Včeraj za jutri
Drage bralke, ta mesec je naš, zato naj bo tale članek posvečen nam. Še posebej tistim, ki se spominjate, kako ste še same ali pa so vaše mame izpirale perilo v potoku, imele na rokah razjede od pranja s pepelom, niste poznale kontracepcije, bolne otroke pa ste vodile peš kilometre daleč k zdravniku.
Brez ženske ni življenja, pa vendar je bila ta do nedavnega postavljena v ozadje. Slovenski izrek pravi, da ženska podpira tri vogale pri hiši, pa vendar jih je nekoč in jih še vedno marsikje celo štiri. Ženska je imela veliko odgovornost, sploh tista v veliki družini, kako nahraniti številčno družino. Zato je vsako živilo skrbno shranila in ga pozneje uporabila. Včasih je iz malo sestavin znala pričarati obilno kosilo ali večerjo. Trudila se je, da je čim več pridelala na vrtu in njivi.
V preteklosti je bila žena možu podložna, prav tako celotni družini, kamor se je poročila. Ni živela samo s taščo, marsikdaj so pri hiši živele tudi neporočene tete. Kar ni bilo vedno samo slabo. Ženske so si delo razdelile, medtem ko je mlajša šla na polje, je tašča ali teta skuhala in varovala otroke. Za trenja ni bilo časa. Znale so potrpeti in zgladiti nesoglasja, če je do njih prišlo. Neveste so bili marsikje tudi veseli. Sploh v družinah, kjer sta tast in tašča že ostarela, so bili veseli mladega duha in nove delovne sile. Če je nevesta prinesla še bogato doto, so bili nanjo celo ponosni.
V življenju je vsega, bi rekli stari ljudje. V Čičariji na Hrvaškem je živela ženska, ki jo je mož vpregel v jarem poleg krave. Ni mogla imeti otrok, pa je mož rekel, da če ni za rodít', naj bo vsaj za vozít'. In je skupaj s kravo vlačila drva. Zgodilo se je tudi, da so žensko, ki ni mogla zanositi, mož in njegovi starši odgnali od doma. Kaj se je z njimi pozneje zgodilo, ni znano. Vem samo za eno ženo, da se je znašla – našla si je novega, bolj razumevajočega moža, ki sta skupaj posvojila otroka.
Pri rojstvu in smrti
Ženska je bila prisotna tako pri rojstvu kot pri smrti. V vasi, če ne v domači, pa vsaj sosednji, je bila vedno ženska, ki je pomagala pri porodih. Tudi pri smrti so bile ženske glavne. One so umile in oblekle mrliča, če tega ni naredila domača gospodinja, pa so za to zaprosili ženske v vasi, ki so bile pripravne posebej za to delo. Večinoma so ob mrliču bedele in molile ženske, čeprav to ni bilo izključno žensko opravilo. A moški so se izkazali za nezanesljive – rajši so namreč kaj spili in prej omagali.
Za Brkine in okolico je značilno, da so se pred poroko udinjale za služkinje v bližnjih mestih, v Trstu in na Reki, pri bogatih trgovskih družinah. Tako so pomagale staršem in še nedoraslim bratom ter sestram, na tak način so si morda prihranile za balo. Se pa ljudje še spominjajo, da se je marsikatera vrnila domov noseča, zgodilo se je tudi, da je porodnica pri porodu umrla in je otrok ostal sam. Seveda so znane tudi vedrejše plati. Mnoga dekleta, ki so šla v službo iz revščine, so v mestu spoznala nove navade, domov so prinesla bogatejšo kulinariko in drugačen pogled na higieno.
Danes smo lahko hvaležne za vsak napredek, ki nam vsakodnevno olajša delo – za pralne in pomivalne stroje, plenice za enkratno uporabo, enakopravnost, možnost študiranja in izpolnjevanja v službi, za to, da lahko vozimo avto in se zapeljemo, kamor nam srce poželi. Ne smemo pozabiti, da vse to ni samoumevno, da ženske po svetu – sploh ne tako daleč stran – marsičesa še vedno nimajo.
