Ko pride čas za slovo
Življenje ni večno in pride čas, ko se moramo posloviti tudi od svojega pasjega prijatelja. Za marsikoga izmed nas je to srečanje s smrtjo, ki nas nekako doleti, in po navadi nanjo nismo popolnoma pripravljeni. Ker se vprašanje življenja in smrti dotika najglobljega v nas, ob tem nehote privrejo na površje vsi naši strahovi, predsodki, morda boleči spomini in že nas preplavi val močnih čustev, nad katerimi smo včasih še sami presenečeni.
Pri neozdravljivo bolnih živalih imamo možnost evtanazije, lahko se torej odločimo in psu skrajšamo trpljenje. Odločitev za evtanazijo je ena najtežjih, saj moramo odločiti o življenju in smrti nekoga drugega. Nikoli ni lahko. Verjemite, tudi za veterinarja je to – ne glede na strokovno znanje, ki mu je v pomoč – ena najtežjih odločitev.
A kdaj je čas za slovo?
Odgovor ni enostaven niti ni za vse enak. Ko pes, ki se mu izteka življenjska doba, zboli za kronično neozdravljivo boleznijo, za rakom, ko postane dementen – ga bomo zdravili? Koliko časa? Kako intenzivno? Se bomo odločili za kirurško zdravljenje in kemoterapijo ali za paliativno oskrbo? Napredek veterinarske medicine in dietetike je psom s kroničnimi boleznimi močno podaljšal življenje, ki pa se vendar enkrat konča. Veterinarska onkologija ponuja veliko možnosti, a življenje kljub temu ni večno.
Kdaj je torej čas za slovo in kdo naj odloča o tem? Kako naj vemo, da smo za svojega psa storili vse, kar je v naši moči, in da mu nismo po nepotrebnem podaljševali trpljenja? Ali vam na ta vprašanja lahko odgovori veterinar?
Naloga oziroma odgovornost veterinarja je, da psa pregleda, opravi potrebne preiskave in postavi diagnozo oziroma vas po potrebi napoti k drugemu veterinarju ali specialistu. Prav tako vas seznani z boleznijo na razumljiv način in vam predstavi možnosti zdravljenja in kaj vsaka pomeni za psa in za vas. Naloga veterinarja je tudi, da vam na razumljiv način pojasni, kaj pomeni morebitno poslabšanje izvidov pri kronični bolezni, ter vam brez olepševanja pove verjeten izid bolezni tudi takrat, ko kaže slabo.
Veterinar vam lahko na osnovi svojega strokovnega znanja in izkušenj svetuje, odločitev, kakor koli težka že je, pa je odgovornost skrbnika, in je ne morete preložiti na nikogar drugega.
Če ste s psom zelo povezani, boste sami začutili, kdaj je pravi čas. Če niste prepričani, se po nasvet obrnite k veterinarju, ki mu zaupate. Seveda imate vedno možnost poiskati drugo mnenje, vendar vam odsvetujem, da z umirajočim psom hodite od klinike do klinike v upanju, da bodo nekje le potrdili to, kar želite slišati, na primer, da se je vaš veterinar zmotil in s psom pravzaprav ni nič hudega.
Vem, kako težko se je spoprijeti z boleznijo in smrtjo, vem, kako težko se je sprijazniti z izgubo. A imejmo pred očmi psa, saj gre zanj, mar ne? Ali je kakovost njegovega življenja še zadovoljiva ali mu želimo življenje podaljšati za vsako ceno, ker se ne moremo sprijazniti z izgubo, to pa pravzaprav počnemo zaradi sebe? Pravijo, da je pes človekov najboljši prijatelj. Vrnimo mu uslugo – dovolimo mu, da ostane pes, in ko pride njegov čas, mu dovolimo oditi.
Omogočite tudi družinskim članom, da se poslovijo. Če so bili na psa zelo navezani, jim moramo dati možnost, da se poslovijo in žalujejo. Dovolite tudi sebi žalovati tako dolgo, kot čutite, da je potrebno.
