Nujno je učinkovito in hitro ukrepanje
Podaljševanje življenjske dobe je eden največjih dosežkov 21. stoletja. Razveseljivo dejstvo pa zaradi različnih razlogov prinaša tudi povsem nove skrbi. Kako se odzvati na državni in osebni ravni? Naša država bo po projekcijah že leta 2030 spadala med države z najstarejšim prebivalstvom.
Proces staranja prebivalstva se je najprej začel na severu in zahodu Evrope, njen vzhod in jug pa je zajel nekaj let pozneje, vendar je bistveno intenzivnejši. Podobna usoda bo doletela tudi Azijo, le da z zamikom, so na mednarodni konferenci, ki so jo pripravili na 15. festivalu za tretje življenjsko obdobje, ugotavljali povabljeni predavatelji.
Napovedi za našo državo, ki naj bi se po deležu starejših v prihodnjih desetletjih uvrstila med rekorderke, so zares osupljive. Prof. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka opozarja, da se bo delež starih nad 65 let v naslednjih 25 letih podvojil, delež starih nad 85 pa morda povečal celo za štirikrat. To pomeni, da bo mlajša in delovno aktivna generacija bistveno manjša, kot smo bili vajeni do zdaj. »Česa podobnega človeštvo v svoji zgodovini še ni doživelo,« pravi profesor, ki se večino svojega življenja ukvarja z različnimi vidiki starosti.
Vzroki za čedalje večji delež starejših so različni, je opozorila Stefania Ilinca, raziskovalka na Evropskem inštitutu za socialno varstvo in raziskave na Dunaju. Na severozahodu Evrope sta nanj najbolj vplivala izboljšanje življenjskega standarda in napredujoča medicina, na vzhodu in jugu pa se populacija pospešeno stara predvsem zaradi preveč mršave rodnosti v nekaj zadnjih desetletjih.
Med tistimi, ki si jih nihče ne želi
Tu pa je še ena zelo pomembna razlika med obema deloma Evrope, svari Stefania Ilinca. Medtem ko severozahod Evrope pozna tako izseljevanje kot tudi priseljevanje prebivalstva, se vzhodni in južni del soočata predvsem ali celo samo z izseljevanjem. Priseliti se ne mara tako rekoč nihče.
Foto: Branko Babič
»Angleži govorijo o prostem gibanju ljudi, mi v Estoniji pa samo o begu možganov,« je stanje slikovito ponazorila Yana Toom, poslanka v evropskem parlamentu.
S to težavo se je začela spoprijemati tudi Slovenija. Še ne tako dolgo nazaj se je iz delov nekdanje skupne države k nam priseljevalo precej tamkajšnjih ljudi. V letih od 2010 do 2012 je še bilo za 700 več priselitev od izselitev, lani pa se je že več ljudi izselilo kot priselilo. S pogosto nečloveškim odnosom naših delodajalcev – kdo ne pozna zgodb o kriminalnem neizplačevanju plač tujim priseljencem? – in krizo naša država za nekdanje rojake ni več mikavna. Pa ne samo zanje. Tudi begunci iz Sirije, Afganistana in Iraka ne kažejo želje po ustalitvi pri nas. Če bo ostalo pri tem, se bo po projekciji enega izmed inštitutov število prebivalcev pri nas do leta 2060 znižalo na 1,7 milijona.
Da ne pride do »vojne generacij«
Proces starajoče se družbe je torej že tu. Kaj konkretno prinaša v prihodnosti? Posledic napovedovanega demografskega preobrata bo veliko, svari Stefania Ilinca. Ker se bo zmanjšal delež delovno sposobnih, hkrati pa se ne izboljšujejo sposobnosti starejše populacije, ki mora delati pozno v starost, bosta, če ne bo ustreznih ukrepov, padla produktivnost in razpoložljivi nacionalni dohodek. Drugače povedano: države kot celota bodo revnejše. Ne glede na to pa se bodo morali javni izdatki za starejšo generacijo – za pokojnine, storitve zdravstva, dolgotrajne nege, invalidnosti itd. – povečati, s tem pa tudi prispevki in davki zaposlenih.
