Tako se začne
Predavanje je bilo končano in Olga je obsedela. Pravzaprav je bila kar užaljena, saj se ni mogla strinjati z marsičim, kar je slišala. Prizadele so jo predvsem besede: »Človek se ne počuti odveč, če je koristen.« To je bil odgovor na njeno misel, da se počuti odrinjeno, zapuščeno, osamljeno in odveč, kjer koli se pojavi. In jo je prav prizadel. Očitno se predavatelju niti ne sanja, kako se počuti.
Ona premišljuje o nehvaležnosti mladih, on pa svetuje, naj s koristnostjo kupuje sprejetost – ali kaj? Če sprejme tezo, da se počuti odrinjeno, ker je nekoristna, to res boli. Kajti vse življenje je bila še kako koristna, delala je za otroke in dom, vse dala in bila vedno na zadnjem mestu, samo da so otroci imeli vse. In ji je bilo prav. Tudi ko so odrasli in se odselili in si ustvarili družine, ji je bilo prav. S Tinetom sta ostala sama v domači hiši, vendar ji je bilo tudi to prav – otroci so morali v mesto, niso mogli ostati tu, kjer ni služb, in tudi za otroke je v mestu vse bolj pri roki. Ko so hodili domov na počitnice, sta se jih veselila, vsakdanje življenje pa sta preživljala sama – in ji je bilo prav.
Zdaj pa, ko Tineta ni več, je ostala sama, kot bi jo sredi puščave zapustil ves svet – potem ji pa rečejo, naj bo koristna!
»Greš?« je zaslišala sosedo in vstala. Seveda gre, domov, v prazno hišo, ki jo zapušča vsak dan – kot bi iskala rešitev, hodi povsod, kjer se kaj dogaja. Bolj malo se dogaja v tem majhnem kraju, kakšno prireditev pripravi krajevna skupnost, kakšno predavanje gre poslušat v župnijski dom in društvo upokojencev v sosednji kraj, drugače pa je bolj mrtvilo, človek nima kam, da bi mu minil čas.
»Ti je bilo všeč?« je vprašala Tatjana.
»Ne vem, kaj naj si mislim po vsem tem,« je odgovorila Olga. »Tebi je lahko biti koristna in se ne moreš počutiti osamljeno in odveč,« je še dodala. Tudi Tatjana je vdova, vendar ima mlade doma v hiši in je njeno življenje polno skrbi za vnučke.
»Ah, ni tako preprosto, veš. Tudi jaz moram loviti mejo med koristnostjo in nadlego – hitro sem lahko tudi jaz odveč, posebno če hočem kar jaz upravljati sinov čas,« se je zasmejala Tatjana. »Otroci hrepenijo po tem, da so sami s starši, ko imajo tako malo časa zase in za dom …«
»Premlevata predavanje?« se jima je pridružila Ana.
»O koristnosti,« je trpko rekla Olga.
»Ah, koristnost je lahko tako zelo različna! Ti, ki si vse življenje skrbela za druge, se zdaj počutiš izgubljeno in misliš, da je vsega konec. Pa ni! Na svetu je toliko dela, toliko potreb! Kot je rekel predavatelj, toliko dela je, da ne boš imela časa misliti na svojo osamljenost, če le hočeš.«
»Si mislila kaj posebnega?«
»Ja, ena misel s predavanja mi je res všeč: da je rešitev v povezovanju. Da osamljeno jokati doma nič ne pomaga.«
»To že vem, žalost na samem se samo povečuje ...«
»Ko je govoril o dobrih načinih, ki jih je videl v tujini, sem mu verjela, da se da vse narediti – če je le malo volje.«
»Jaz sem tudi pomislila, da če znajo drugje, bi znali tudi mi.«
»Se strinjata, da se zberemo takele osamljene krajanke in se malo pogovorimo?«
»Dobro! Več glav več ve – bomo že našle kakšno dobro zamisel.«
»Lahko tudi skupaj premeljemo odzive na predavanje.«
»Najbolje, da vsaka od nas poišče še tri udeleženke ...«
Olga je molče poslušala drugi dve, potem pa je negotovo rekla:
»Lahko se dobimo pri meni, veliko prostora imam.«
Takoj sta se strinjali.
»Jaz bom prinesla jabolčni zavitek!«
»Jaz pa dobro voljo!«
»In premišljujmo, vsaka naj se domisli ene reči, ki bi jo rada delala ...«
Prišle so do Olgine hiše in spet se je oglasila ona:
»Joj, toliko se moramo še pogovoriti o tem – stopita noter, bom skuhala čaj!«
In sta vstopili. In tako se je začelo ...
