Človek v resnici potrebuje zelo malo

Miroslav Košuta je eden tistih zamejskih ustvarjalcev, ki nikoli ne pozabi spomniti, da je Slovencem v prejšnjem stoletju meje postavila tuja diplomacija, ne da bi se menila za zgodovinsko in narodnostno pripadnost prebivalcev. Kot je že v študentskih letih zapisal v svoji pesmi Zmajski most, še vedno opominja: Tam za Gorico, tam so naše meje, tam za Celovcem, tam je naša kri ... Čeprav živijo v drugi državi, je za zamejske Slovence značilno več narodne zavesti, kot je je najti pri marsikaterem prebivalcu naše lastne države. Kajti za svoj materni jezik in svoj obstoj so se morali vedno boriti.

V knjigi Mornar na kozi, ki je izšla ob njegovi osemdesetletnici marca lani, Miroslav Košuta pripoveduje, kako so mu v fašistični Italiji nadeli ime Angelo Cossutta, ki pa ga ni prepoznal in se nanj ni odzval, ko ga je v prvem razredu učiteljica poklicala. O tem, kako je vendarle prišel do svojega pravega imena in priimka, pripoveduje:»To je tako dolga zgodba, zato naj jo povzamem v treh, štirih stavkih. Leta 1955 sem se na ljubljansko univerzo vpisal kot Miroslav A. Košuta, kakor sem že kot dijak podpisoval svojo prozo in kot je bilo tedaj v modi navajanje očetovega imena, čeprav to ni odgovarjalo ne potnemu listu ne nobenemu drugemu uradnemu dokumentu. S tem imenom sem tudi diplomiral in bil zaposlen pri RTV Ljubljana. Leta 1969 pa se nisem mogel upreti vabilu v slovensko gledališče v Trstu in sem se čez noč znašel ožigosan z italijanskimi dokumenti: začel se je križev pot, na katerem se je ob meni zvrstilo sedem odvetnikov, preden je 20. marca 1984 predsednik Republike Italije Sandro Pertini podpisal dekret, da sem, kar sem in kar sem zmeraj bil: Miroslav Košuta.«

Slovenci na Tržaškem nekoč in danes

Tisti, ki živimo v notranjosti Slovenije, si sploh ne moremo predstavljati, da ne bi smeli govoriti maternega jezika. Da bi nas zaradi rabe svojega jezika celo tepli, psovali in preganjali. O tem pravi: »Rojaki iz notranjosti si očitno ne morete predstavljati marsičesa, če le pomislim, kako se večina obiskovalcev naših krajev čudi, da sploh govorimo slovensko, da imamo svoje šole, društva, maše; posamezniki so kvečjemu slišali za pisatelja Borisa Pahorja, za kolega Alojza Rebulo v glavnem le katoličani, ko pa imamo še celo vrsto drugih umetnikov, da o športnikih, mnogih celo državnih prvakih, ne govorim. Za to pač niste osebno krivi, ste pa dokaz, kako malo nas ima domovina v zavesti, domovina v celoti, ne vlada, ki si je omislila celo Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, trenutno vreden pohvale, ampak družba v celoti, politika, gospodarstvo, šola, medijska sredstva s televizijo v prvi vrsti. V zadnjih desetletjih se je odnos do slovenske manjšine in slovenskega jezika v Trstu nedvomno spremenil, to že moramo priznati, tako na ravni zakonov in oblasti kot posameznikov v skupnosti, da bi bili popolnoma enakopravni, pa se nam še zmeraj niti ne sanja.«

Nekdaj slovenski kraji v zaledju Trsta, odprti proti morju in s Krasom v ozadju, kot je pesnikova rojstna vas Križ, so v desetletjih močno spremenili svojo podobo. »O rojstni vasi lahko rečem samo to, da ni več ne taka, kot sem jo doživljal, ne taka, kot bi si jo želel. Ampak to velja za vsa naša naselja, ki jih je že za časa Svobodnega tržaškega ozemlja zalil pritok beguncev iz Istre in Dalmacije, prihod Italije leta 1954 in njene nasilne birokracije pa vse skupaj izostril. Križ je še zmeraj in kljub vsemu slovensko jedro na obali, z mladimi, ki so vredni zaupanja, vsestransko dejavni in prežeti z duhom, ki ga izraža mogočen in lepo oskrbovan spomenik žrtvam nacifašizma. Sicer pa je morje še zmeraj morje in tudi Kras ostaja, kar je bil, le da je morje precej gola planjava in že dolgo brez čolnov naših ribičev, Kras zmeraj bolj prepasan z asfaltom, vasi pa iznakažene z novimi gradnjami, ki omogočajo priseljevanje tujcev.«

V šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Trst nakupovalna meka za državljane takratne Jugoslavije. Kako so tamkajšnji prebivalci gledali na to?»Svoje gledanje na tisti direndaj sem opisal v antologiji Kriško kraške z imenitnimi ilustracijami Klavdija Palčiča. Verjetno vas bo presenetilo, da smo se mi takrat oblačili v Ljubljani, saj tako kakovostnih oblek, kot so jih izdelovali v Muri, v Trstu zlepa nisi dobil. Italijani pa so se seveda zmrdovali nad umazanijo, ki so jo puščali za sabo nakupovalci, kot da niso prinašali vagonov deviz, a niso bili deležni niti klopi v parku, kaj šele kakih posebej urejenih počivališč.«

Danes je tudi v Sloveniji, tako kot povsod po Evropi, ponudba ogromna, vsega je preveč. Vendar ... so ljudje zato srečnejši? »Kako naj bi bili srečni, če pa so vsak mesec napovedani nov mobilni telefon, nova verzija avtomobila, televizorji z višjo ločljivostjo, novo kaj vem kaj. Človek bi se moral trikrat na dan zamisliti, kako malo v resnici potrebuje od jutra do večera: poleg zdravja in prijateljev komaj kaj več kot streho nad glavo in kos kruha. Nekateri, kot jaz osebno, še dobro knjigo.«

Drugo življenje

Ko je diplomiral, je v Ljubljani živel in služboval še več kot deset let. »V Ljubljani sem se odlično vživel; znašel sem se v vrvenju nove družbe v kulturni prestolnici, kot smo pravili takrat, ko smo še imeli v spominu prestole, spletel trdna prijateljstva in pognal globoke korenine. Zapisi in pesmi pa pričajo o hrepenenju po morju in njegovi brezmejnosti, o tem, da se rodnemu kraju nisem nikoli izneveril, vendar tudi po vrnitvi domov nisem pozabil Ljubljane, ne, do današnjega dne. V Trst sem se vrnil omamljen od čara gledališča. Snubili so me že prej za študijsko knjižnico, za časopis in marsikaj, ko so pa 'prizvončkljali' z gledališčem, sem sprejel v hipu. V tistem času je Slovenska kulturno-gospodarska zveza, tedaj edina krovna organizacija, vabila po vsej Evropi razseljene kadre, naj se vrnejo domov. Zato bodi tu zapisano, da sem se vrnil kot upravnik gledališča, potem bil izigran in postal dramaturg, zaradi česar sem po treh sezonah zapustil Slovensko stalno gledališče.«

Nekaj let je nato delal pri Založništvu tržaškega tiska. »Urejal sem revijo Dan in pisal za Primorski dnevnik, kot član založniškega sveta pa sem si prizadeval, da se je založba odprla do Borisa Pahorja in Alojza Rebule ter mladih avtorjev brez izjem. Sam sem uredil izbor spisov pozabljenega Damirja Feigla, pesmi Iga Grudna in zbrano delo Ivana Trinka Zamejskega, treh pomembnih oblikovalcev literature in življenja našega zahodnega roba.«

Njegova največja ljubezen pa je le bila gledališče in leta 1978 se je vrnil v Slovensko stalno gledališče in do upokojitve ostal njegov ravnatelj in umetniški vodja. Za svoj prispevek h gledališkemu življenju na Tržaškem je prejel tudi slovensko državno priznanje.

