Ljubiteljska kultura – vzor medgeneracijskega sodelovanja
Skoraj vsak med nami lahko v sorodstvu najde kakšnega godca, amaterskega igralca ali ljudskega pesnika. In kako že pravijo: trije Slovenci – pevski zbor. Kulturno delovanje ima med Slovenci dolgo tradicijo, nekaterim pomeni prijetno preživljanje prostega časa, drugim pa že kar način življenja. To je tudi eno izmed področij, ki najbolj množično in najprisrčneje združuje ljudje različnih starosti in izobrazbe.
Kulturna društva (blizu pet tisoč jih deluje pri nas in v zamejstvu) in ustvarjalce združuje Zveza kulturnih društev Slovenije kot nevladna organizacija. Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), ki ima 59 območnih izpostav po vsej Sloveniji, pa na državni ravni zagotavlja strokovnost in izobraževanje, organizira prireditve, tekmovanja in mednarodne festivale, sofinancira prireditve ... Po skladovi statistiki je lani kar 170 tisoč ljudi sodelovalo na različnih kulturnih prireditvah kot pevci, ljudski pevci, godbeniki, folkloristi, gledališčniki, plesalci, slikarji, kiparji, pesniki, pisatelji, filmarji, fotografi …
Ljubiteljska kultura je tista, ki ne služi, a veliko daje. Ustvarjalcem in občinstvu. Hkrati je lahko vzorčen primer druženja in sodelovanja med generacijami, je bilo slišati na okrogli mizi o pomenu ljubiteljske kulture za medgeneracijsko sodelovanje in vseživljenjsko učenje na letošnjem Festivalu za tretje življenjsko obdobje.
Nikoli prestari za kulturo
Med starejšo generacijo je kulturno delovanje zelo živo. Nekateri sodelujejo pri kulturnih društvih že od mladih dni, to velja posebej za člane pevskih zborov, pihalnih orkestrov in folklornih skupin, drugi se začnejo, recimo, s slikanjem ali pisanjem literarnih del ukvarjati šele po upokojitvi. Marsikdo lahko šele v tretjem življenjskem obdobju uresniči želje in pokaže svojo nadarjenost na čisto drugem področju, kot jo je pokazal na poklicnem.
Kot ugotavljajo pri javnem skladu, na kulturnih dogodkih sodeluje do 20 odstotkov starejših od 65 let. Ne le da so udeleženi pri programih, so tudi mentorji, selektorji in člani strokovnih žirij ali komisij ter umetniških svetov. Pogosto jih vabijo za mentorje v izobraževalne dejavnosti, kjer imajo možnost širiti svoje profesionalno znanje kljub formalni upokojitvi.
V mnogih zvrsteh kulture se oblikujejo veteranske sekcije. Pri skladu v zadnjih letih opažajo povečanje števila skupin ljudskih pevcev in godcev, folklornih skupin, pihalnih orkestrov, pevskih zborov in tudi gledališč, ki združujejo predvsem ali celo izključno starejše. Tudi nekaj prireditev je namenjenih neposredno starejši generaciji, na primer festival veteranskih godb. Literati starejše generacije se srečujejo na območnih in regijskih srečanjih, enkrat na leto pa tudi na državnem srečanju seniorskih pesnikov in pisateljev. Izbrana besedila so objavljena v posebnem zborniku V zavetju besede. JSKD sofinancira revije pevskih zborov društev upokojencev, med udeleženci likovnih izobraževanj, tečajev in delavnic je več kot 60 odstotkov starejših …
Vsi, ki se na kakršen koli način ukvarjajo z ljubiteljsko kulturo, to počnejo predvsem iz lastnega veselja, za svojo dušo torej. In malo tudi za aplavz občinstva, ki jim je največja nagrada. Kljub amaterskemu statusu, ki je mnogokrat podcenjen, se trudijo delati čim bolje in pogosto dosegajo zavidljivo visoko raven. Žal pa so njihovi nastopi redko omenjeni v medijih ali vredni ocene priznanih kritikov … Težko pridobijo sredstva za uresničevanje programov ali za plačilo mentorjem, člani društev so tako ali tako prostovoljci.
Na splošno ima naša država do kulture zelo mačehovski odnos, če vemo, da ji iz proračuna namenja za polovico manj sredstev kot pred petimi leti. Temu primerno je še manj denarja za ljubiteljsko kulturo, ki pa tudi sistemsko ni urejena. Zato sta JSKD in Zveza kulturnih društev Slovenije skupaj pripravila osnutek zakona o ljubiteljski kulturi in ga posredovala ministrstvu za kulturo. Zakon naj bi med drugim opredelil status ustvarjalcev; naloge in obveznosti ter odgovornosti ljubiteljskih kulturnih društev kot izvajalcev na nepoklicni in neprofitni osnovi; določil naj bi vlogo lokalnih skupnosti pri oblikovanju kulturnih programov ter predpisal merila za ocenjevanje programov in podeljevanje strokovnih nazivov.
Pozitivne strani kulture
Zlasti v manjših krajih je kulturni dom središče dogajanja, kulturni dogodki združujejo krajane, krepijo družabne stike, preganjajo osamljenost, omogočajo kakovostno preživljanje prostega časa. V kulturnem delovanju se lahko dokazujejo tudi tisti, ki se drugje ne morejo, recimo otroci, ki se v šoli težje učijo, ali ljudje s posebnimi potrebami, tako pa ohranjajo pozitivno samopodobo. Ni zanemarljiv izobraževalni vidik, saj lahko pridobijo nekatero znanje, ki ga ne morejo dobiti nikjer drugje. Tak primer so folklorni plesi, ki se prenašajo iz roda v rod. Podobno velja za rokodelstvo, ki je prav tako odlična priložnost za medgeneracijsko sodelovanje in prenos znanja, ki ga ne daje nobena šola. Ustvarjalne delavnice pritegnejo mlajše generacije, ki vse, česar so se naučili od (praviloma) starejših mentorjev, delijo naprej.
Ljudje, ki se ukvarjajo s kulturo, so samozavestnejši, pozitivnejši, bolj veseli in tudi bolj zdravi. Nenehno se učijo novih besedil pesmi, notnih zapisov ali plesnih korakov in z vajami utrjujejo pridobljeno znanje ter tako ohranjajo možgane v kondiciji. Nadaljujejo kulturno izročilo, hkrati pa se seznanjajo z modernimi vejami umetnosti. Pogosteje obiskujejo koncerte, razstave, gledališke in filmske predstave, berejo knjige, se pogovarjajo o vsebini. Radi pokažejo, kaj znajo in zmorejo, in iz nastopov črpajo energijo za naprej. Energije jim vsekakor ne manjka, in to ne glede na leta, o čemer smo se prepričali tudi na letošnjem festivalu, od koder so fotografije.
