Z mojega okna

Tak miren, otožen mesec je november. Polja so pospravljena, ptice selivke so odletele, ob prvih ostrih vetrovih se razveseliš krušne peči in debelih volnenih nogavic, ki jih je napletla še mama. Kostanj z žerjavice diši kot včasih in vino že brbota v sodih, da bo sveti Martin imel kaj blagoslavljati. Grobovi so lepo urejeni in polni rož, ki jih tja na zadnji tihi dom sveta prinašamo v spomin na življenje, ki je odšlo. Zdaj pravijo, da na ono stran mavrice. Človeško srce hoče imeti upanje, da se ne bi bilo treba soočiti s strašljivo praznino niča. Kot človek je staro vprašanje, kam so šle vse rožice …

Z MOJEGA OKNA

Ana je gledala skozi okno in zoprno ji je bilo misliti na mokre čevlje in dežnik. Toda dež gor ali dol, morala bo od doma. Ves teden že ni šla. Čuden občutek, ko se je vendar od pogreba naprej vsak dan odpravila od doma, da je obiskala pokopališče. Kaj pa naj bi delala drugega sama vse dni, ko se še ni navadila na to, da njega ni tu. Sama! Prej, ko sta bila še dva, sta imela lepo življenje, odkar sta se mukoma sprijaznila, da otrok ne bo. Našla sta način življenja v dvoje, in dokler sta bila skupaj, jima ni nič manjkalo. Zdaj pa … Samotno je, ni dobro biti sam, če si bil navajen živeti v dvoje ...

Z mojega okna

Dnevi se že vidno krajšajo in vemo, da se začenja novo obdobje. Ali bo siv, turoben, meglen, mrzel in deževen konec poletja ali bo zlata jesen, polna sadov, ne vem. In kako jo kdo čaka, tudi ne vem. Otrokom se septembra začenja resen čas, ko morajo vsak dan v šolo, pa če jim je to všeč ali ne. Šola je obvezna. Mladi se morajo jeseni vrniti v predavalnice, delavci pa v službo, življenje je trdo in resno. In prostih dni mnogo ljudi sploh nima – na kmetijah ni dopusta in dela gotovo nikoli ne zmanjka – in nekaterim je delo najvišja vrednota. Moj oče je trdo delal od jutra do večera, dokler je le zmogel, čeprav mu res ne bi bilo treba. In teta Rezka: berglo je prislonila ob hišo, se oprla na lopato in odmetala sneg … Take so bile stare korenine, komaj verjameš! Samo delo!

Z MOJEGA OKNA

Ko šole zaprejo svoja vrata in mnogi odidejo na dopuste, se mesta poslovijo od stalnih prebivalcev in se napolnijo s turisti, ki prihajajo z vseh koncev sveta. Prihajajo gledat naša mala mesta in vasi, kjer je zgodovina pustila svoje sledi in značilnosti: ogledujejo si cerkve, gradove, stare mline, kozolce, samostane in muzeje, prihajajo občudovat in uživat našo raznoliko naravo na tako majhnem delčku sveta. Zlahka lahko rečemo kot v kičasti reklami: imamo vse, kar imajo veliki! Kot kakšen minimundus imamo visoke gore in ravnice, doline in nižine, reke in studenčke, neštete slapove, imamo košček morja in imamo jezera, in to ne samo navadnih, ampak celo taka, ki včasih so, drugič pa jih sploh ni, in namesto njih lahko občuduješ suhe požiralnike kot na Marsu, imamo prekrasen, skrivnosten podzemni svet in vedno znova se zgodi, da odkrijejo kakšno novo kraško čudo, kot da živimo na tanki plasti čipke nad neskončnimi stezami med čudovitimi kapniki, ki čakajo, da jih najdemo.

Z MOJEGA OKNA

»To je res grozno, kaj vse se dogaja!«

»Jaz sploh ne gledam več novic, ne morem več!«

»Joj, pogovarjajmo se o čem drugem, o čem lepem.«

Sedele so v istem parku kot že štirideset let. Odkar so v mladosti vozile dojenčke na zrak, so obdržale navado, da se srečujejo – pomahajo si z oken in pohitijo ven na en čik, zdaj, ko v stanovanjih nihče več ne kadi. Grdo navado so pač obdržale, vendar z upanjem, da bodo nekega dne vendarle vrgle ta strup stran. No, dokler pa se to ne zgodi, je prijetno sedeti tu – če že kadijo, raje kadijo skupaj. Ker se razumejo in ne ponižujejo druga druge, kot to delajo hudi nasprotniki kadilcev. Drugim je tako lahko svetovati, za druge takoj jasno vidiš, kaj delajo narobe, in takoj imaš recept za spremembo. Za druge.

