LITERARNE STRANI

Preprosta

Saj je res napisala, da je preprosta, toda da je tako zelo preprosta! Ne, to mu res ni šlo v račun, ko je končno le vstopil v prostor, za katerega ni vedel, kako bi ga poimenoval. Ni bila ne kuhinja niti soba in tudi spalnica ne. Prej kombinacija vseh treh. Sedela je na nečem, čemur bi se včasih lahko reklo fotelj, zdaj pa je bil bolj podoben razdrapanemu naslonjaču. Pravokotna miza, postavljena sredi prostora, je bila prekrita z ultrapasom, na njem ni bilo ne prta niti rož, samo nekaj reklamnih letakov. Niti vstala ni, ko ji je podal roko.

Že res, da je bil tudi on v zadregi, toda to se mu je vseeno zdelo zamalo.

»Ja, prišel sem,« je začel mencati, ko je kar sedela in molčala.

»Prav, te čakam že od jutra.«

»Veš, dolga pot je za mano.«

»Hm,« je bila nezgovorna.

Ni vedel, ne kam naj da roke niti kam naj usmeri pogled. Zbegano je motril zdaj prostor, zdaj njo. Če bi se uredila, bi lahko kraljevala v naslanjaču kot kakšna matrona. Že zaradi zajetne postave bi se ji ta drža nekako prilegala, a kaj, ko so jo hlače nedoločene barve in pisan pulover zbledelih barv oropali vsakršnega dostojanstva. Obraz je imela okrogel in majhne, neizrazite oči sploh niso prišle do izraza. Lase, bolj sive kot rjave, je imela spete v čop. To je bilo tudi edino, kar je prispevalo k njeni urejenosti.

»Preprosta ženska srednjih let,« je napisala v oglasu. Zapis zelo preprosta in niti ne več v srednjih letih (če je sploh jasno, kaj so srednja leta) bi bil bližje resnici. Toda zdaj je bilo, kar je bilo. Stal je pred njo in končno mu je le ponudila, naj sede.

Celo vprašala ga je, ali bi kaj pil.

»Kar koli,« je odvrnil. Dobro bi mu delo hladno pivo, a se je iz vljudnosti zadržal.

Ko se je končno dvignila s stola, je jasno opazil to, kar je dotlej le slutil, toda saj vendar ni ne iskal niti pričakoval manekenke. Potreboval je preprosto žensko.

Da je pojem »preprosta« lahko tako širok.

Z vodo je razredčila sirup in mu ga ponudila. Spil ga je na dušek, kajti dolga pot in vznemirjenje sta naredila svoje.

»A s Primorskega si?« je vprašala, kar je že vedela.

»Ja.«

»Tam imate pa bolj toplo kot tukaj.«

»Ja, kakor kdaj.«

»No, zime že niso tako mrzle.«

»To pa verjetno res,« se je spomnil, da so ga v šoli učili, kje so ostre zime.

»Bi kavo?«

Končno nekaj spodbudnega.

»Ja, prosim,« je bil vljuden.

Z očmi je zaman iskal štedilnik. Šele ko je postavila džezvo na majhen kuhalnik z eno samo ploščo, mu je bilo jasno, zakaj se mu prostor ni zdel podoben kuhinji. Skodelico je vzela iz lijaka in jo na hitro oprala.

»A kar na tem kuhaš?«

»Ja, kaj malega si že naredim, po navadi pa mi prinese kar sestra. V menzi dela, saj veš, tam vedno kaj ostane.«

Ženska, ki ne kuha! Ne, tega ni napisala. In ki ne čisti, bi morala dodati.

»A živiš s sestro?« ga je zanimalo.

»Niti ne. Ona je s svojimi na vrhu, meni pa so pustili tale prostor pa še majhno kopalnico so mi naredili tam zadaj.«

»A tako. Torej nisi tako neodvisna, kot si zapisala v oglasu,« mu je ušlo.

