Skupaj je lažje biti sam
Različne skupnostne oblike bivanja starejših oseb so v tujini znane že desetletja, pri nas pa si počasi, a vztrajno utirajo pot. Predstavljamo tri primere stanovanjskih skupnosti, ki dobro delujejo. Objekti so v lasti občine oziroma mesta, upravljajo pa jih neprofitne organizacije, zavodi ali zadruge.
Prilagojeno stanovanje na Dunaju v mirnem predelu mesta z razgledom na Donavo, in sicer v zgornjem nadstropju prenovljenega bloka, je namenjeno bivanju samostojnih starejših oseb. V stanovanju, ki je last mestnega stanovanjskega sklada, upravlja pa ga nevladna organizacija Samariterbund, je osem samostojnih sob velikosti od 20 do 30 m² z lastno kopalnico in balkonom. Stanovalci si delijo prostorne skupne prostore, to so velika moderno opremljena kuhinja, svetla jedilnica, ki služi tudi kot dnevni prostor, knjižnica, TV-kotiček, shramba, pralnica s pralnim in sušilnim strojem. Stanovalci imajo popolno svobodo pri odločanju o vsakodnevnih aktivnostih. Arhitekturna zasnova stanovanja vsakomur omogoča zasebnost znotraj svoje sobe, obenem pa vabi k druženju v skupnih prostorih. Stanovalci imajo tudi možnost oskrbe za dodatno plačilo. Obiski prijateljev in svojcev so zaželeni, svojci dobijo komplet ključev. Najemnina za sobo je od 600 do 700 evrov s stroški vred, kar je glede na višino pokojnin v Avstriji dokaj dostopna cena. Stanovalce tedensko obiskuje predstavnica upravnika – socialna delavka, se pozanima o življenju v skupnosti, zdravju stanovalcev, po potrebi uredi kakšno formalnost, posreduje pri morebitnih konfliktih itd.
Druga stanovanjska skupnost je blizu mestnega središča, upravlja jo organizacija Wiener Hilfswerk, ki s sedemdesetletno tradicijo skrbi za starejše in pomoči potrebne, med drugim upravlja sedem stanovanjskih skupnosti in dva dnevna centra za starejše. V tej stanovanjski enoti biva šest starejših oseb, ki pa ne morejo več živeti samostojno, so delno nemobilni in potrebujejo zunanjo pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Vsak stanovalec ima svojo sobo, ki si jo lahko opremi po želji, po dve osebi pa si delita sanitarije. Skupna kuhinja sicer omogoča pripravo obrokov, vendar se večina stanovalcev odloča za dostavo hrane. Mesečni strošek bivanja je okoli 500 evrov. Vsak delovni dan prihaja oskrbovalka, ki stanovalcem pomaga pri osebni higieni, oblačenju, z njimi telovadi, jih animira, bere, skupaj kaj skuhajo ali spečejo in pospravijo po obrokih. Vsak teden jih obiskuje tudi socialna delavka. Stanovanjska skupnost je podobna dislocirani enoti doma za starejše, a je bivanje v manjši lokalno in bolj neformalno organizirani skupnosti prav gotovo bolj prijetno in domače kot v velikem domu za starejše. Prednost je tudi, da stanovalci – večinoma prihajajo iz soseske – ostanejo v okolju, ki ga poznajo in kjer imajo socialno mrežo.
Hiša Biloba v Bruslju je nastala kot lokalna pobuda za izboljšanje kakovosti bivanja starejših v okrožju Shaerbeeck. Pobudnici sta lokalni nevladni organizaciji, ki sta v ta namen ustanovili zadrugo, ki je izpeljala celoten postopek, od občine pridobila objekt v dolgoletni najem in od EU del sredstev za obnovo. V trinadstropnem objektu je 13 prilagojenih najemnih stanovanj velikosti od 40 do 50 m², vsa so dostopna z dvigalom. V pritličju objekta je dnevni center aktivnosti za starejše s kavarno, ki je odprt od jutra do večera in na voljo tudi vsem starejšim iz soseske. Zaposleni sta dve osebi, veliko prispevajo tudi prostovoljci. V tej skupnosti je poudarjen koncept socialne raznolikosti, medkulturnosti, dostopnosti in odprtosti. Zato je sestava najemnikov zelo pestra – od upokojenega gradbenega delavca alžirskih korenin do profesorja zgodovine. Tudi cena najema je odvisna od višine dohodkov najemnikov, premožnejši plačujejo tudi do petkrat več kot slabše situirani.
Lastne pobude
V tujini najdemo precej primerov neformalnih pobud, kjer se starejši sami ali ob podpori lokalne skupnosti organizirajo največkrat v stanovanjske zadruge, najdejo ustrezno lokacijo za gradnjo ali prenovo, pridobijo dovoljenja in izpeljejo celoten postopek od zasnove do izgradnje.
Takšna je na primer skupnost Trabensol v bližini Madrida, organizirana kot stanovanjska zadruga, kjer je v moderno zasnovanem objektu na podeželju 80 manjših stanovanj, prilagojenih starejšim, v pritličju pa so skupni prostori – od jedilnice s kuhinjo do savne, telovadnice, knjižnice, ob objektu pa so vrtički. Pogoji za sprejem novih članov so poleg starosti nad 50 let tudi solidno zdravje, samostojnost pa tudi sprejemanje vrednot zadruge – solidarnost, medsebojna pomoč, prispevati za skupno dobro. Stanovalci so sami financirali gradnjo, saj so večinoma prodali svoja velika in za starost neprimerna stanovanja in se preselili na podeželje v družbo podobno mislečih vrstnikov, ki si med seboj po potrebi pomagajo. V bližnjem naselju pa imajo zagotovljeno zdravniško in socialno oskrbo, ki ju bodo z leti vedno bolj potrebovali.
