Svet in mi

dec. '17

Poti iz osamljenosti

Občutek osamljenosti boli, posledica pa se pogosto kaže kot bolezen telesa. Odgovore, kako najti pot iz osamljenosti, ki v času digitalnih komunikacijskih pripomočkov prizadene vse več ljudi vseh generacij in slojev, iščejo strokovnjaki na inštitutih po vsem svetu.

Največkrat delijo osamljenost na tri oblike: reakcijsko, drsečo in kronično. Za odgovor na vprašanje, kako se lahko izkopljemo iz osamljenosti, ni potrebna le volja, ampak dejanska sprememba odnosa do soljudi, predvsem pa sprememba odnosa do sebe.

Osamljenost kot odziv ali reakcija na nenadno spremembo življenja zaradi materinstva, izgube službe, smrti partnerja, upokojitve in podobnega se pojavi zaradi premajhne pripravljenosti na dogodek. Pogovarjanje z bližnjimi, prijatelji in tudi znanci o tem, kar se je zgodilo, je najhitrejša pot nazaj v družbo. Terapevti priporočajo »mediteranski« način: govorjenje o lahkotnih temah, vremenu, športu, dogodkih v bližnji okolici in podobnem ob kavi, na tržnici, sprehodu … Govorjenje je najboljše zdravilo po preskušenem receptu, da so prijatelji tukaj zato, da z njimi deliš srečo in gorje.

Drseča osamljenost je hitreje rešljiva, če se je lotimo čim prej. Hitro se razrašča, na koncu človeka ne zanima več niti prijateljstvo, niti sprehod, niti knjiga, film, glasba ... Aktivno ukvarjanje s seboj, glasno prepevanje ob kuhanju, v kopalnici, na sprehodu v gozdu ... so nekatere izmed poti, ki peljejo navzgor.

Kronično osamljenost, ki traja leta dolgo, pa mora obravnavati zdravnik, da se je rešimo.

In končno socialna osamljenost: ta se začne v glavi in se tam tudi neha, če se človek tega loti s pametjo. Nekoč so rekli, da je knjiga najboljša prijateljica, danes je to verjetno svetovni splet. Tam lahko poiščemo nasvete in rešitve, z osamljenostjo se ukvarjajo zdravniki, ki odgovarjajo na vprašanja in svetujejo. Nemške in angleške spletne strani so polne dobrih nasvetov, enako lahko tudi v drugih jezikih najdemo odgovore na vprašanja, ki osamljenega pripeljejo nazaj v družbo, med prijatelje.

Povzeto po www.seniorenratgeber.de

Naredi si sam lepo krsto

Prideš v leta, ko moraš, vsaj tako se človeku zdi, kar naprej hoditi na pogrebe. Če odšteješ žalost zaradi konca življenja pokojnika, ki leži v spominski vežici, je dogodek sam po sebi dolgočasen in pogreb je pogrebu enak. Temačnost in neprijetne občutke si ljudje popestrimo. Pomagamo si s sedmino, jedačo, pijačo in pogovori o pokojniku, pogosto anekdotičnimi, ki prekrijejo žalost in zamorjenost in spremenijo mišljenje o umiranju.

V drugih pokrajinah sveta si ob smrti pokojnika pogosto pomagajo s petjem, obrednim plesom, alkoholom in svetlimi oblačili. Kultura pokopavanja v nekaterih predelih Afrike zapoveduje, da pepel na grmadi sežganega pokojnika pomešajo s pretlačenimi bananami in potem to pojedo, tako pride duh umrlega nazaj med žive, ki imajo od tega duhovno korist, pokojnik pa večno življenje.

Seveda je civilizacijski napredek marsikaj spremenil tudi na sicer oddaljeni Novi Zelandiji. Tu so se naveličani upokojenci, siti dolgočasnih in vedno enakih pogrebnih navad, uprli verskim zapovedim in naredili temu konec. V klubih in društvih upokojencev so se lotili nove dejavnosti s ciljem: izdelaj si svojo krsto sam!

Kot gobe po dežju rastejo klubi krstarjev (Coffin Clubs). Na spletu so svojo dejavnost prikazali v kratkem filmu, na ogled je na povezavi http://loadingdocs.net/thecoffinclub/. Upokojenke in upokojenci so uprizorili kratko zabavno predstavo s plesom in petjem. Priprava na smrt naj bo vesela tako za tistega, ki odhaja, kot za one, ki ostajajo. In prav tisti, ki se pripravljajo na odhod, so najbolj vabljeni, da spremenijo dolgočasne verske obredne navade. V klubih si sami narežejo deske, jih obtešejo in oblečejo v svilo in kvačkane okrasne trakove. Skratka z lastnimi rokami si naredijo novo večno domovanje in pravijo, da je skupno izdelovanje krst zabavno, čas, ki so ga prej presedeli v samoti pred televizorji, mineva hitreje, predvsem pa pri ustvarjanju svoje krste prihranijo pogrebni denar.

Zgledi vlečejo; od leta 2010, ko je nastal prvi tak klub, jih imajo zdaj po raznih mestih že več kot 60. Za zdaj le na Novi Zelandiji, a dejavnost se menda širi tudi že v Avstralijo.

Povzeto po www.nextavenue.org

Pripravila: Lada Zei


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media