Zaposlitev z igro
PRILOGA
Kakor hitro se človek postara, mu zelo radi pomagamo. Že kar podzavestno pridržimo roko, da laže vstane, ali se sklonimo, da bi mu zavezali čevlje. Še hitreje priskočimo na pomoč, ko se začnejo kazati prvi bolezenski znaki. Vendar mu tako ne delamo usluge. Določene sposobnosti res pešajo, če pa mu ni treba ničesar več početi, bo spretnosti še hitreje izgubil.
Pri združenju Spominčica svetujejo, da osebi z demenco dovolimo, da samostojno naredi, kolikor še zmore, oziroma jo k dejavnostim še spodbujamo. Zaposlitev je najboljši način za pomirjanje in vračanje samozavesti. Preden se lotimo katere koli dejavnosti, pa ji razložimo, kaj se bo dogajalo in zakaj nekaj počnemo, pokažimo, kako se naloge lotiti, in ji pomagamo začeti.
Nekaj predlogov, kako lahko svojca z demenco vključimo v vsakdanja opravila.
Gospodinjstvo: naj pomaga pri pripravi obrokov, meša testo, čisti zelenjavo, prebira fižol ali orehe, pripravi mizo, pomiva in briše posodo, pometa, odnese smeti, zloži oblačila …
Domače živali: naj jih boža, hrani, jim daje priboljške, skrbi za svežo vodo, jih krtači in sprehaja.
Zunanje dejavnosti: naj pobira listje, dela na vrtu, pometa dvorišče, pomaga pri pripravi piknika, opazuje ptice …
Športne dejavnosti: naj počne tisto, kar je rad počel pred boleznijo, priporočljivi so tudi žoganje, kegljanje, ribolov, sprehodi, peljemo ga v hribe, na tekme.
Glasba: naj posluša glasbo, ki ga umirja ali spominja na preteklost, pojemo in plešemo skupaj, ploskamo v ritmu, naučimo se besedila pesmi, gremo na koncert.
Ustvarjanje: skupaj ustvarjamo različne izdelke, spodbujamo ga k risanju in slikanju, naj pomaga pri pleskanju sten, obiščemo muzej ali galerijo.
Krepimo spomin
Z igrami in drugimi dejavnostmi oseba z demenco ohranja umske sposobnosti, aktivno preživlja čas, se druži z nami in krepi spretnosti.
Dobro je, da skupaj pregledujemo družinske albume fotografij, se pogovarjamo o osebah na fotografiji, dogodkih, gledamo filme ...
Lahko se igramo različne igre, kot so sestavljanke, igra spomin, labirinti, vstavljanje likov ali čepkov, iskanje razlik in podobnosti, naj se zamoti s prestavljanjem kovancev iz ene posode v drugo ali iskanjem majhnih predmetov v posodi z rižem. Lahko kartamo ali postavljamo domine, če ima naš soigralec težave, lahko pravila tudi spremenimo ali poenostavimo. Spodbudimo ga k razvrščanju predmetov po barvi, obliki ali velikosti. Predmete lahko tudi naniza na debelejšo vrv. Razrežemo večjo sliko in ga spodbudimo, da jih sestavi v celoto.
Primerne so tudi besedne igre, v katerih igralci ugibajo besede ali jo morajo ustvariti iz črk: naštejte čim več besed, ki se začnejo ali končajo z določeno črko; naštejete čim več predmetov, živali, imen; poiščite čim več besed, ki imajo pet črk; poiščite besede, skrite v mreži črk; naštejete predmete, ki spadajo v kuhinjo, kopalnico, na vrt; poiščite protipomenke (noč-dan, velik-majhen …).
Gibalni triki
Če je bolezen že toliko napredovala, da ne more več hoditi, svojca spodbujamo, da v postelji čim več giba. Tudi tu se lahko igramo, le da on tega ne bo opazil. Ponudimo mu pijačo nekoliko bolj od daleč, da bo iztegnil roko, naslednjič stopimo pol koraka nazaj, da se bo malo nagnil, postavimo se na drugo stran postelje, da bo obrnil glavo. Spodbudimo ga, da bo pogledal k oknu ali luč na stropu, dvignemo roko, kot da si češemo lase, pa naj nas posnema.
Če je le mogoče, ga vsaj za kratek čas posedemo v postelji. Če še dobro sedi v postelji, lahko uro ali dve sedi tudi na vozičku. Odpeljemo ga v drug prostor, kjer se kaj dogaja, ali na prosto. Tudi če se nam zdi, da ne sodeluje, zaznava dražljaje, ki prihajajo iz okolice.
