Zdravilne rastline pri težavah s sečili
Zlata rozga
Okužbe sečil so pogost pojav, še posebej v poletnih mesecih. V ta namen lahko uporabljamo izvlečke zdravilnih rastlin kot pomoč pri zdravljenju.
Pater Simon Ašič (1906–1992) je v okolici stiškega samostana nabiral tudi zdravilne rastline za pomoč pri zdravljenju vnetnih bolezni spodnjega urinskega trakta. Svetoval je naslednjo čajno mešanico:
30 odstotkov listov velike koprive (Urticae folium)
20 odstotkov bazilike (Basilicae herba)
20 odstotkov brezovih listov (Betulae folium)
10 odstotkov njivske preslice (Equiseti herba)
10 odstotkov zlate rozge (Solidaginis herba)
10 odstotkov koruznih laskov (Maydis stigmata)
Čaj pripravimo tako, da dve čajni žlički čajne mešanice prelijemo s 3 dl vrele vode, pokrijemo in pustimo stati 10 minut. Precedimo in pijemo topel čaj trikrat na dan, in sicer čez dan in ne zvečer.
Pomoč z vrta in gozda
Velika kopriva je 150 cm visoka trajna rastlina. Najdemo jo ob plotovih, živih mejah, starem zidovju. Koprivni listi vsebujejo flavonoide, ki delujejo diuretično. Diuretično delovanje pomeni, da z razredčenjem urina zmanjšamo obremenitev urina z bolezenskimi klici, le-ti se zaradi povečane količine urina hitreje izperejo. Listi vsebujejo tudi 20 odstotkov mineralnih snovi (kalcija, magnezija …).
Bazilika, ki jo imamo na vrtovih, v ljudski medicini tudi poveča količino izločenega urina.
V Sloveniji rasteta dve vrsti breze: navadna breza (Betula pendula) in puhasta breza (Betula pubescens), ki sta po učinku enakovredni, tako da lahko v maju, pred cvetenjem, nabiramo mlade liste obeh. Breza vsebuje flavonolne glikozide (npr. hiperozid), malo eteričnega olja in 4 odstotke mineralnih snovi, predvsem kalija. Za pospešeno nastajanje urina so odgovorni flavonoidi. Kvercetin, ki je flavonoid, deluje tako, da zavira encime nevropeptid-hidrolaze, ki uravnavajo nastajanje urina z izločanjem natrija. Tudi velika količina kalija v listih deluje diuretično. Uporabo breze so potrdili tudi z naslednjo raziskavo. 15 bolnikov je imelo vnetje spodnjega dela sečil. Dvajset dni so pili čaj iz brezovih listov ali čaj placebo, in sicer štiri skodelice na dan. Pri skupini, kjer so pili brezov čaj, se je količina mikroorganizmov v urinu zmanjšala za 39 odstotkov, pri skupini placebo pa za 18 odstotkov. Po koncu raziskave so bili 3 od 7 bolnikov iz skupine, ki so pili brezov čaj, brez znakov okužbe.
Med preslicami uporabljamo le njivsko preslico. Na vrtu, če jo imamo, se prav rada razraste. Vsebuje približno 10 odstotkov mineralnih snovi, 50 do 60 odstotkov je kremenčeve kisline. V ljudski medicini čaj iz njivske preslice uporabljamo za pospeševanje izločanja urina pri boleznih ledvic in mehurja. Tak učinek naj bi imeli flavonski glikozidi in steroli. Kliničnih raziskav, ki bi potrdile to domnevo, še niso izvedli, kar pa ne pomeni, da preslica ne deluje. Za zdaj njeno delovanje dokazuje le ljudska medicina.
Zlata rozga raste v svetlih gozdovih, na posekah in kamnitih mestih. Njene rumene koške opazimo od julija do oktobra, visoka je od 30 do 100 cm. Vsebuje saponine, flavonoide (najmanj 1,5 odstotka), in sicer hiperozid, rutin in druge. Spojina, ki je najdena le v zlati rozgi, se imenuje virgavreozid A. S poskusi na podganah so dokazali, da spojina z imenom leiokarpozid deluje diuretično, protivnetno in zmanjša nastanek krčev. Zlato rozgo so uporabili v naslednji klinični raziskavi: 427 bolnikov z ledvičnimi kamni ali peskom (tretjina jih je imela še dodatne okužbe sečil) je prejemalo pripravek iz zlate rozge. Po končanem zdravljenju so bolniki poročali, da so se izboljšale ali celo odpravile težave, kot so krčevite bolečine (pri 91 odstotkih bolnikov), pogosto uriniranje (pri 84,1 odstotka bolnikov), tiščanje na vodo (pri 87 odstotkih bolnikov) in občutek pritiska v okolici mehurja (pri 80 odstotkih bolnikov).
Opisana čajna mešanica je primerna za spodbujanje izločanja urina. Izpira sečne poti, kar je dobro, če gre za okužbo sečil ali nagnjenost k nastajanju peska v ledvicah in mehurju, za pospešitev izločanja zdrobljenih kamnov po zdravniškem posegu ter za pospešitev izločanja peska in kamnov, če obstaja možnost, da se izločijo sami.
