezati. Vse te spretnosti so ji še zlasti prav prišle, ko se je njena družina med vojno umaknila na deželo, kjer se je morala naučiti tudi kmetovanja. V mirnih časih pa se je kot lepa in izobražena mladenka gibala v intelektualnih krogih. Bila je izbrano oblečena, šivala pa si je sama, tudi svečane plesne obleke, ki so ji jih zavidale tudi tiste dame, ki so svoje obleke kupovale v Parizu. 

Gospod Zelenko ob nizanju spominov doda, »da so bile vse Laknerice po malem čarovnice«, kar je mišljeno v pozitivnem smislu in s poudarkom na njihovih številnih talentih. Ko je za redko boleznijo zbolel njun sin Rok in je začasno celo ohromel, ga je tudi v bolnici »obsevala« s svojo dlanjo (danes pravimo tej zdravilni energiji reiki). Predvsem pa je bila gospa Sonja Rauter Zelenko izjemna umetnica. Še zlasti so prepoznavne njene osupljivo lepe ženske podobe. Nastajale so iz spomina na Makedonijo, kjer je živela kot otrok. V spomin in srce so se ji zapisale ženske, ki so se takrat še oblačile v narodno nošo, zato so njene figure žensk slikovite, barvite in tako zelo lepe. Ko občudujem njena dela, si mislim, kako zelo hudo je moralo biti, ko ji je, kot sta povedala njen mož in hčerka, najprej opešal vid, nato še spomin.

Grožnjan

Karel Zelenko gre le redko od doma, celo v Grožnjan ne hodi več. So pa spomini na mesto, ki so ga iz ruševin dvignili umetniki – še zlasti slovenski in hrvaški – zelo lepi. »Najprej sem kot takratni predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov iskal hišo za društvo, vendar se je ta zgodba zaradi birokratskih zapletov odvijala drugače, kot smo želeli. Vse se je začelo na pobudo kiparja Rukavine, da rešimo slikovito mesto Grožnjan, ki je začelo propadati zato, ker so ga po vojni zapustili pretežno italijansko govoreči domačini. Ker pa so lahko najeli hiše le posamezniki, ne pa društvo, smo likovniki, kasneje pa tudi drugi ustvarjalci, sami začeli obnavljati hiše in kmalu je nastala mešana kolonija umetnikov.« Poslušam zanimive pripovedi o čudovitih večerih, zapolnjenih z lepo umetnostjo. Prijateljsko je nastopila tudi mednarodna skupina stare glasbe, ki bi jo bile vesele najuglednejše dvorane sveta. »To so bili lepi časi.« Družina Zelenko je med drugim sodelovala z Dubrovnikom, ki je bil kot turistični biser takrat v razmahu, in od tam so dobivali izjemna naročila.

Nina se pogosto vrača v Grožnjan, kjer ima tudi svojo galerijo, sin Rok pa tam tudi živi. Zelenkovi so pojem tega mesta umetnikov, a ugotavljajo, da izgublja svoj ustvarjalni naboj in postaja vse bolj komercialen. Ohranjajo pa še peščico avtorskih galerij in tudi dve Zelenkovi sta med njimi. 

Družina

Vprašam, kako je, če živita skupaj dva tako močna umetnika, kot sta Karel in Sonja: »Lepo in dobro, ker se dopolnjujeta,« odgovori naš sogovornik. Dobro tudi zato, ker sta znala drug drugemu svetovati, in tudi zato, ker sta delala vsak na svojem področju. Tak odnos je tudi med očetom in Nino. »Včasih človek čuti, da nekaj manjka, ne vidi pa, kaj manjka. Drug pogled je zato zelo dragocen.«

Rok in Nina se spomnita, kako vesela je bila njihova ljubljanska ulica, v kateri so živeli pretežno likovniki. Tradicionalno so praznovali božič in druge praznike, čeprav niso verni. Oče si je za Miklavža izposodil pri župniku rdeče ogrinjalo in odigral sojo vlogo tako dobro, da ga otroka nista spoznala. Sicer pa so bili miklavževanje in druga rajanja »odprtega tipa« – za vse otroke tam okoli. Ob Miklavžu so bili tudi parklji in vse, kar spada poleg. Lepi in veseli so bili tudi novoletni večeri. »Veselo pa je bilo tudi v Grožnjanu; še zlasti na začetku, ko so po ulicah hodile tudi živali – kokoši, pujski itd.,« se spominja Nina. Nekoč je zapisala, da je po maminem očetu (veterinarju) podedovala ljubezen do živali, po očetovem, ki je bil vrtnar, pa ljubezen do rož. Družinski vrt to tudi potrjuje. Pod njenim vodstvom so otroci v njihovi ulici že davno ustanovili društvo za zaščito živali in tako je bila pri njih prava bolnišnica za »vse, kar leze in gre«.

Zelo lepi spomini pa so vezani tudi na Kamnik, kjer je na koncu živela mamina družina in z njimi tudi družina Karla in Sonje Zelenko. »Stari starši so kupili Truc turn (davno prej ga je zgradil bogati meščan, in sicer »na truc« graščaku) in cel hrib je bil njihov. Ob turnu je bil tudi bazen, ki pa ga je zgradil lastnik pred njim. Ta je bil Rokovo največje veselje – veselil se je tudi čiščenja le-tega …« Nina in Rok imata na ta »grajski čas« same lepe in romantične spomine. Karel Zelenko, ki je na impozantnem podstrešju zgradil svoj atelje, pa se spomni tudi tega, da jim je pozimi voda (nosili so jo iz doline) pogosto zmrznila. 

Od malega sta otroka pomagala staršem. Nekako jasno je bilo, da bo tako kot oče tudi Rok slikar in da bo Nina tako kot mama keramičarka in po očetu tudi grafičarka. In tako kot oče je tudi Rok družbeno zelo angažiran, saj je motor povezovanja slovenskih umetnikov v Grožnjanu, sodeluje pa tudi širše – v številnih odborih in komisijah. Po očetu pa ima tudi veselje do zgodovine. Zato je napisal Grožnjansko kroniko, delo, ki to mesto zajema od starega veka do danes in za katero je zbral in preštudiral ogromno dokumentov. Tako kot oče je tudi Rok poročen s keramičarko, njegova žena Lea uči tudi likovno vzgojo na Bujah v italijanski šoli. Umetnosti sta zavezana tudi njuna sinova Marko in Martin. Pogledam še fotografijo njunih vnukinj Tite in Raje in izvem, da obe lepo rišeta, da pa je ena pri tem bolj potrpežljiva, druga pa manj. Je pa zato toliko zgovornejša – zato bo morda pri Zelenkovih nekoč poleg likovnikov še kakšna igralka ...

Lidija Jež