V kraje sinje modrine
Turkizno morje na otoku Paros
Iz Ljubljane smo odpotovali na julijski petek, v času viška turistične sezone, in se vozili po avtocesti od Zagreba, Beograda, Skopja do Aten (po nekdanji cesti bratstva in enotnosti). Avtocesta je povsod odlična, na mejnih prehodih ni bilo gneče, dlje smo čakali le na meji z Makedonijo.
Ustavili smo se v Skopju in prenočili v mestnem jedru. Naslednje jutro smo se sprehodili po središču in z začudenjem opazovali prenovljene stavbe. Središče Skopja je videti kot Minimundus v Celovcu, le da je vse v naravni velikosti. Mesto deluje sodobno s številnimi velikimi kipi, vodometi, okrašenimi osvetljenimi mostovi in urejenimi ocvetličenimi parki. Posebno lepo je zvečer, saj je vse raznobarvno osvetljeno. Turistov od vsepovsod je ogromno, tudi trgovine so jih polne. A v pogovoru z osebjem hotela sem izvedela, da domačini zelo težko živijo. Plača čistilke je na primer dvesto evrov. Povedali so mi tudi, da so prenovo izpeljali s pomočjo ameriških kreditov in so domačini proti temu množično protestirali. Ostanki teh protestov so še zdaj vidni v obliki velikih raznobarvnih pack na mostovih in stavbah. Prenovili so le zunanjost stavb, notranjost pa propada. Ogledala sem si spominsko sobo matere Tereze in njeno kapelo, se sprehodila po čaršiji, ki je le nekaj minut stran, samo čez most se sprehodiš. Tam je ohranjena dediščina Skopja: trgovinice s spominki, prodajalne usnjenih opank, pasov, izdelki iz bakra, tipične restavracije z odličnimi čevapčiči. Povsod pa prijazni Makedonci, nekateri tudi v narodnih oblačilih. Dva tako različna svetova, pa tako blizu …
Grške počitnice
Naslednji dan smo potovali po dolini reke Vardar proti grški meji. Po dolini piha topel veter vardarac. Zato so tu številni nasadi oljk in vinogradi. Podobna kulisa se nadaljuje ob avtocesti proti Atenam, kamor smo hiteli, saj se nam je mudilo na trajekt.
Na srečo smo ga ujeli in odpluli do otoka Parosa v Kikladih, ki je mesto marmorja. Do tja je tudi povezava z letalom. Glavno mesto je Parikia. Prijetno nas je presenetilo gostoljubje prebivalcev majhnih vasi. Na tem otoku še ni množičnega turizma. Poznan je predvsem po krščanski cerkvi Katapoliani, cerkvi 100 vrat z relikvijami iz časa 300 let po Kristusu. Sicer pa so Grki večinoma pravoslavne vere.
Otok je vulkanskega izvora, ima številne peščene zalive, Egejsko morje je kristalno čisto in turkizno modro. Na tem otoku ima mnogo Grkov iz Aten svoje vikende. Lani tam sploh ni bilo vročine, največ je bilo 26 stopinj. Ves čas je pihal severni veter, zato je na Zlati obali (Golden beach) raj za deskarje.
Skopje, Čaršija
Tu so idealni pogoji za turizem. Neokrnjena narava, mir, ugodno podnebje, ni svetlobnega onesnaževanja, ponoči vidiš nešteto zvezd. Tudi grška hrana je odlična (jagenjčki, baklave, jogurti), enako velja za pijače (grško vino, uzo). Vse to dobiš v tipičnih vaških gostilnicah na hribčkih. Ob obali pa rastejo pšenica, krompir, čebula in različna zelenjava, limone, fige, veliko je oljčnih nasadov, vinogradov … Večkrat smo se odpravili na izlet po otoku, zelo zanimiv je na primer kraj Santa Marija. Čudovita nizka obala, bele hišice s pariško modrimi vrati in naoknicami – kot skoraj povsod. V tem kraju je nafta. Prav zanimivo je, ko stopiš na belo polje, skorjo soli, pod njo pa je črna podlaga. Obiskali smo tudi majhen otok Antiparos. Zanimiv je predvsem po izjemno urejeni glavni ulici. Videti je, da je vsak meter te ulice skrbno načrtovan. Povsod so rože, trgovinice s spominki, slaščičarne z grškimi sladicami. In seveda bele hišice s tipičnimi dimniki, modrimi vrati in okni ... Ni čudno, da je tu veliko turistov.
V Slovenijo sem se vračala z letalom z otoka Mikonosa. Je prav poseben otok, imajo mline na veter in male Benetke. Otok je znan predvsem po zabavah in pestrem nočnem življenju.