»Ja, seveda sem neodvisna, kaj si pa misliš. Kdo je zate neodvisen? Taka, ki hodi v službo, zvečer pa sama v kino ali disko, ob nedeljah na izlete in take neumnosti?«

Mar bi se ugriznil v jezik! Ali pa tudi ne, si je takoj premislil, kajti tako je dobil eno informacijo več.

»Ti živiš sam?« Še eno vprašanje z naprej znanim odgovorom.

»Ja, v svoji hiši, saj sem ti pisal.«

»In tudi avto imaš, kajne?«

»Ja, jugo, tam zunaj je.«

Pokazal je skozi okno. Šele tedaj je opazil, da na njem ni zaves. Ni zaves!

On, preprost, samski moški z lastno hišo in avtom, kot se ji je predstavil, pa je imel zavese! In to sveže oprane, da je v hiši kar dišalo po čistoči. Tokrat mu je pomagala soseda. Sestra mu je poočitala, da je že trikrat zaman čistila – da ji je za to plačal, je pozabila. Soseda je bila bolj uslužna in kakšen evro ji verjetno tudi pride prav.

»Glede na to, da živiš sam, imaš kar čisto in urejeno,« ga je pohvalila.

Ni imela veliko dela, le kuhinja in kopalnica sta ji vzeli malo več časa.

»Če ta dva prostora nista čista, je vse drugo zaman. Tudi zavese bi bilo dobro oprati,« je menila.

Ves svež in čist je bil njegov dom in tudi on sam se je lepo uredil, preden je šel po ... hm, nevesto, si je mislil.

Toda nevesta ni bila to, kar si je mislil.

Medtem ko je srebal kavo, se je odločil. Sam bo oddal oglas: »Iščem urejeno in delovno žensko srednjih let.«

»Hvala za kavo in sok,« je končno postal odločen in zapustil prostor kot nekdo, ki se ne namerava vrniti.

Lena Prin

Utrinki iz dnevnika

Prvi junij, se zavem napol predramljena. Skozi rahlo dvignjene navojnice pronica svetloba. Sonce me vabi …

Vznemirjena sem od pričakovanj dneva. Ta skrivnostni mesec junij, poln svetlobe in cvetja, mi je bil vselej najljubši. Mirna noč in trden spanec sta me okrepila.

V mislih se že vzpenjam na hrib med breze, bore in bukve. Spijem čaj kot vsako jutro, použijem polnjen kruhek. Še kratek pogled v ogledalo: hlače, kratka majica, na centimeter pristriženi gosti beli lasje. To nedeljo nimam obiskov, vsi so drugje: sinova, vnuki. Sem sama s seboj.

Tiho še dremljejo hiše, nikogar ni na ulici v nedeljskem jutru. Potipam ključe v žepu, dotaknem se čepice na glavi, navlaženega in spočitega lica. Že sem si nadela sedmi križ, kar občutim po hoji in mišicah. Ne, ne dam se, sem trdno odločena, dokler bom zmogla, bom na stezah svežine uživala mir in lepoto. Ob potki se zazrem v rdeče pelargonije na oknu. Lipa cveti in daleč naokrog širi prijetne vonjave.

Vijugam po stopnicah, ob gozdu že rdeči košata češnja. Doma sem poznala vsako vejo češnje drobnice in plezala na vrh. Zagrizem se v strmino skozi bukovje in že se mi odpre čudovit razgled na pobočju Piramide. Trta zeleni, vmes cvetijo živordeči divji maki. Navihano me vabijo kot pred davnimi leti, ko sva jih z Markom občudovala. Dolgo je že pod rušo. Včeraj sem posadila na grobek grmičke begonij kot vsako leto, vsak junij. Živim sama, a vendar v mislih ne čisto sama, ker moja duša želi, da je venomer nekdo ob meni, nekdo, ki še živi, njegov glas v vseh odtenkih strun in vetra. Pozdravljam se s pohodniki, z znanci:

»Dober dan, dober dan!« Ne želim se zaplesti v pogovor, hočem biti sama.

