Gora – razgledni vrh nad Postojno
Gora oziroma Sveti Lovrenc
V časih, ko avtocesta še ni peljala naravnost do Primorske, je bilo potovanje po Notranjski nekoliko bolj ovinkasto. Ovinkasta pot po strmem klancu pri Kačjih ridah nad Planino je bila stoletja dolgo ovira enemu izmed glavnih notranjskih izvoznih izdelkov: ladijskim jamborjem. Z več deset metrov dolgim tramovjem je bilo od nekdaj nemogoče premagati neposredno pot do Postojne.
Od tam naprej pa se podnebje spremeni in na Krasu je v revnih gozdovih iluzorno pričakovati kakovosten stavbni les. Prav zaradi potrebe po prevozu ladijskega lesa je tako skozi vas Studeno do Postojne že stoletja zgrajena Jamborna pot. Pot, ki vodi precej naokoli, a skorajda ne pozna ostrih ovinkov.
Tik pred Ravbarjevim stolpom nad izvirom Unice zavijemo na desno in se zapeljemo do vasi Studeno. Na sami poti se zavemo, kakšne posledice je v teh krajih pustil nedaven žled. Praktično vsi vrhovi dreves so polomljeni. Vendar pa to še ni vse. Še najgrozljivejši je pogled na številne podrte daljnovode, ki so se iz ponosnih rešetkastih stolpov spremenili v izmaličeno zmedo železja. V vasi Studeno se Jamborna pot nadaljuje proti bližnji Postojni. Mi pa zavijemo sredi vasi ostro na desno in se po nekaj sto metrih pripeljemo do manjšega parkirišča pod Goro.
Gora oziroma Sveti Lovrenc je dominantna vzpetina daleč naokoli, zato se svet pod njo priročno imenuje Podgorje. V času agrarne prenaseljenosti so bila na uravnanem svetu povsod polja, pobočja pa so izsekali in jih spremenili v pašnike. Slovensko podeželje se že desetletja polagoma prazni. Polj in travnikov je vedno manj in gozd si spet jemlje nazaj tisto, kar mu je bilo nekdaj odvzeto. Tudi v starodavnih vaseh je običajno precej hiš praznih. S parkirišča prek polj zavijemo v pobočje. V nedavni ujmi neizprosnega žleda so bili borovi gozdovi ob poti pošteno prizadeti. Ves gozd je ena sama velika neprehodna zmeda podrtega drevja. Da je Gora med prebivalci Postojne zelo priljubljen vrh, se lahko zahvalimo izključno dejstvu, da je markirana pot toliko izkrčena, da se lahko prebijemo skozi gozd.
vrh
Po približno pol ure hoda stopimo iz gozda na senožeti. Pot se še naprej strmo dviga. S poti se odpre pogled na Nanos in Vremščico daleč na zahodu ter na kulturno krajino v Podgorju. Še pol ure hoda in povzpnemo se do manjšega sedla. Na sedlu stoji cerkev sv. Lovrenca. Postavljena je v značilnem primorskem slogu: podolgovata cerkvena ladja z vhodno ložo in zvonikom na preslico.
V času pozne zime je za obisk Gore dobro izbrati dan, ki sledi sneženju. Takrat se vreme običajno zjasni, potegne šibka burja in dan nam odkrije zasnežen gozd, ki se pravljično lesketa v soncu. Ni lepšega, kot da se pocrkljamo na klopcah in toplem soncu.
Pogled proti Vremščici
Od cerkve je do vrha le še deset minut. Borovega gozda, ki je prevladoval na nižje ležečih zaraslih pašnikih, že dolgo ni več. Zamenjale so ga mogočne bukve. Pot zlagoma vodi v klanec in na vrhu se svet odpre. Razgled z vrha je mogoč le proti jugu, kjer se čez Javornike vidi vse tja do Snežnika. Na preostale tri strani neba zaradi gozda razgled ni mogoč. Tako skozi gozd bolj slutimo, kot vidimo Škofjeloško in Cerkljansko hribovje s Triglavom v ozadju. Na vrhu sta vpisna knjiga in kamnita plošča na podstavku z vrezanimi smermi do pomembnejših vrhov v okolici.
Gora oziroma Sveti Lovrenc ima 1019 metrov nadmorske višine. Iz vasi Studeno moramo premagati 400 metrov višinske razlike. Za vzpon, za katerega potrebujemo dobro uro zmerne hoje, smo nagrajeni z gorskim soncem in razgledom po širni Notranjski.
