Pohodniki so prijetni ljudje

Zgodbe | mar. '18

Čeprav je Janez Albert rojen na Goričkem blizu Hodoša, že vse življenje živi v Ljubljani. In že od malega hodi v hribe. Ljubezen do narave je podedoval po očetu, ki ga je, kadar koli je le imel čas za izlet, vzel s sabo. Janezov prvi spomin je ta: očetu sedi na ramah in je s šalom privezan nanj, da ne bi padel.

Diplomirani inženir cestnega prometa je dolgo delal v zavarovalništvu, bil je zastopnik, cenilec in nato vodja enote. Nato pa se je ukvarjal s prodajo avtomobilov. Nazadnje je odprl celo svoje podjetje, a kot pravi, mu ni šlo najbolje. Odkar je upokojen, ima več časa za svoj najbolj priljubljeni konjiček – planinarjenje. »Ko si enkrat v hribih, je krasno. Zliješ se z naravo, pozabiš na skrbi … Pa po navadi srečaš fajn ljudi,« pravi Janez Albert, ki je kot vodnik z licenco Planinske zveze Slovenije vodil številne skupine bolj ali manj izkušenih planincev.

»Največkrat sem hodil v hribe sam ali s prijatelji. Včasih je šla z mano žena ali katera od hčera, sploh kasneje, ko sta malo zrasli. Prehodil sem v glavnem vse vrhove v Julijskih, Kamniških ter Savinjskih Alpah in Karavankah. Pa tudi na Primorskem je nekaj lepih poti. Najljubši mi je Snežnik, imel sem ga celo za temo diplomske naloge za pridobitev licence. Pot s Sviščakov je res lepa.« Kakšnih večjih nevšečnosti ni doživel, si je pa lani, ko se je že vračal s precej lahke ture, nesrečno poškodoval hrbtenico. »Ramo sem 'pustil' na Mangartu. Če se pripravlja slabo vreme, prav dobro čutim bolečine.«

Od nekdaj je dober organizator in tudi zamisli za različne vrste druženja mu ne manjka. »Pred leti sem poskušal ustanoviti klub, ki bi obudil planinarjenje po starem. Da bi v hribe hodili oblečeni in obuti tako, kot so bili pred sto leti, in bi imeli s sabo tradicionalno malico – suhe klobase, domači kruh, česen in šnops, a žal ni bilo zanimanja. Sam sem si pa omislil tako opravo: imel sem karirasto srajco pa zelene pumparice, nogavice sem imel še tiste, na katerih me je oče učil, kako jih krpati, pa stare gojzarje, za katere vem, da jih je izdeloval le še en sam mojster.«

Dejaven je v četrtni skupnosti Dravlje, kjer stanuje, pa še pri društvu upokojencev. Med drugim je mentor namiznega tenisa. Da bi malo poživil dogajanje v soseski, je ustanovil plesno skupino, ki je imela prvo leto kar 49 članov. Lani je po spletu različnih okoliščin prenehala delovati, a si jo sogovornik spet želi obuditi … Pred kratkim si je zamislil, da bi zbral skupino bralcev Vzajemnosti, s katerimi bi se vsak mesec podali na kakšno lažjo planinsko turo. Verjetno vas ni malo, ki si želite v naravo, pa se zaradi takih ali drugačnih razlogov ne odpravite od doma.

 Ali bi šli v hribe?

Zdaj imate priložnost, da pod vodstvom izkušenega planinskega vodnika spoznavate hribe v Ljubljani in okolici, na območju, kjer vozijo avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa. Na željo udeležencev pa se lahko kdaj odpravijo tudi dlje, pravzaprav kamor koli po Sloveniji, obljublja Janez Albert.  

Pohodi bodo ob dobri vremenski napovedi in če bo udeležencev najmanj deset. Da so obvezne pohodne palice, primerna obleka in dobra planinska obutev, verjetno ni treba posebej opominjati. S sabo je dobro imeti tudi urbano za vožnjo z mestnim avtobusom in senior kartico za vožnjo z vlakom. Poudarjamo pa, da gredo pohodniki na izlet na lastno odgovornost, tudi stroške prevoza krijejo sami.

Prvi izlet bo že v nedeljo, 4. marca, na Toško čelo. Udeleženci se bodo zbrali ob 8. uri zjutraj na končni postaji avtobusa št. 5. v Podutiku. Janez Albert prosi vse, ki jih izlet zanima, da ga prej pokličejo na telefonsko številko: 040 689 502. O izletih vas bomo sproti obveščali, že sedaj pa si zabeležite naslednja: 8. aprila - Koreno (720 m) in 6. maja - Mali Lipoglav (536 m).

Anita Žmahar