Stezica me vodi čez cvetoč travnik v gozd. Hodim po mehki črnici pod mogočnimi krošnjami bukev, hrastov, smrek. Globoko diham. Ustavim se na jasi. Visoke klasaste trave me presenetijo in pritegnejo. Kot žita so, košate, dozorele se zlatijo v rdečkastih tonih. Bogat šopek si povežem. Ko se vračam, me ustavi rdečelaska. »Sem članica binkoštne cerkve,« se mi predstavi. »Ali berete Sveto pismo?« Radovedna sem, kaj mi bo povedala, in že bere blagre. Evangelij po Mateju: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo, blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali …« Poslušam jo, a ne dolgo. Tečem po strmini.

Pred blokom sedem na klopco k sosedi, ki poseda sama, in pokramljava o času in novicah.

Drugi junij, ponedeljek. Ponoči razmišljam o slikanici z naslovom Orehek Hopi. Zjutraj kličem v tiskarno. Nihče se ne oglasi, tudi Marjanov telefon počiva. Nenadoma me prešine: le pojdi, sama pojdi in poglej, kaj se dogaja tam na Pobrežju pri gospodu Šišku. Obljubljajo že ves teden, a zdaj se nihče ne oglasi. Kako do tiskarne? Peš je predaleč! In že se dogovarjam s taksistom. Radovedna sem, strašno radovedna, kako imenitna bo otroška slikanica. Pokukam v delavnico in že zagledam tiskarja, ki pravkar tiska, moja knjižica nastaja. Ponudi mi prve dokončane izvode. Neizmerno sem srečna.

Na naslovnici sta deklica Metka in orešek v kupu listja. Listam.

Na vsaki strani je barvna ilustracija. Oreh je smešen bučman, poosebljen, se premika, potuje, pripoveduje. Podoživljam zgodbo.

Že hitim v bližnji otroški vrtec. Z ravnateljico Leo se dogovarjava za predstavitev slikanice. Navdušena je nad čudovitimi barvnimi ilustracijami. Pohitim do podjetja Večer, kjer dela ilustrator Drago. En izvod pustim kar pri vratarju, ker ga ne najdejo. Vem, da bo vesel in me bo poklical.

Moj urednik Marjan odloži delo. Po skupnem ogledu res lepo opremljene slikanice je zadovoljen tudi on.

Ponudi mi še pripravljene verze haiku za tisk z naslovom Po rži diši.

»Bo žepna izdaja,« mi razloži. S sestro Antonijo skupaj pregledava vsaka svoje verze haiku. Ni napak, vse je v redu. Vsaka bo plačala 30 izvodov. Sinički na vsaki strani sta mi všeč.

Čakam na avtobus. Poleg mene sedi črnolasi deček. Pove, da je četrtošolec, da je bil na tečaju nemščine, da rad bere knjige, in že mu ponudim svojo novo slikanico, češ da je za mlajše, a naj jo oceni. Smehlja se, ko bere, potipa Orehkovo čepico, dotakne se miške in muhe in se ustavi. Pokaže s prstkom na črko. Črka v besedi je nepravilna, odkril je tiskarsko napako. Ne morem verjeti, pred tiskanjem sem tolikokrat pregledala vsako besedo, črko, a kljub temu jo je škratek zagodel. Veš, to se včasih zgodi, bomo pač morali vstaviti zadaj listek s popravkom, da bo knjiga popolna.

V Tomšičevem vrtcu bo predstavitev slikanice. Brali bomo, se čudili navihanemu Orehku, kaj vse zna in zmore. Korajžen je, vem, to bo otrokom všeč. Veselim se otroških radovednih pogledov, vprašanj, žarečih lic.

