Rožice bomo presajali
Cvetlične posode iz žgane gline so kljub poplavi plastičnih izdelkov marsikomu vzor prvobitnosti. Zaradi praktičnih razlogov izbiramo take brez navznoter zavihanih robov.
Ob vseh zimskih tegobah, ki marsikoga pošteno pestijo, res pomislimo na vrstico iz narodne pesmi, češ, pozimi pa rožice ne cveto, a raje razmišljajmo malo naprej, da bo v prihodnje še cvetelo to in ono. Zato se pripravimo na potrebna pomladna presajanja. To opravilo je za lončnice in posodovke nujno takrat, ko koreninski splet preraste vso vsebino posode in so rastline utesnjene v svojem življenjskem prostoru. Za presajanje je najprimernejša pomlad, ko je vsak dan svetlejši, prijaznejši in spodbudnejši za novo rast.
Zdaj bo prav kmalu pravi čas za presajanje in pomlajevanje lončnic. Ko se podaljšuje dan in se okolje po naravni poti začenja ogrevati, rastline lažje prenesejo pretres, ki mu pogosto pravimo presaditveni šok. Vedno, ko nameravamo presaditi posodovko ali lončnico, je dobro to preložiti na pomlad, jeseni in pozimi pa se temu izognemo. Ne nazadnje je to čas počivajočega preživetja ob neugodnih rastnih pogojih, in to moramo spoštovati. Še posebej moramo biti pozorni pri lesnatih rastlinah v posodah, ki imajo bolj ali manj izrazit zimski počitek, pa naj jim odpade listje kot pri granatovcu ali pa ostajajo vedno zelene kot oleandri in kitajski oslez. Delo začnemo ob koncu zime. V ljubiteljskem rastlinjaku ali zimskem vrtu smo manj vezani na letni čas, pri izrazito sobnem vrtnarjenju pa moramo počakati malo dlje. Pri presajanju se moramo vedno ozirati na življenjski ciklus rastline. Tako klivije presajamo šele po cvetenju, krvike pa presajamo, še preden začenjajo po zimskem počitku odganjati v novo rast.
O substratih in drenaži
Klivij ni nujno presajati vsako leto, le na dognojevanje ne smemo pozabiti. Kdor računa na zanesljivo cvetenje, naj jim v najbolj mrzlem letnem času privošči popoln počitek.
Rastline v izrazitem dremežu in s presušenimi koreninami moramo dan pred presajanjem temeljito zaliti, da se koreninska gruda dobro navlaži. Tudi pripravljen substrat za presajanje ne sme biti presuh. Tisti, ki vsebujejo mnogo šote, le počasi sprejemajo vodo. Že dodatek perlita izboljšuje sprejemanje vode, in to je prednost pred dodajanjem kremenčevega peska. Pri sestavi substrata se moramo ozirati na potrebe rastlin. Mnoge sobnice in posodovke, ki imajo svojo domovino v tropskih gozdovih, zahtevajo izrazito prevladujočo humusno in organsko komponento. Za veliko večino pa je koristno dodati tudi nekaj vrtne prsti z glinastimi delci, ki zadržujejo vodo. Po drugi strani pa moramo paziti na primerno prepustnost, kar omogoča dodatek peska. Pri vseh rastlinah, ki zahtevajo kislo talno reakcijo, naj bo ta kremenčevega izvora, druge pa se zadovoljijo ali celo zahtevajo dodatek apnenčevega drobirja.
Stebla in veje sobne lipe (Sparmannia africana) z ostarelostjo postanejo goli in neugledni, zato je za lep videz nujno krepko vsakoletno pomlajevanje.
Stoječo vodo in stalno premočenost substrata zahtevajo le močvirne rastline, drugače pa to povzroča gnitje korenin, kar nazadnje pripelje do odmiranja celotne rastline. Zato morajo imeti vse posode na dnu odtočne luknje, ki jih prekrijemo tako, da odvečna voda lahko odteka. Odprtin ne smemo prekriti z drobnim substratom, ki bi jih zamašil, temveč za to uporabimo grušč, grobe organske ostanke komposta ali lubje, bolj kot razlomljen stiropor pa so primerne črepinje starih glinenih loncev.
