V pokoju uresničuje svoje poslanstvo
Anton Križ iz Dolge vasi pri Kočevju bo prihodnji mesec star 74 let, že od svojega 55. leta starosti pa je upokojen. Prav čas upokojitve pa je tudi tisti, ko se je Anton lahko končno v celoti posvetil tistemu, za kar bi lahko rekli, da je bil pravzaprav tudi rojen – kiparjenju.
Čeprav je bil rojen na hrvaški strani Kolpe, kjer so tudi živeli do preselitve družine v Drago na slovenski strani leta 1956, je Anton in ne Antun. »Mama je bila Antonija,« pravi z nežnimi spomini na mamo, ki jo je na njeno željo tikal. »Toda tikanje je bilo spoštljivo,« pravi. Kot dojenček je bil z mamo v taborišču Rab, od koder jih je po vrnitvi v domači kraj po kapitulaciji Italije čakalo pogorišče. »Ata je bil v Dachauu, starejši brat Jože, ki je imel tedaj 8 let, pa je mami obljubil, da ji bo zgradil novo hišo,« pravi Anton, ki se je tudi sam pridružil bratovi obljubi. Brata sta kasneje svojo obljubo izpolnila, hišo pa sta si vsak zase zgradila tudi sama, pomagala pa sta jih zgraditi tudi obema bratoma in sestri, ki so se rodili po vojni, in tudi mnogim prijateljem in znancem, saj so vsi cenili njuno graditeljsko znanje.
Vendar pa Anton ni zidar. Z 18 leti se je namreč vpisal na šolo za umetno obrt, ki se je leta 1960 preimenovala v šolo za oblikovanje, kasneje, ko je bil že zaposlen, pa je končal še višjo upravno šolo. Danes se Anton lahko upravičeno sprašuje, kakšno neki pot bi ubralo njegovo življenje, če ne bi bilo učiteljice Nade Vreček s Trave. »Tebe bom poslala v Ljubljano v šolo za umetno obrt,« mu je obljubila že leta 1956, ko je naredil kobilico za šolsko predstavo, v kateri je njegov mlajši brat Branko igral Martina Krpana. »Ti znaš. Ti boš,« so mu očarani s kobilico, kakršne še niso videli, še leta po predstavi govorili vaščani Trave, ko je bilo treba kaj narediti. Tako so Antonu, kot priznava, dvigali samozavest. To pa je bilo povsem drugače kot v njegovi rojstni fari Tršće, kjer si je kot otrok med pašo krajšal čas z rezljanjem podob ptičkov. »Izbral sem napačen motiv,« pravi danes o svojem prvem kiparskem delu – dober čevelj veliki in skoraj 10 kg težki kapelici iz gline, ki jo je s ponosom odnesel pokazat v šolo, a za to ni bil deležen pohvale, kot je pričakoval. Učiteljica je bila namreč tudi partijska sekretarka, in nad njegovo upodobitvijo kapelice ni bila niti najmanj navdušena.
Podpora učiteljice Nade
Učiteljica Nada ga je prvo leto šolanja, ko še ni imel štipendije, tudi finančno podpirala, pomagali pa so mu tudi vaščani Trave tako, da so mu omogočili, da je kaj zaslužil z opravljanjem različnih del. Šolske obveznosti je Anton z lahkoto opravljal, tudi zato, ker je bil že malo starejši od svojih sošolcev in je imel že izkušnje. Zato je imel precej prostega časa, ki pa ga je, zahvaljujoč profesorju, kiparju Marjanu Keršiču Belaču, koristno preživljal. Tako kot učiteljica Nada je tudi Keršič prepoznal njegovo nadarjenost in ga podpiral. Omogočil mu je, da je lahko v prostem času delal v šolski delavnici s šolskim materialom in orodjem, Anton pa ga je obiskoval tudi v njegovem ateljeju, kjer se je marsikaj naučil o kiparjenju. »Vem, da jih boš uporabljal,« je Keršič rekel Antonu ob koncu štiriletnega šolanja, kjer so jim za oblikovanje izdelkov za ljudi vcepili načelo »material- funkcionalnost-estetika«, in mu podaril osem kiparskih dlet, ki so bili Antonovo prvo kiparsko orodje – nekaj teh dlet uporablja še danes.
Po odsluženem vojaškem roku se je Anton zaposlil v razvojnem oddelku podjetja Inkop v Kočevju, kjer je ostal 10 let, nato pa je nadaljeval delo v splošnem oddelku podjetja. »Žal se od poslanstva ne da živeti,« pravi Anton, ki je v tem času kiparjenje postavil na stranski tir. Že v prvem letu zaposlitve je postal tajnik sindikata in kasneje tudi predsednik, zaradi česar je imel veliko dodatnega dela. Sta pa mu kiparjenje in izdelovanje različnih uporabnih in okrasnih predmetov za gospodinjstvo in dom izdatno pomagali prebroditi najtežji čas v njegovem življenju – čas čakanja na predčasno upokojitev in ko je tik pred tem delal kot v. d. direktorja Inkopa, ki je v času tranzicije zašel v težave in ga danes tudi ni več.
Pri vsem stala ob strani žena Nevenka, s katero sta se poročila leta 1967 in se jima je leto kasneje rodila hči, danes pa imata tudi dva že skoraj odrasla vnuka. Upokojitev je Antonu prinesel čas za ustvarjanje in obenem tudi izpolnitev njegove velike želje: da bi njegovo delo stalo na javnem kraju. Po leseni Planinki, ki že nekaj let stoji pri koči PD Kočevje na Mestnem vrhu, od avgusta letos namreč njegov kamnit kip krasi tudi Park gasilskega tovarištva v Dolgi vasi.
