Ivanka in Ivan, glas in trobenta

Oba rada slikata. Samo za svojo dušo ali kakšno platno tudi prodata? »Včasih sva že prodala kakšno, zadnje čase pa nič, ljudje imajo bolj malo denarja. Največkrat slike pokloniva za rojstne dneve. Sva pa tudi v kar petih slikarskih društvih, večkrat se podamo na slikarske poti po Sloveniji, skočimo tudi v Avstrijo,» opiše delček življenja dveh upokojencev Ivanka Kraševec.

Ivan Prešern - Žan in Ivanka Kraševec sta postala par, ko se je tudi Ivanka pridružila Alpskemu kvintetu. Zdaj, ko sta upokojena, pa ju druži tudi slikarstvo. Že na pogled sta srečen par. »Rada rečem, da gre mimo vsakega človeka enkrat sreča, le pravi čas moraš iztegniti roko. Še danes komaj verjamem, da sem skupaj z nekom, ki mi v življenju ni izrekel žal besede, ki me je vedno pripravljen poslušati ali me v vsakem trenutku potolažiti,« pravi pevka, ki je komaj 16-letna zapustila domačo Metliko in se podala iz šiviljskega v glasbeni svet.

Ivanka in popevke

Deset let je pela samo zabavno glasbo in posnela več kot 80 skladb. Kasneje je pela pri Mihi Dovžanu pa še belokranjske narodne pri gospe Marolt v FS France Marolt. »Če ne bi pela, bi bila še danes šivilja, saj sem se učila za šiviljo! A potem sem nastopila v oddaji Pokaži, kaj znaš, dobila prvo nagrado, prejela sem tudi štipendijo Radia Ljubljana, se preselila v Ljubljano …«

Z Ivanom se poznata že od šestdesetih let naprej. On je tedaj igral v ansamblu Albatros, Ivanka pa je bila pevka skupine Kombo. A sta šla naprej vsak po svoji poti, bila sta tudi še premlada za kaj resnega. Ponovno sta se srečala v ansamblu Mihe Dovžana, ki se mu je nekoč pridružil tudi Ivan s trobento, kar tako, ker so se vsi poznali. Leta 1977 sta se poročila.

Medtem ko je bila Ivanka vedno le Ivanka, so Ivana od študija v Ljubljani klicali Žan. Glasbo je študiral v Ljubljani, stanoval pa v internatu, kjer so bili glasbeniki iz vse Slovenije. »Med njimi je bilo veliko Ivanov in Janezov, zato so nam starejši kar določili nova imena, name je padlo ime Žan,« se spominja. »Na nemško govorečem območju pa ga kličejo Ivan, ker besede Žan skoraj ne morejo izgovoriti,« doda Ivanka k imenu moža, glasbenika, slikarja, zadnje čase pa še vse bolj zagnanega igralca namiznega tenisa.

Z glasbeniki so vedno povezane tudi različne zabavne, neredko manj znane zgodbice, ki postanejo čez desetletja tudi vir smeha. Ivan Prešern se spominja: »Smo imeli urnik z dnevi in kraji nastopov za vse leto vnaprej. In nekoč smo se morali v Nemčiji odpeljati v neki kraj, naslov pa je bil pomanjkljiv, ni bilo poštne številke, in tako sva se pripeljala v kraj, ki je bil kakšnih 300 kilometrov oddaljen od pravega, a je imel enako ime. Običajno sva šla na kraje nastopov vedno veliko prej, tako da na srečo nisva zamudila.« Pošali se, da sta po vseh nemško govorečih deželah in naših krajih prevozila toliko, da »bi pokojnino lahko zaslužila že samo s kilometrino«.

Ivan je že slikal, ko se je še odločal, ali bi bil glasbenik ali slikar. »Že v osnovni šoli je rad slikal, vsem dekletom je pomagal naslikati šolske risbe,« pove Ivanka. Sama pa se je slikanja lotila precej kasneje. Nekoč, ko sta že nehala sodelovati pri Alpskem kvintetu, je šel Ivan za štiri dni na koncerte z džezovsko skupino, pa ji je dejal, naj v tem času nariše vazo s travniškimi rožami. In je narisala cvetlice brez vaze, ker so cvetlice na travniku lepše. Ko sta šla v pokoj, so tudi njo (leta 2000) sprejeli v slikarski klub, čeprav so bili nekateri fantje proti, češ, zdaj se pa bosta ves čas prepirala. »A midva se do danes nisva sprla ne v zvezi s slikarstvom in tudi v zvezi z glasbo ne. Ko česa ne vem, vprašam Žana, on ima za seboj slikarsko šolo. Le zakaj bi bila dva študirana pri hiši?« pove z nasmehom.

Ivan in džez

Ivanka se je na začetku svoje glasbene poti proslavila s petjem čudovitih in nepozabnih popevk, kot so Bele rože iz Aten, Prodajalka vijolic, Violino tzigano, Večerni mrak je pal, Akropoli v pozdrav, Povsod po praznikih diši … Ivan pa je že na začetku svoje glasbene poti pihal v džezovskih skupinah. Najprej pa se je učil igranja na violino, všeč mu je bil orkester Mantovani. A ker so bili okoliški mulci pri 'pleh muski', je tudi sam tako hotel …

Že med študijem je igral v dixieland ansamblu Albatros, ki ga je vodil Miha Jazbinšek. Takrat v Ljubljani še ni bilo disko klubov in je bilo povsod, na vseh gimnazijah, kjer so bili plesi, slišati le živo glasbo. In tako je najprej igral džez, šele potem narodno-zabavno glasbo. Leta 1996 se je priključil kvintetu bobnarja Marjana Loborca in pa skupini Jazz Club Gajo, s katero je leta 2000 igral celo na znamenitem džezovskem festivalu v švicarskem Montreuxu. Nazadnje pa je do leta 2007 igral z Greentown jazz bandom po Nemčiji. »Bile so to res lepe izkušnje,« pove, Ivanka pa ga hitro dopolni: »In ta njegov džez je bil prisoten tudi v Alpskem kvintetu, kjer je dal v izvedbe tisto iz njegovih mladih let izhajajočo džezovsko noto, imel je malce več svobode pri igranju.« V zadnjem času pa Ivan sodeluje tudi z godbo na pihala Lesce. Občina Radovljica mu je podelila medaljo za njegovo udejstvovanje na kulturnem področju, spomnili pa so se ga na Jesenicah, kjer nanj že čaka plaketa, nagradili pa so ga tudi v Avstriji.

Naj ima zadnjo besedo tokrat Ivanka. Kakšen nasvet bi dala današnjim mladim glasbenikom? »Naj lepo skladajo, tako kot moj Žan, naj pa kdaj prisluhnejo tudi slovenskim narodnim pesmim, da jih bodo poznali po naslovih in tudi napevih. Sicer bi jih tega lahko učili že v vrtcih in šolah. To bi bilo res lepo, saj gre naša narodna glasba kar nekako v pozabo.«

Drago Vovk