Zapleti s skodelami in lonci
Ob presajanju praviloma vzamemo nekoliko večjo posodo, kot je bila prejšnja. Takrat ko nimamo na voljo večjih posod ali pa zaradi tega ali drugačnega razloga premestitev v večji lonec ni izvedljiva, ostane še ena rešitev, da izboljšamo rastne pogoje. Takrat rastlino izlončimo, nekoliko zmanjšamo koreninsko grudo ter z dodatkom nove prsti posadimo v isto posodo. Morebitno rabljeno posodo, v katero nameravamo na novo saditi, očistimo, kar je še posebej pomembno pri rabljenih glinastih posodah. Te so v svoji opečnati barvi marsikomu najbolj všeč, vendar niso brez pomanjkljivosti. Ob večni dilemi med plastiko in lončevino ostaja dejstvo, da glinaste posode za rastline niso boljše od plastičnih loncev, le drugače gospodarijo z vodo. Lončevina zaradi poroznosti povzroča večjo porabo vode kot neprepustne plastične stene, kar zahteva več posluha pri zalivanju. Plastične posode so lažje od glinenih in jih lahko tudi mnogo preprosteje shranjujemo na manjšem prostoru. Čiščenje je lažje, ob ločenem zbiranju neuporabnih ostankov je mogoča reciklaža, sicer pa je snov podobno trajna kot žgana glina feničanskih klinopisnih ploščic.
Zaplet lahko nastane pri izlončevanju rastlin iz posod, ki so proti vrhu zožene, zato se uporabi takšnih izogibamo, pa če so nam še tako všeč. Izogibajmo se tudi posod z ozkimi vratovi in navznoter zavihanimi robovi.
Rez poganjkov in korenin
Že preveč utesnjenim čebulam krvike (Scadoxus multiflorus) ob koncu zimskega spanja ponudimo več življenjskega prostora v nekoliko večji posodi, potem pa bo lahko poleti celo na prostem spet bujno zacvetela.
Ko presajanju namenjeno rastlino previdno zrahljamo in privzdignemo iz stare posode, pregledamo korenine in vse poškodovane odstranimo s škarjami ali nožem. Pri tem morda naletimo na kakšnega deževnika ali prašička. To so koristne živalce, ki se prehranjujejo samo z odmrlimi rastlinskimi delci. Zato je odveč strah, da škodujejo živemu koreničju. Koreninsko grudo izlončene rastline pregledamo in gost preplet korenin tudi prerahljamo ter s tresenjem odstranimo nekaj stare prsti. Del zdravih korenin lahko z ostrim nožem ali škarjami tudi odstranimo in tako pospešimo rast novih. To ob vsakem presajanju počnejo tudi gojitelji bonsajev, drevesc v posodah.
Tudi nadzemne dele lesnatih sobnic pri presajanju obrežemo in pomladimo. To je priložnost za oblikovno usmerjanje rasti. Mnoge rastline namreč z leti ohranjajo samo še šop zelenja na konceh vej, kot se to dogaja z zanemarjeno breskvijo v sadovnjaku. Posebno sobno lipo (Sparmannia africana) in podobne velikolistne rastline hitre rasti je dobro redno pomlajevati. Tudi sicer z rezjo pospešimo rast novih poganjkov, ki bodo bujneje cveteli kot starikave veje. Tako tudi poganjki kitajskega osleza (Hibiscus rosa-sinensis) v domači oskrbi postanejo razpotegnjeni in neugledni. To je sicer njihova naravna rast, a skrajšani na tri ali štiri očesa bodo živahnejše rasli in bogatejše cveteli. Pri večini vrst lahko odrezane vršičke uporabimo za razmnoževanje in si iz njih naredimo potaknjence. Spomladi imajo ugodnejše pogoje za koreninjenje kot jeseni.
Cvetje kitajskega osleza ob mnogih sortah (Hibiscus rosa-sinensis) se pojavi le v zalistjih mladih poganjkov, zato je spomladi priporočljivo rastline pomladiti, iz odrezanih vršičkov pa naredimo potaknjence.
Ko presajamo, okoli koreninske grude nasujemo in pritisnemo svež rastni substrat. Ob njegovi pripravi nam precej poznejših skrbi v poletni suši prihrani dodatek agrogela. To je sintetični drobir, ki je ob nakupu videti kot pšenični zdrob ali grobo mleta sol. Suhi gel najprej pustimo nekaj minut namakati in nato zdrizasto maso primešamo spodnji plasti substrata v posodi. Če večkrat pozabimo zaliti, so tako rastline mnogo varnejše pred izsušitvijo. Po končanem delu ob robu posode nekoliko poglobimo zemljo, da lažje zalivamo. A takoj po presajanju ni pametno zalivati, ker se morajo občutljive in vedno nekoliko poškodovane korenine najprej nekoliko pozdraviti in stabilizirati.