Posledice bodo tudi sociološke. Ramovš predvideva, da bo naglo povečevanje deleža starejših povzročilo negotovost in zmedo v vseh generacijah, kar lahko pripelje do poglabljanja prepada med njimi oz. celo do t. i. vojne generacij.
Kako se odzvati? »Ne čakati na konec v postelji, ampak biti aktiven, oddajati energijo, tudi mladim,« pravi glede ravnanja starejše generacije Ivo Vajgl, poslanec evropskega parlamenta.
Vendar samo to ne bo zadostovalo. Države zaradi daljšanja življenjske dobe prebivalstva potrebujejo celovite strategije, pravijo poznavalci. Novim razmeram je treba prilagoditi politike na tako rekoč vseh področjih – migracijsko, zdravstveno, izobraževalno, stanovanjsko, zaposlovalno, politiko socialnega varstva ... Cilj je en sam: čim dalj časa aktivna, zdrava in neodvisna starejša generacija.
Razvitejše države Evropske unije take strategije po večini imajo. Tudi izvajajo jih, in to z več ali manj uspeha.
Drugače je s tistimi z najslabšimi napovedmi. V Bosni, recimo, kjer kar polovica upokojencev dobi 150 evrov pokojnine, 15 odstotkov starejših pa je sploh nima, se vlada s to težavo prihodnosti preprosto ne ukvarja. Edino, ki o tem razmišlja, je tamkajšnje društvo upokojencev. Starejši se počutijo zapostavljene, odrinjene.
Pri nas se je zavedanje o nujnosti novega razmišljanja že precej razširilo. Imeli smo tudi strategijo aktivnega staranja prebivalstva, za obdobje 2006–2010. To je bil prvi, pa tudi edini tovrstni dokument. Toda strategija je bila preveč splošna, poleg tega je sama politika ni vzela resno. Skratka mrtva črka na papirju.
Skrb za spremembe na tem področju tako ostaja razdrobljena, bolj ali manj na ramenih različnih institucij civilne družbe in na sami starajoči se populaciji. Nekaj je tudi oblastnih pobud (npr. tečaji računalništva za starejše ljubljanske mestne in nekaterih drugih občin). Zelo pa manjka sistematičen pristop na vladni ravni.
Uničujoč kult mladosti
Splošno sprejeto dognanje je, da je prihajajoči demografski izziv mogoče preseči predvsem tako, da zagotovijo pogoje za dejavno, zdravo in neodvisno življenje starejših, poudarja avstrijska raziskovalka Stefania Ilinca. Med drugim je treba starejše ščititi pred revščino, pokojnine morajo biti skratka dostojne. »Za marsikateri del Evropske unije je to nerešljiva naloga. Ponekod starejši pokojnine sploh nimajo.«
Potrebno je tudi učenje, in to vseh generacij. Starejši in mlajši potrebujejo nova znanja, ki jim lahko zagotovijo aktivnost do pozne starosti. Kritične so, recimo, računalniške veščine, še posebej pri starejših od 55 let. »Če se tega vprašanja ne bomo lotili, bodo starejši izključeni tako iz možnosti zaposlitve kot iz družbe,« svari Irka Marian Harkin, sicer evropska poslanka.
Prav vse generacije potrebujejo tudi znanje o tem, kako zagotoviti zdravje tudi v pozni starosti. O tem je treba razmišljati od mladosti naprej. »Medicina je življenju dodala leta, zdaj si želimo letom dodati zdravje,« pravi Biljana Borzan, hrvaška poslanka v evropskem parlamentu.
Predvsem pa je treba razmišljati o nuji nove solidarnosti. »Starost v Evropi ni več cenjena, štejejo samo tisti, ki so mladi in seksi,« meni Jože Ramovš. Evropa, pravi kritično, skratka postaja čedalje bolj podobna Ameriki. Kultura, ki ob tako dramatičnem demografskem prelomu stavi samo na mladost, je brez dvoma uničujoča.
