Z mojega okna

Ob jesenskem deževju, ko se vrnemo v hiše in iščemo toploto, postane čas drugačen: ne mineva več hitro ob izletih v čudovito naravo, ob neskončnih sprehodih po poljih, v gozdovih, hribih in ravninah, ob posedanju v parkih ter na obalah morja in rek. Zdaj se svet začne krčiti na omejen prostor stanovanj, kjer marsikdo živi sam, in ko tišina pritisne nanj, vzklikne: »Joj, kakšna samota!«

Pred leti so vrteli simpatično reklamo, v kateri odrasli otroci nepričakovano obiščejo dom, kjer mama gosti kup prijateljev, ki se zabavajo. Ob zvoku zvonca vsi pobegnejo skozi stranski vhod, mama hitro počisti za njimi, in ko odpre otrokom vhodna vrata, ti za njenim hrbtom vidijo le prazen prostor, hči pa sočutno vzklikne: »Uboga mama, vedno sama!« Za katero čistilo je bila ta reklama, sem pozabila, stavek o ubogi mami pa v moji družini uporabljamo za hec, saj jaz res nikoli nisem osamljena in potrebna sočutja ali tolažbe zaradi samote. Vem pa, da bi ta stavek lahko zares izrekli za marsikatero mojo vrstnico. In potem otroci takih osamljenih mam prihajajo domov z občutkom krivde, ker jim ne posvetijo dovolj časa, da se njihove mame ne bi dolgočasile.

Z MOJEGA OKNA

Budilka! Zakaj vendar?! Saj je upokojenka, lahko se ravna po uri svojega telesa. Saj res, do konca mora pripraviti stvari za v toplice. Čeprav je ves teden po malo skupaj spravljala vse potrebno, mora še enkrat pregledati, da ne bi česa pozabila. Da se ne zgodi kot lani, ko je moral Igor še enkrat priti v toplice, da ji je prinesel torbico z zdravili in kopalke – oboje je namreč ostalo doma na omarici. Ne, letos ne bo pozabila ničesar, možgani ji še delajo, kot je treba. Še lahko skrbi sama zase, hvala lepa, vse bo prav.

Z mojega okna

Prelagala je škatlice z zdravili, pa nič ni pomagalo, ena je manjkala. Vsako jutro bi morala vzeti šest tablet, vse je lepo razporedila, a ena je manjkala; v vsakem predalčku jih je samo pet. Ni se mogla spomniti, kako se imenuje manjkajoča, niti ni vedela, za kaj pravzaprav ta tableta je. Seveda se je že zdavnaj naučila ubogati zdravnika in jemlje, kar ji zapiše, ne dela se več pametna in tudi ne prebira navodil kot nekoč. Ko je prebrala vse stranske učinke, se je marsikdaj odločila, da teh zdravil ne bo jemala, da bo raje pazila pri kavi, da...

Z mojega okna 

Odkar je dedek ostal sam, vnuki niso več hodili k njemu na počitnice. Za kakšen konec tedna že, za dlje pa brez staršev ne. Dedek sicer dobro kuha in nikoli se ni naveličal obračati ponve s palačinkami, a mama je rekla, da bi ga preveč obremenili, če bi jih same poslala k njemu za ves teden. Konci tedna pri njem so bili zanimivi, hitro so minili in fanta sta vedno prišla domov navdušena, s seboj sta recimo prinesla novo ptičjo hišico ali krmilnico, ki so jo naredili v dedovi kleti, ali pa sta kazala nove telovadne vaje. Pri dedku je bilo zabavno in zanimivo, čeprav se ni več smejal tako kot včasih, ko je bila babica še živa.

