Živahno, ustvarjalno, a tudi polemično

nov. '15

Festival za tretje življenjsko obdobje, že petnajsti po vrsti, je ponovno dokazal, da je osrednja prireditev, ki skrbi za krepitev medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti, ter da je prostor ustvarjanja boljših stikov vseh nas, je bilo slišati ob zaključku tridnevnega dogajanja – ravno 1. oktobra, na dan starejših. Zagotovo pa mnogi obiskovalci redno hodijo na festival zato, da izvedo kaj novega in koristnega, pa tudi zato, da se razvedrijo in srečajo stare znance.

 Nekaj več kot 15 tisoč obiskovalcev se je zvrstilo v treh nadstropjih Cankarjevega doma, poslušali so razprave na okroglih mizah in predavanja na temo vseživljenjskega učenja ter zdravega in dejavnega staranja ter se sprehodili med stojnicami kar 160 razstavljavcev. Kot vsako leto je bilo najživahnejše pri dveh odprtih odrih, na katerih se je zvrstilo več kot 120 plesnih, pevskih in glasbenih nastopov upokojencev iz vse Slovenije. Nekaterim so se pridružili mnogo mlajši nastopajoči …

Tako kot otroci tudi dedki in babice radi pišejo, rišejo in fotografirajo ter svoje izdelke tudi pokažejo. Natečajem (medgeneracijski, likovni, literarni in fotografski), ki jih organizatorji razpišejo za otroke in starejše, se je letos pridružil še eden. Mladost je norost, starost je modrost – čez vodo skačeta oba je bil naslov natečaja za naj humorista ali humoristko, ki so ga organizatorji razpisali skupaj s spletnim portalom MojaLeta.si. Prav veseli smo, da je med desetimi nagrajenci kar nekaj avtorjev, ki svoje prispevke občasno objavljajo tudi v Vzajemnosti ali z nami celo redno sodelujejo. Priznanja so prejeli: Albina Sonja Štraus, Jožef Praprotnik, Milena Miklavčič, Anton Dimc, Antonija Jereb, Mirko Jaušovec, Nataša Žilevski, Manja Golec, Darka Hlaj in Jože Prednik.

Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS), ki je bila eden izmed organizatorjev festivala (poleg podjetja Proevent, Inštituta Hevreka! in Zveze za tehnično kulturo Slovenije) je pripravila svoji tradicionalni prireditvi. Jubilejnega 40. srečanja pevskih zborov društev upokojencev Slovenije se je udeležilo 15 zborov iz Slovenije in zamejstva. Na 7. večeru pesmi in plesa pa je zapelo in zaplesalo 12 skupin.

Solidarnost mora ostati

Na svečani otvoritvi je ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak večkrat poudarila, da kot dolgoživa družba potrebujemo medgeneracijsko sodelovanje in rešitve, ki ne bodo padle na referendumu. Povedala je še, da bo do konca leta pripravljena bela knjiga, ki bo podlaga za razpravo o novi pokojninski reformi po letu 2020, in opozorila, da potrebujemo čim prej zdravstveno reformo, v okviru katere bo vzpostavljen tudi sistem dolgotrajne oskrbe. Pri tem pa pozvala k sodelovanju in solidarnosti pri iskanju odgovorov na demografske spremembe, da bomo kot družba omogočili pogoje za kakovostno staranje in medgeneracijsko sožitje.

Pozdravne besede so namenili še Boris Koprivnikar, podpredsednik vlade in minister za javno upravo, ljubljanski župan Zoran Jankovič in predsednik ZDUS Anton Donko. Gostja festivala je bila tudi direktorica programa Aktivno življenje s podporo (AAL) Karina Marcus, ki je predstavila evropski program, v okviru katerega izvajajo projekte za razvoj novih rešitev in storitev za samostojno in dejavno življenje starejših.

Festival so obiskali predstavniki zvez društev upokojencev in drugih organizacij iz desetih tujih držav, nekatere države so se predstavile na stojnicah (BiH), druge s kulturnimi nastopi (Makedonija). Prvič je potekal tudi mednarodni dan z dvema strokovnima konferencama, na katerih so udeleženci – med njimi so bili tudi evropski poslanci iz različnih držav – izpostavili pomen dejavnega staranja, ki pa ga ni mogoče doseči brez podpore na nacionalni in evropski ravni. Poudarili so nujnost iskanja vsestranskega in medresorsko usklajenega odgovora na izzive starajoče se družbe. Potrebno pa je tudi spodbujanje ljudi, da se starajo zdravo in dejavno ter da ostajajo produktivni.

Digitalna družba za vsa obdobja

Osrednja pozornost festivala pa je bila usmerjena v vseživljenjsko učenje in izobraževanje starejših, da zmorejo iti v korak s časom. Sodobna družba, ki ji že rečemo digitalna, zahteva od vseh državljanov, da se nenehno učimo in prilagajamo novim tehnološkim spremembam. Pri tem ima nemalo težav že dejavna srednja generacija, še več pa starejši, med katerimi naj bi jih le četrtina uporabljala računalnik.

T. i. digitalna (ne)pismenost je eden izmed glavnih dejavnikov, da so starejši pogosto izključeni iz družbenega dogajanja. Država namreč vse več storitev seli na splet (e-storitve v bančništvu, gospodarstvu, zdravstvu, urejanje dokumentov, nakupovanje, iskanje informacij ...). Ravno starejšim pa bi uporaba e-storitev od doma, po spletu, olajšala marsikateri opravek.