Tretji junij, torek. Moja balkonska loža je polna cvetja. Vsako rožo nagovorim, jo napojim, občudujem. Moj fikus, ti si drevo davnine in skrivnostnih daljav. Pelargonije mile, poznam vas, tukaj ste doma. Rožmarin, budiš mi čute nadišavljen. Vresje me prosi hladu, svežine. Ga še bolj zaščitim pred pripeko. Trobentico presadim na gredo pod blokom.

Spočita in urejena s slamnikom na glavi in v sandalih stopim na prag. Začutim polje eksotike, čas zorenja. Plod v plodu, pelod in nektar – vse se spaja v eno.

Zavijem v bližnji drevored in vsakič se zavem, da je to moj domači vrt in senčnica z zeleno streho. Rada zaidem k prijateljici Minki Hribar na njeno zelenico za hišo.

»Pridi, pridi, sedi k meni za mizo, za obe je dovolj prostora,« me nagovori in zmeraj pogosti. Toliko topline zdaleč ne najdem drugje. Tako mila je, prijetna za oddih in klepet. Pokažem ji slikanico.

»A to ti je naš Drago ilustriral,« se razveseli. »Veš, Drago se je rodil v Ljubljani, je Hribarjev vnuk, poznam rod.« Z odprtimi usti jo poslušam. Tudi ona se piše Hribar in je v daljnem sorodstvu.

Že se veselim opoldanskega obiska pri svojem uredniku in mentorju Marjanu. Poezijo haiku sem še enkrat pregledala in mu jo vračam z dodatnimi predlogi. Marjan je zavzet in skop v besedah. Je pa tankočuten in izviren v svojih zamislih. Njegov estetski čut je tako prefinjen, da me vedno znova očara, preseneti. Po rži diši, rdečkaste platnice in kupček pravega zrnja, da bi segla vanj z roko. Ganljivi sta sinički na vsaki strani, na vsakem listu pesniške zbirke. To sva sestri, ki čebljava. Sinički sta ljubki, malo našopirjeni in lačni, da jima že sipljem žito.

Še spremno besedo moram napisati, pripomni Marjan. Koliko je v njem lepote, širine, potrjujejo mnoge recenzije, ki so enkratne. V globino seže in dopolni knjigo, jo obogati s svojo dušo. Srečanje z urednikom je doživetje. Dolgo sem bila zavrta, nesproščena v pogovoru z njim. A on začuti vse tenke, najtanjše vzgibe. Blagost me pomirja in mi odklepa podzavest.

Zvečer je najlepše, ko se zazrem v zvezdnato nebo, v ta čisti nebesni ekran, da pozabim vse, kar me teži, in zaspim.

Majda Senica Vujanovič

Bi radi živeli dlje?

Imejte radi pomlad,

naj vas osrečita zvonček, trobentica

tam sredi trat.

Lepo je, ko kos zapoje pod oknom,

treba bo vstat'.

Bi radi živeli dlje?

Imejte radi poletje,

ko po suhem senu diši,

ko na polju žito zori,

čeprav kos obral je vse češnje,

pa rahel dežek rosi.

Bi radi živeli dlje?

Imejte radi jesen,

ko cvetje rodilo je sadje,

ko delo naših rok polni shrambe, kleti.

Bodimo srečni, da se nas zdravje drži.

Bi radi živeli dlje?

Imejte radi zimo,

srečni bodimo, da v prsih srce nam še bije

in v peči gori.

Saj nekdo je še, ki skrbno

nad nami bedi.

Bi radi živeli dlje?

Marija Šuštar

Prvi sneg

Zbuja megleno se jutro,

dani se in sneg naletava,

sinička že trka na okno,

hrane je zmanjkalo in prosi zanjo.

Poljane pobelil je sneg,

vsa narava tone v spanje,

zdaj je čas počitka

za naravo, a ne za sanje.

Sama stopam po preprogi beli,

vsak korak je misel nate,

se oziram, če slediš mi,

a le stopinje ostajajo za mano.

Anica Klančnik