Tudi po udaru strele se ne boji neviht
Vera Vardjan iz Velikega Nerajca v Beli krajini je zares posebna ženska. Prestala je že marsikatero življenjsko preizkušnjo – dve leti po težko prebolelem raku je v prometni nesreči izgubila starejšega sina; po tej tragični izgubi pa je razpadel še njen zakon. Kot da vse to trpljenje še ni bilo dovolj, je doživela še udar strele in le po čudežu preživela.
Vera Vardjan tudi po nesreči nadaljuje z ustvarjanjem glinenih izdelkov. V rokah drži svojega znamenitega vodomca.
Zdravljenje je bilo zelo naporno in zelo dolgo. Še zlasti za njeno desno nogo, ki je bila ožgana do kosti, napovedi niso bile dobre. Se je pa noga popolnoma pozdravila: »Točno dve leti po udaru strele sem dobesedno videla, kako je mišica začela ponovno rasti. V dveh dneh je noga postala spet 'prava',« pripoveduje Vera.
O tej nenavadni izkušnji je napisala knjigo in v zahvalo za preživetje postavila obeležje s križem. Danes je Vera ponovno v formi, polna optimizma in ustvarjalnosti. Veliko kolesari, hodi, telovadi, da krepi mišice in telo, saj je po udaru strele ležala v bolnišnici tako rekoč negibljiva dolgih devet mesecev. »Vendar sem iskreno hvaležna za to izjemno izkušnjo, saj mi je strela – v to sem prepričana – očistila dušo.« Pravi, da se tudi po tem dogodku ne boji nevihte, da je ni strah strele.
Po sinovi tragični smrti so Vero duhovna iskanja pripeljala tudi v Indijo k Sai Babi. »Indija mi je veliko dala, me veliko naučila, predvsem pa me utrdila v prepričanju, da mora vsak človek verovati, toda verovati v nekaj, kar je nad nami. Pomembna je vera, pa tudi skromnost in hvaležnost!« Kot se pri Veri rado zgodi, pa je tudi v Indiji doživela nenavadne preobrate. Ker je imela na nogi limfedem, se je odločila za zdravljenje z ajurvedskimi akupresurnimi masažami. Po 44 masažah je bila njena noga po nekaj letih končno spet zdrava in lahka. Toda tik pred odhodom iz Indije je nenadoma zbolela. Dobila je visoko temperaturo in naslednje jutro pozitivnih učinkov ajurvedskih akupresurnih masaž ni bilo več … »Jokali sva obe – moja terapevtka in jaz. Takrat seveda še nisem mogla vedeti, da bo prav limfedem vsaj delno zaustavil strelo …«
Uro in pol v objemu višjih sil
Kot po navadi je tudi tisto popoldne, 23. maja 2012, odšla na meditativni sprehod po polju proti Lahinji. Bilo je tako kot vedno, le da so se nekje v daljavi kazali temni oblaki – toda do nevihte bo že doma, si je rekla. Takrat ni pomislila na občutek, ki jo je prežemal že vse leto – da se ji bo zgodilo nekaj nenavadnega, o čemer je govorila tudi domačim in prijateljem. In zgodilo se je – zdelo se je, da se je v trenutku znašla sredi nevihte: »Najprej me je vrglo v zrak, preden pa sem omedlela, sem čutila, kako skozme potuje strela.« Razlaga, da je šla strela skozi »tretje oko« oz. skozi čelo v levo oko, po licu, v srce in v spodnji del trebuha. Tam se je razcepila in ena je šla v levo nogo in okrog zgornjega dela noge v zemljo. Druga je šla po spodnjem delu trebuha v desno nogo, ki jo je tako rekoč raztrgala, in v zemljo. Videla sem strelo, kako je zapustila moje telo in se razpršila v žareči mreži, ki je bila gosto oblikovana čez vse polje.« Po udaru strele je izgubila zavest; glede na pripoved o tem, kar je doživljala, bi lahko rekli, da je vstopila v drugo stanje zavesti.
Ko je nezavestna ležala na tleh, so se ji vrtele različne slike. Videla je obrise ljudi, njihovih obrazov pa ne. »Bili so čudoviti občutki topline, miline … Povedali so mi, da mi bodo usposobili notranje organe. Več entitet mi je hkrati zdravilo organe; tista od podob, ki mi je zdravila srce, je imela očitno največ dela, ki je bilo tudi najtežje. Nad vsemi pa je lebdela zlata krogla, ki me je pritegnila, pomirila, očarala … Bilo je, kot da bi delo nadzorovala, morda vodila in hkrati prinašala s svojo prisotnostjo samo božjo milino. Nisem videla, kje sem, vedela pa sem, da je vse dobro in prav.« Nato je čutila, da jo je nekdo – ob poti pa je ležala čisto sama – trikrat stresel za ramo, da bi jo zbudil. Tako je odprla oči in v rokah je držala telefon, ki je bil pred padcem spravljen globoko v žepu.