Po mnenju predstavnikov ministrstva za javno upravo so imeli v mislih starejše, poleg njih pa še manj izobražene in invalide (slepe in slabovidne, gluhe, dislektike …), ko so se lotili prenove portala E-uprava. Portal, ki naj bi zaživel še to jesen, naj bi bil preglednejši, jasnejši in razumljivejši, predvsem pa enostaven za uporabo in varen. Uporaba bo mogoča tudi na mobilnih napravah (na tabličnih računalnikih, pametnih telefonih). Z njim bo lažje urejati osebne dokumente (spremembo naslova, podaljševanje veljavnosti …), mogoče bodo anonimne prijave inšpekcijskim službam, dajanje pobud za referendum in še marsikaj.

Po podatkih ministrstva za izobraževanje, znanost in šport pa je pri nas le 56 odstotkov prebivalcev digitalno pismenih – kar pomeni, da znajo varno in kritično uporabljati sodobno tehnologijo (zlasti računalnik) pri delu, v prostem času in pri sporazumevanju. Država mora poskrbeti, da bodo državljani dobili možnost za pridobivanje znanja v vseh življenjskih obdobjih, je bilo slišati v eni od razprav. Vendar ne le na papirju, zapisane v strategijah, ki jih nihče ne izvaja. Že precej let obstaja tudi pri nas vrsta tehnoloških rešitev za podporo samostojnemu življenju starejših. Žal le majhen del dobrih idej in projektov zaživi tudi v praksi, tudi zaradi nepoznavanja in predsodkov o uporabi sodobne tehnologije.

Lokalne skupnosti imajo veliko vlogo pri izobraževanju odraslih, društva, šole, domovi starejših, medgeneracijski centri in druge institucije prirejajo tečaje, večjo izbiro programov za odrasle (tudi za starejše) ima kar nekaj ustanov – od ljudskih univerz do univerz za tretje življenjsko obdobje, vprašanje pa je, v kolikšni meri s svojimi programi zares ustrezajo uporabnikom. Programov za pridobivanje znanja je torej precej, le razpršeni so, nepovezani, morda med starejšimi premalo prepoznani. Tudi na tem področju je vedno premalo denarja, brezplačni programi, ki jih pogosto vodijo prostovoljci, so hitro zasedeni, za plačljive pa marsikateri upokojenec nima denarja.

Vseživljenjsko učenje, ki je nujen pogoj za preživljanje kakovostne starosti, zagotovo ni le skrb enega ministrstva, zato bi potrebovali javno mrežo za odrasle, podobno kot deluje za vrtce in šole. Veljajo bi preveriti obstoječe programe, jih prilagoditi posameznim ciljnim skupinam, povezati formalne in neformalne izvajalce, poiskati vire financiranja, da bi bilo čim več programov brezplačnih. Predvsem pa pri spodbujanju vseživljenjskega učenja ne bi smeli gledati le na stroške – to je pravzaprav naložba – bolj ko bodo starejši ljudje dejavni, dalj časa bodo samostojni …

Premalo denarja ali premalo volje?

Precej burna (po pričakovanjih) je bila razprava na okrogli mizi o reformi zdravstvenega sistema. Prav vsi govorniki so se strinjali, da je reforma nujna, saj je veljavna zakonodaja stara 22 let. Zaradi odlašanja pa nam zmanjkuje časa za postopne spremembe, zato bodo morale biti le-te čim temeljitejše in celo radikalne. Vsekakor mora reforma jasno razmejiti javno in zasebno zdravstveno dejavnost, urediti enako dostopnost do kakovostnih storitev vsem bolnikom, določiti pristojnosti in odgovornosti izvajalcev ter nadzor nad njihovim delom in pa predpisati vlogo zdravstvenih zavarovalnic.

Ker se je do zdaj politika pretirano vmešavala v strokovne odločitve (tudi pogoste menjave na vrhu ministrstva za zdravje so naredile veliko škode), je bilo slišati pozive k oblikovanju nekakšnega kriznega štaba, skupine ljudi, ki bi s strokovnim pristopom začele urejati razmere v zdravstvu.

Ključna težava v zdravstvu je seveda denar oziroma nezmožnost pristojnih, da zagotovi potrebna sredstva oziroma da najde nove vire financiranja. Po drugi strani pa niso zanemarljiva dejstva, da imamo najcelovitejše urejeno mrežo javnega zdravstva v EU. Res imamo za nekatere preglede in posege predolge čakalne dobe, smo pa po uspešnosti zdravljenja na tretjem mestu v EU. Zato je eden izmed sodelujočih opozoril, da moramo razvoj zdravstvenega sistema vsekakor prilagajati razvoju medicine. Tudi o nujnosti sprejetja zakona o dolgotrajni oskrbi, osebni asistenci in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo je bilo slišati – a spet nič konkretnega, kaj šele da bi o zakonu lahko vsaj že javno razpravljali. Naj samo spomnimo: predlog zakona so predstavljali že na prvem festivalu za tretje življenjsko obdobje, to je pred dobrimi štirinajstimi leti …

Že na odprtju so organizatorji podelili priznanja najprizadevnejšim pri skrbi za pomoč starejšim in zaslužnim ustvarjalcem festivalskega dogajanja. Najvišje priznanje – častna ambasadorka festivala – je prejela Anka Ostrman, priznanja pa so prejeli še (z leve): Marija Orešnik, Vida Bogataj, Urška Bittner Pipan, Janez Platiše, dr. Jože Ramovš (ni na fotografiji), Emil Hedžet, Slavica Golob, Silva Črnugelj.

Anita Žmahar, Jožica Dorniž