Delajmo prijazen svet
Z MOJEGA OKNA
Srečali sta se pred trgovino. Kar dolgo se nista videli in Zdenka se je spraševala, ali tudi Ana pri njej opazi bolj utrujeno sklonjenost hrbta in previdnejši korak, kot je ona sama videla pri sošolki. Ogledalo doma sicer jasno odseva podobo, resnico pa zagledaš šele v podobi vrstnice …
»Greva na kavo?« In sta sedli za mizico ob robu parka in igrišča, v jutranjem miru je tu lepo, ves prostor je na razpolago za klepete upokojencev.
»Kako ti gre?«
»Dobro, jamrala ne bom.«
Pogledali sta se v oči in se nasmejali. Že zdavnaj sta ugotovili, kako so se pogovori kar naenkrat začeli vrteti okoli zdravja. Kolikokrat sta že ponovili odločitev o tarnanju, pa vendar je treba vsaj v obrisih poročati o spremembah – in v življenju upokojencev je kar naprej kakšna sprememba predvsem glede zdravja.
»Diham in hodim in kar dobro mi gre,« je rekla Zdenka.
»Ja, tudi jaz se ne dam, zaenkrat kar gre.«
»Lahko bi bilo slabše, zato sem se odločila, da sem hvaležna za stanje, kakršno je.«
»Jaz tudi lahko rečem, da sem kar zdrava. Ampak ta draginja, ki se napoveduje ...«
»Mogoče pa le ne bo tako hudo ...«
»Veš da bo! Ne bo nafte in plina in še srečni bomo, če ne bomo lačni ...«
»Preden sem zadnjič rodila, so me takole strašili, spomnim se, da ni bilo praška, v dnevni sobi je stala petrolejka zaradi stalnih redukcij elektrike, bencin je bil na bone, hodili smo v vrsto po kurilno olje in ga dobili samo dvesto litrov ... Takrat so mi govorili, ali sem nora, da si privoščim otroka. In res sem se takrat bala zunanjih okoliščin, na katere nisem imela vpliva.«
»Ja, se spomnim, in nismo smeli vsak dan na cesto, ampak smo imeli sistem par-nepar avtomobilskih številk. Pa še ...«
»No, vidiš, pa smo vse preživeli. Nočem si polniti glave s skrbmi – soseda mi je nekoč rekla, da se ona pa že ne bo 'sekirala na zalogo', ampak se bo z vsem ukvarjala takrat, ko pride.«
»Res, to sem slišala na enem predavanju, da se bojimo jutrišnjega dne zaradi reči, ki se najbrž nikoli ne bodo zgodile, ker se vedno zgodi vse drugače ...«
»Se mi zdi dobra misel tista, ki pravi, da je v strahu pred katastrofami jutrišnjega dne najhujši strah, ki ga preživljamo danes.«
»Ja, pa vendar je mene res strah vojne, nikoli si nisem mislila ...«
»Jaz tudi ne. Toda žal je ta groza tu. Ampak ko sem gledala tiste ženske, ki so na hitro zmetale nekaj v potovalko in odšle, me je to navdalo tudi z nekim čudnim spoznanjem tolažbe. Vidim namreč, da človek, ko se mu dogajajo še tako hude reči, deluje in živi. Vse te vojne slike, ki nas morijo še ponoči, prinašajo tudi zaupanje v človeka in njegovo neverjetno moč: vidiš, kako poskrbijo za otroke in kako tudi nemočne vlačijo s sabo po nemogočih poteh … Vzbuja upanje, ko vidiš, da ohranjajo svojo človečnost tudi v strašljivo nemogočih razmerah. Upam, da bi tudi jaz vedno delovala in znala biti sočutna ...«
»Ja, upajva, da bi.«
»Lahko trenirava že kar zdaj – ni treba, da pridejo hude preizkušnje. Jaz vabim tudi svoje vnuke, za popotnico jih kličem ali napišem SMS, naj delajo svet prijazen ...«
»Prijazen svet?«
»Ja, za vse, ki jih srečamo, in sploh za vse.«
»Kako naj vendar jaz delam prijazen svet?«
»Otroci vedo: z nasmehom, prijaznostjo, ustrežljivostjo, dobroto za tiste, ki jih srečamo. Za druge pa dobra misel … Ne gre mi iz glave tisto o zamahu metuljevih kril – in pravijo, da vsaka misel, ki jo pošiljam v svet, deluje na tiste, ki jim je namenjena. Pošiljati torej dobre misli in o nikomer misliti slabo. Kajti piše tudi, da kdor se zna zaščititi, mu slabe misli ne morejo škodovati, ampak se kot bumerang vrnejo k pošiljatelju in škodujejo njemu. Si misliš!«
»Čudne teorije!«
»Kaj pa, če je vse res? Splača se potruditi za prijazen svet – in če slučajno ne bi delovalo na ves svet, gotovo deluje na lep in prijazen občutek v mojem srcu!«
Tiho sta obsedeli in gledali metuljčka, ki je letal od cveta do cveta ...