Še bolj nenavadno je, da je bil mobitel vključen in da je bilo na zaslonu z velikimi črkami, kakršnih sicer njen telefon nima, izpisano ime prijateljice Jane. Ne da bi pritisnila na tipko, je bila povezana z njo in je z glasom, ki ga Jana ni prepoznala kot Verinega, prosila za pomoč. Prihitela je in jo odnesla v avto. »Manjša in drobnejša je od mene, pa me je – tako mi je rekla – nesla z lahkoto, kot da sem peresce.« Iz Črnomlja so jo s helikopterjem odpeljali v ljubljanski klinični center. »Zanimivo je, da sem imela pri srcu globoko luknjo, toda ne da bi bila zaradi tega kakor koli prizadeta, da bi me kaj bolelo – le luknja je bila.« To mesto je imela dolgo pokrito z gazo.
Pšenica je na mestu, kjer je Vera nezavestna ležala po udaru strele, pol metra višja kot drugje.
Ožgan mobitel je pa kar delal …
Uro in pol je v razbesneli nevihti ležala ob poti na njivi čisto blizu doma – ko je odšla na sprehod, je pogledala na uro, zato je lahko tako natančno govorila o času. Po vseh pravilih bi morala biti mrtva – strela, ki potuje skozi sredino čela, tik ob vitalnih organih pa prek noge v zemljo, pokončajo človeka. Če pa že po čudežu preživi, ima zagotovo hudo poškodovane notranje organe … Kot pa so pri Veri kasneje ugotavljali zdravniki, je milo rečeno nenavadno, da so bili njeni notranji organi povsem nepoškodovani, celo »kot novi«. Imela pa je opekline na obrazu, ki so se hitro pozdravile, težje je bilo s tistimi na predelu trebuha. Pomembno pa je, da sta nogi, ki sta bili po prvi oceni hudo poškodovani, zdaj popolnoma zdravi.
Pravi, da ni videla tunela in beline, ki sta značilna za umirajoče, ko je bila na robu smrti ali že tam čez. Videla je lepoto, dobroto, varnost, zavetje. Uro in pol je bila v objemu višjih sil. V tem času, ko so zanjo poskrbele nenavadne in blagodejne energije, je marsikaj uvidela, marsikaj razumela, dojela. O teh doživetjih beremo tudi v njeni knjigi.
Pravi čudež pa je tudi, da je od strele osmojen in poškodovan mobitel kljub vsemu kar delal. Seveda ga je spravila za spomin.
Vse je lepše
Vera je »mlada« upokojenka, ki živi ustvarjalno in zadovoljno življenje. Veseli se sinovih uspehov in veseli se številnih obiskov – ljudi, ki pridejo v njihov krajinski park in se ustavijo tudi pri njenem obeležju. Sovaščani in mnogi drugi obiskovalci so prišli na blagoslov. Na dan obletnice je slikala ta križ in takrat je nad njim videla ogromno zlato kroglo. »Nekateri obiskovalci gredo tudi na njivo, kjer me je zadela strela; letos so tam prvič posejali pšenico in na mestu, kjer sem nezavestna ležala, je bila pšenica za pol metra višja kot na preostalem delu njive,« je povedala še en zanimiv podatek. Na fotosafariju, ki so ga organizirali pri Krajinskem parku Lahinja, so ta pojav dokumentirali mnogi udeleženci.
Vera Vardjan nadaljuje delo, ki ga je zelo uspešno vodila že pred nesrečo – ustvarja iz gline, motive pa išče v kulturni dediščini Bele krajine in njenega ožjega območja, Krajinskega parka Lahinja; tudi pri snovanju tega je sodelovala. Med njenimi glinenimi figurami je tudi večkrat nagrajeni »vodomec«. Pravi, da se ji »veliko dogaja«, pri tem pa je malce skrivnostna. Doda le, da je bila strela zanjo vendarle kot blagoslov, da ji je prinesla novo, drugačno in polnejše življenje. Morda bo to »nadaljevanje« opisano v njeni drugi knjigi, ki že nastaja …