O sodobnem dogajanju

Iz vseh del Miroslava Košute vejejo neke trdne vrednote, neomajno prepričanje v dobro in prav, v pravičnost in enakopravnost. Današnji svet pa tone v vse večjo nepoštenost in neenakost. Peščica ljudi bogati v nepredstavljive višine na račun velike večine, ki se pogreza v vse večjo revščino. Druga za drugo izginjajo socialne pravice, ki so si jih generacije pred nami stežka priborile. To je resnica o današnjem svetu, ki ga žalosti. Boli pa ga tudi to, kar se je zgodilo s samostojno Slovenijo. Na svoj slikoviti način je na prireditvi, kjer je bil slavnostni govornik, o tem dejal: »Bili smo prepričani, da bomo v Evropi enaki med enakimi, morda celo enaki med prvaki, Evropa pa nas je zgrabila za vrat. Prisedli ste kot mala Švica, pravijo, prisedli ste z bankami, tovarnami, delavnimi rokami, elanom, ambicijo, umom, umetnostjo, tradicijo, enkratno lepoto svoje dežele ... Pa se poglejte zdaj! Zgodilo se nam je, kot da smo čez noč puščali svoje domove odprte prijateljem in mimoidočim, in smo se zbudili okradeni in goli. Pa niso plenili tujci, kradli in dediščino zabarantali so nam bratje in sestre. In zdaj opletajo kot lisice in volkovi z gorečim repom in kažejo drug na drugega: ti si imel vžigalice! V resnici pa je nekdo podtaknil goreče poleno. Krivi pa smo vsi: tisti, ki so kradli, in tisti, ki jih nismo kamnali! Posamezniki z drobnjakarskimi interesi in stranke brez dolgoročne vizije, predvsem pa brez skupnega imenovalca vsaj v odnosu do naježene tujine in hobotnice kapitala.«

Spregovorila sva tudi o tako imenovani begunski krizi. Slovenci smo bili vendar vedno migranti, s trebuhom za kruhom smo se selili na vse konce sveta. Danes pa se vsa Evropa boji ljudi, ki bežijo pred vojno ali iščejo boljše pogoje za preživetje, pred njimi ograjuje in zapira meje, pojavljajo se skrajne nacionalistične skupine, ki podžigajo sovraštvo in strah pred priseljenci. Kako to komentira pesnik in pisatelj, ki je na svoji koži občutil fašistično gonjo proti Slovencem v Italiji? »Kaj naj komentiram?« se sprašuje. »Sram me je. Naj povem samo, da je bil ded Matija Košuta kamnosek in je moral oktobra 1923 z večjo skupino vaščanov na Turško, kjer so Britanci na Gallipoliju postavljali spomenik padlim. Na božični večer je zmrznil v snežnem metežu in dobil grob v isti zemlji kot tisoči avstralskih, kanadskih in južnoafriških vojakov. Domov so poslali samo 'kišto' z orodjem, s katerim se je izučil poklica stric Pepi, ki si je kot kamnosek šel služit kruh v Avstrijo.«

Neutrudljiv ustvarjalec

Miroslav Košuta je izredno plodovit umetnik. Prve pesmi je objavil kot gimnazijec, prvo pesniško zbirko pri sedemindvajsetih letih. Od takrat se pesniške zbirke za odrasle, knjige pesmi in proze za otroke, radijske igre, spomini in pričevanja ... kar vrstijo. Kaj ga žene v tolikšno ustvarjalnost? »Ah, ko bi vedel!« pravi. »Verjetno gre za iskanje lepote, za očaranost nad jezikom, ki mi je bil kot otroku prepovedan, za poganjanje korenin, ki naj temu jeziku pomagajo preživeti. Za izpoved ljubezni in solidarnosti. Za iluzijo.« Seveda spet pripravlja nekaj novega. »Pravkar sem se z eno izmed naših zgodovinskih založb dogovoril za slikanico, ki naj spregovori otrokom o mestu, kakršnega bi si želel. Z drugo imenitno založbo pa pripravljava zbirko verzov, ki jih do zdaj še nisem objavil in bodo za otroke in odrasle.«

Za konec je bralcem Vzajemnosti namenil tole misel: »Človek ni nikdar preveč star, da se ne bi veselil biti v družbi mladih.«

Alenka Steindl