Koroški Bob Dylan
Milan Kamnik, koroški kantavtor
Milan Kamnik, glasbeni samorastnik z Raven na Koroškem, je sodobni trubadur in ljudski pevec, a hkrati tudi umetnik, saj sam piše glasbo ter besedila in igra na kitaro in orglice ter tudi poje. Rečejo mu koroški Bob Dylan. »Počaščen sem, da mi tako pravijo, čeprav je ta slavni glasbenik in pesnik, nagrajen celo z Nobelovo nagrado za literaturo, vplival name le tako, da sem – po njegovem vzoru – začel zase pisati besedila in komponirati,« pojasni. In še nekaj je zanj zelo tipično. Navadno nastopa sam in prepeva samo v koroškem narečju in tako tudi z glasbo predstavlja svoje ljubljene domače kraje.
Je tudi oče Mojce, ki je glasbena pedagoginja in zaključuje magistrski študij, ter Matevža, ki je dijak novega programa na Koroškem – metalurškega tehnika, sicer pa je navdušen športnik. Rada poje tudi njegova žena Marjana, vodja enote Koroškega doma starostnikov v Slovenj Gradcu. »Vesel sem, da me družina podpira. Brez njih bi težko vztrajal, saj kruh glasbenikov ni lahek, sploh ne tistih, ki smo iz province.« In poudari, da bo pel in nastopal do konca življenja.
Njegove pesmi so v glavnem uporniške, saj z njimi opozarja na krivice, ki se dogajajo malemu človeku in tudi njegovi ožji domovini Koroški, ki je zaradi veliko preozkih in zastarelih cest odrezana od vseh večjih slovenskih mest. Obljubam, da bodo v kratkem dobili novi hitri cesti, ki jih bosta povezali z Ljubljano in Mariborom, Korošci ne verjamejo več.
Za nameček pa jim je demokratična Slovenija vzela tudi železnico, češ da ni ekonomična. »Zato se po naših ozkih cestah valijo kamioni v Avstrijo, namesto da bi ta tovor preusmerili na železnico. To pomeni, da smo imeli nekoč in danes popolnoma neprimerne politike, ki niso znali načrtovati prihodnosti države, ki jim je bila zaupana,« je oster.
Njegovo videnje sveta
Zaposlil se je v Železarni Ravne, ki je skupaj z večino industrije na tem koncu Slovenije propadla. Tudi zato in še zaradi ljubezni do glasbe si je leta 1997 pridobil status samostojnega kulturnega delavca. »Tudi ta kruh ni lahek, mi pa daje veliko zadovoljstva.«
Glasbeno pot je začel kot pevec v šolskem zboru na Prevaljah, nadaljeval pa v vaškem ansamblu, kjer so preigravali svetovne in jugoslovanske uspešnice. »Najbolj je name vplivala selitev k mami na Ravne (prej je 14 let živel pri teti in starem očetu), saj sem tedaj začel poslušati Boba Dylana in mnoge tako imenovane folk izvajalce.« Z glasbenim prijateljem Tonijem Apohalom je tedaj ustanovil Duet Kora, ki so ga mnogi primerjali s sicer mnogo slavnejšima Simonom & Garfunklom. Potem je stopil na samostojno glasbeno pot.
Z leti je postal še bolj kritičen do Slovenije, ki ni izpolnila njegovih pričakovanj. »Moja besedila kažejo s prstom na neodgovorne politike, gospodarske barabine, opozarjajo in ozaveščajo tudi o skrbi do narave. Vsaj upam,« pravi in pove, da skoraj ne mine nobena veselica na Koroškem brez njega. »Veliko pa nastopam tudi humanitarno.« Nikoli se ni silil naprej. »Če živiš v Ljubljani ali blizu nje, imaš več možnosti, da postaneš znan in začnejo predvajati tvojo glasbo na radijskih in televizijskih postajah.«
Do zdaj je posnel osem albumov. Prvi je Dolina smrti, potem sledita Ibržnik (Odvečnež) in Je še kdo srečnejši kje? Potem je izdal še Prežih in jaz, album Brez narečja ni jezika, ki vsebuje tudi skladbo Tiha voda vejke grabne dieva, s katero je nastopil tudi na Festivalu narečnih popevk. Po krajšem premoru je izdal še album Gnar. Leta 2010 se mu je uresničila življenjska želja. Peter Orešič, radijski voditelj in ljubitelj kantrija, ga je povabil s seboj v Nashville, meko tovrstne glasbe. Tam je Milan spoznal kitarista in producenta Charlieja Kelleyja, ki je največ pripomogel k popolnemu kantri zvoku albuma Za mušter. Milanov jubilejni dvojni album pa ima naslov 40 let – Grta pa douta.
