Stoletnica gospe Fini
Jožefina Habjanič je zelo vitalna Mariborčanka, ki je v začetku oktobra praznovala častitljivih sto let. Praznovala je v skladu z zaščitnimi ukrepi proti koronavirusu, a kot je dejala, si ni mislila, da si bo toliko ljudi vzelo čas za čestitke ob njenem jubileju.
Gospa Fini, kot ji pravijo, je rojena v Račah, v Mariboru pa se je izučila za šiviljo in po uspešno opravljenem mojstrskem izpitu je imela štiri leta lastno obrt. Po poroki julija 1952 je ostala doma in skrbela za družino. Z možem Slavkom sta dobila hčerko Cirilo in sina Vida. Pred približno štiridesetimi leti so se preselili v hiško v Metavi, kjer živi sama, odkar je leta 1996 ovdovela. Skrbi zase in za svoje gospodinjstvo ter si vsak dan skuha kosilo. Ob ljubeznivi pomoči Stanka in Ivice Ciglarič ter hčere in sina ureja vrt, skrbi za sadno drevje in brajde ter okolico hiške, kjer cveti veliko rož in diši rožmarin. Vsak dan se zjutraj in zvečer z otrokoma sliši po telefonu. Hčerka živi v Novem mestu, vendar vsak mesec preživi nekaj dni z mamo. Takrat ji pomaga pri težjih opravilih, počisti po hiši in nakupi vse, kar potrebuje. Želi si, da bi se mama preselila k njej, a gospa Fini o tem noče nič slišati. Stara leta ji lepšajo trije vnuki in pet pravnukov.
Novi koronavirus ji je spremenil življenje. S hčerko sta vsak mesec obiskali knjižnico, da si je izbrala pet knjig v slovenščini in eno do dve v nemščini, kar zdaj pogreša. Prav tako pogreša srečanja na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, kamor se je vozila vsak drugi četrtek v mesecu z avtobusom, saj je članica krožka Potujemo po Sloveniji. Hodili so na izlete, se družili ter pogovarjali o krajih, ki bi jih želeli obiskati, ali pa so obujali spomine na pretekla doživetja. Vesela pa je rednih obiskov Mance Klobasa, prostovoljke projekta Starejši za starejše pri Društvu upokojencev Malečnik, s katero se zelo dobro razumeta.