Z MOJEGA OKNA

Nežne pesmi o mladosti – veliko jih je in odrasle ob njih preveva otožnost. Kam odšla si, kje si … kamen, še ta kamen v vodi se obrne, a mladost se moja nikdar več ne vrne.

Ja, zakaj pa naj bi se vrnila? Kot bi reko spraševali, zakaj se ne vrne v potok, studenček in k izviru. Ni logično, nesmiseln sentiment je to! Imaš sedemdeset, osemdeset, devetdeset let? Kakšna sreča! Glej, koliko sončnih vzhodov in zahodov ti je bilo dano doživeti! In med jutrom in večerom so bili dnevi, polni dogodivščin, leto za letom, toliko desetletij. Kaj vse ti je življenje prineslo, kaj vse si videl, spoznal, doživel, se naučil, tudi pretrpel, kakšno bogastvo vsega. Pregovor pravi, da kogar bogovi ljubijo, umrje mlad. To mi je res tuje in čudno – zakaj bi bilo to dobro, kakšen dar naj bi bil to? Leto za letom vendar dodaja življenju nove dni in nove priložnosti za ljubezen, dobro delo, uspeh, nove možnosti za nova spoznanja, misli in občutke …

Z MOJEGA OKNA 

Čas, ko sonce začne topleje greti in se veselimo nove pomladi, prinaša nova pričakovanja, nov nemir in zagon. Ko žarki posijejo skozi umazana stekla, se prebudi potreba po pomivanju oken in balkonov, po čiščenju vsega. Knjiga Nika Kureta Praznično leto Slovencev, ki je res vredna branja, opisuje neverjetno pridnost naših prednikov, ko so recimo vsako pomlad pred veliko nočjo vse znosili iz hiše in vse prezračili, ponekod so celo pobelili hišo zunaj in znotraj. Da se je nova pomlad začela res v čistem in lepem.

Z MOJEGA OKNA

Začelo se je že zdavnaj, ko sta bila otroka še prav majhna, pravzaprav še prej, ko je bil prvorojenec še v zibelki.

Bili so srečna družinica, mnogo srečnejša od mnogih drugih, saj so podedovali dedovo stanovanje v mestu in so se lahko mirno naselili v njem. Na svojem si upaš načrtovati prihodnost, tudi skromen dohodek je zadostoval, dokler nista oba doštudirala. In srečna sta bila, ko se je rodil čudovit otrok, in dobro jim je šlo. Navadila sta se ga jemati povsod s seboj in bilo jima je v veselje.

Z mojega okna

Včasih moram napisati kakšno prav resnično zgodbo. Tale bo taka. Hotela sem napisati aktualno, primerno današnjemu času, pa da vam obenem povem kaj lepega in veselega, kaj za srce, kot pravi urednica.

Decembra so vsepovsod gorele lučke pa januarja še tudi, februar pa prihaja pust in siv in še pust se je letos preselil v marec. No, zdaj bo sv. Valentin, ki ima ključe od korenin, po ameriškem zgledu pa vedno bolj postaja dan zaljubljencev. A na Slovenskem se ptički ženijo 12. marca, ko je gregorjevo, ki že od nekdaj velja za dan ljubezni. No, če imamo dva dni za poudarjanje ljubezni, tudi nič hudega, škoda pa bi bilo zaradi uvoženih praznikov na Gregorja pozabiti! Stare praznike je treba negovati in mladim govoriti o bogastvu kulturne dediščine, o verovanjih, šegah, običajih, navadah in vsem, kar je bogatilo prednike. Srečen, bogat in živ je tisti narod, ki dragocenosti pradedov in dedov skrbno čuva in jih prenaša iz roda v rod.

Z mojega okna

Miha je vrtal v zid, da z novim vložkom nadomesti star žebelj, ki se je že razmajal. Za nov koledar nova namestitev, res dobro. »Drugič pa prej povejte, kadar kaj potrebujete,« je rekel sosed. »Nerada te nadlegujem, ko vem, kako ste mladi zaposleni,« ga je hvaležno pogledala. Kajti ne moreš si misliti, kolikokrat ga je morala zadnje čase, odkar Jože poležava in poseda na kavču, že prositi za pomoč. Težko je bilo, predvsem njemu, saj nikoli nista bila vajena prositi za pomoč, prav nasprotno, Jože je bil mojster za vse.