Krompir – gomolj sreče

Dobro počutje | jun. '18

Odkar smo Slovenci po zaslugi razsvetljene cesarice Marije Terezije krompir sprejeli za svojega in se enkrat za vselej do sitega najedli, nas spremlja od rojstva do smrti. Kuhan krompir je bržkone ena prvih naravnih jedi, ki jih zaužijemo že ob materinem mleku, in jed, ki jo lahko brez težav jemo v pozni starosti. Seveda v primernih količinah in primerno pripravljeno.

Tega, da je k nam prišel po odkritju Amerike, ni treba več poudarjati; tudi tega ne, da so se ga v Evropi sprva branili in mu je Cerkev nasprotovala. V Franciji so ga razširili z zvijačo, saj so z vojaki zastražili krompirjeva polja, češ da gre za strateško rastlino. In Francozi so ga zaradi skrivnostnosti kradli. V strogi Avstro-Ogrski, kjer so ljudje spoštovali oblast, sta cesarica Marija Terezija in njen sin Jožef II. od kmetov naravnost zahtevala, naj sadijo krompir. O krompirju je pri nas leta 1798 prvi pisal Marko Pohlin v sestavku Kmetam za potrebo in v pomoč. In že leto pozneje je Valentin Vodnik v svojih Kuharskih buklah zapisal več receptov krompirjevih jedi ...