Z mojega okna

Pravkar sem se vrnila iz trgovine in pretresena premišljujem o tem, kar se je zgodilo. Hotela sem kupiti tablete za čiščenje zobnih protez, pa jih na polici ni bilo. Vprašala sem prodajalko, ali jih imajo na zalogi. Prikimala je, odšla v skladišče in mi prinesla zavojček. A na polico, kjer je prostor še za druge, jih ni dodala. Pojasnila mi je: »Nimamo jih na polici, ker nam jih kradejo.« Kradejo? Kdo bi kradel tablete za proteze?! »Zdaj kradejo tudi starejši, največkrat upokojenci,« mi je odvrnila. Ob mojem začudenju je žalostno prikimala: »Žal ne gre za osamljen primer, zgodi se pogosto. Prideta zakonca in kupita kruh … potem pa najdemo pri njiju še marsikaj drugega, včasih majhne reči, včasih večje. Tudi policijo smo morali že poklicati.«

Z mojega okna

»Zdi se mi, da res ne zmorem več. Ali pa pravzaprav tudi nočem. Mislim, da imam vsega dovolj,« je zastokala Draga in pogledala Sonjo, ki je v roki molče vrtela odtrgan cvet. Sedeli sta v kotičku parka in premlevali življenje. Sonji se o stiskah starih zakoncev ni niti sanjalo, njen dragi je odšel zdavnaj prej, preden se mu je uspelo postarati, in ona je v resnici hrepenela po tem, da bi hodila z roko v roki po parku z njim, ki je umrl in jo pustil samo.

»Vprašati bi morala Ano, ona ima neverjeten zakon,« se je spomnila.

Z mojega okna

Zanimiv je ta april. Začne se z dnevom, ko praznuje Lažnivi Kljukec in so vse potegavščine dovoljene, če le ne žalijo ljudi in jim ne škodujejo. Koliko smeha je bilo, ko smo si izmišljali neverjetne laži, predvsem kadar so otroci potegnili starše za nos! Ko je ati klical gospoda Volka v ZOO, ko je iz vodovoda tekel paradižnikov sok, ko smo bili povabljeni k babici na kavo, ona pa o tem ni vedela nič … Hec mora biti, smeh je pol zdravja!
Po prvem aprilu letos pride velika noč s svojo resnostjo, pa tudi veseljem in številnimi običaji. Nekateri so se ohranili, vsaj med vernimi, druge počasi oživljamo. Dobro je, saj so del kulturne dediščine, na katero vsak zrel narod skrbno pazi, jo varuje in spoštuje. Več ko bomo imeli ohranjenih navad iz preteklosti, bolj bomo vedeli, da nismo od včeraj in da imamo močne korenine.

Z mojega okna

Saj nista vedela, ali naj gresta na srečanje z znanci ali ne. To je druščina različnih ljudi, ki se poznajo s taborjenj, ko so bili otroci še majhni. Srečanja so različna, včasih prijetna in zabavna, včasih moreča, če se komu dogajajo hude stvari. Zanimivo je, kako ljudje odprto razlagajo zelo intimne reči o svojem telesu, zdaj ko se starajo.

Letos pa so v tej pomladi volitve in Jaka je rekel: »Se ti zdi pametno, da greva? Se spomniš zadnjih volitev, ko sva se srečala z Jožetom?«

»Seveda se spomnim, zaradi tistih volitev si izgubil družbo za ribolov!«

 Z mojega okna

»Pa bombone prinesi, rafaelo in bajadero, prosim,« je zaklicala za njim, ko je odhajal v trgovino. Bombone – in take razkošne? Onadva vendar ne jesta sladkarij, odkar njemu grozi sladkorna, se še ona ne sladka pred njim, da mu ne bi delala skomin. Mogoče bo imela za darilo …

Potem je zvečer opazil, da je škatla z bajaderami odprta – torej ne bodo za darilo!

»Se boš zdaj sladkala na skrivaj?« je vprašal.

»Ah, ne!« se je sproščeno nasmejala. »Pojedla sem ga za okus in spomin, ob misli na jutrišnji dan.«

Z mojega okna 

Sedela je pri kuhinjski mizi in pregledovala vrečke z darili, Miha pa je ležal na divanu in jo gledal. Danes se je tudi on že počutil pri močeh, zdrav. In gotovo tudi ni bil več kužen in bi otroci lahko prišli na obisk. A bil je že ponedeljek in začeli so se pouk in službe, mlada družina se bo zavrtela v vsakdanjem ritmu, saj je praznikov konec. Onadva, babica in dedek, pa sta vse praznike preživela na popolnoma nov način. Zbolela sta, najprej ona, in to že pred božičem. Prav nenadoma, ko je bila še polna načrtov, kaj vse je treba.