Otroške igre nekoč in danes

Prosti čas | julij '22

Z VNUKI

Otroci so se od nekdaj igrali, le igre in igrače so bile drugačne, kot jih poznamo danes. Nekatere so utonile v pozabo, druge so se ohranile, vendar v nekoliko spremenjeni obliki.

Igre na prostem so bile predvsem gibalne igre, pripomočki pa so bili zelo enostavni. Včasih so bili rekviziti za igro prirejeni predmeti za vsakdanjo rabo, pogosto pa za igro niti niso bili potrebni, saj je zadostovala le domišljija. Vsaka igra je imela dokaj trdna pravila, ki se jih je bilo treba držati. Otroci so pravila upoštevali, in če se je našel kdo med njimi, ki jih je hotel uveljavljati po svoje, ga je skupina hitro izločila. Igre niso pomembne le za gibalni razvoj otrok, ampak tudi za njihovo socializacijo. V druženju z vrstniki odkrivajo svet okoli sebe, odnose med njimi, naučijo se veseliti ob zmagi in sprejemati poraz.

Poiskali smo nekaj iger, ki jih je mogoče zlahka obuditi za današnjo rabo. Otroci jih bodo gotovo hitro sprejeli za svoje – če jih še ne poznajo.

Ristanc ali fuč. Prednost ristanca je, da se ga lahko igramo kjer koli, saj lahko polja zarišemo s kredo na asfalt, s palico v pesek … Igra ima veliko različic. Pri enostavnejši igralec vrže kamen v polje 1, na eni nogi skoči v to polje, kamen pobere in z njim odskaklja po eni nogi nazaj na izhodišče. Potem ga vrže v polje 2 in tako vse do polja 9, če mu uspe brez napake. Če kamen ne pristane v polju, ki ga cilja, ali če se dotika črte, se šteje za fuč. Enako se šteje za fuč, če igralec stopi na črto ristanca ali če stopi na obe nogi. Takrat igro nadaljuje drugi igralec, na koncu pa še igralec, ki je naredil fuč, in to od polja, kjer je naredil napako. Malčki skačejo dobro po eni nogi približno pri štirih letih, zato lahko mlajšim igro prilagodimo s sonožnim skakanjem, manjšimi kvadrati, manjšim številom polj ...

Skrivanje ali pofočk. Za igro ne potrebujemo nobenih pripomočkov. Eden izmed igralcev – običajno ga določijo z izštevanko – mora mižati ob steni ali drevesu, kjer je pofočk. Igralec si obraz pokrije z dlanmi, da res nič ne vidi, in glasno šteje do 20, drugi igralci se medtem poskrijejo. Na koncu zakliče, jaz grem, in začne iskati soigralce. Če koga opazi takoj, ga lahko pofočka takoj in na primer zakliče, ena, dva, tri, Nejc miži. V naslednji igri bo mižal Nejc. Če ne opazi nikogar, začne previdno hoditi okrog in iskati soigralce. Kogar opazi, ga pokliče z imenom in oba stečeta do pofočka. Če se ga prvi dotakne iskalec, na primer zakliče, ena, dva, tri, Nika miži! Če pa prvi do pofočka priteče prej skriti igralec, se ga mora trikrat dotakniti in zaklicati, ena, dva, tri zame. Tako je v tej igri rešen, iskalec pa mora iskati še naprej.

Hoja na hoduljah. Za igro potrebujemo hodulji, ki sta lahko leseni palici s stopničkama, lahko pa na dva kosa lesa napeljemo vrvi, ki morata biti med hojo napeti. Tekmovalci lahko tekmujejo v hitrosti in različnih spretnostih. Stopničke ali kosa lesa naj ne bosta previsoka, da bo igra varna, zabava pa bo zagotovljena, saj se je treba hoje s hoduljami najprej priučiti.

Kolebnica. Skakanje čez kolebnico je še vedno priljubljeno. Nekoč je zadostovala le ustrezno velika in debela vrv, kasneje je vrv dobila ročaje in postala prava kolebnica. Igra je lahko bolj ali manj zahtevna – otrok lahko skače sonožno, po eni nogi, menjaje po eni nogi, med tekom, lahko skačeta dva otroka skupaj … Kolebnica je dobra vaja za koordinacijo telesa in motoriko, zato ni čudno, da se je uveljavila tudi kot pripomoček pri treningih športnikov.

Hulahup. Vrtenje obroča okrog telesa je zelo stara veščina, pred časom je bil hulahup nadvse priljubljena igra, zlasti med deklicami. Lahek obroč pisanih barv je treba z enakomernim gibanjem, zvijanjem telesa obdržati v kroženju okrog bokov, ne da bi padel na tla. Pomembno je, da je obroč primerne velikosti, za otroka mora biti nekoliko manjši kot za odraslega. Zabavna igra razvija različne telesne spretnosti, zahteva dobro ravnotežje in utrjuje mišice trupa, zato je postala zelo priljubljen pripomoček v fitnesu.

Hoja po kamnih čez vodo je dobra vaja za ravnotežje. Kamne lahko zložimo tako, da so narazen ravno prav za otroški korak. Prečkanje (nizke) reke lahko začinimo še z zgodbo o zasledovalcih, pred katerimi je treba zbežati, in otroci hitro dodajo še svoj košček domišljije. Zmagovalec je tisti, ki pride na nasprotni breg suhih nog, če se zmoči, pa je to le dodatni razlog za smeh in veselje.

Polžje dirke. Za to igro je potrebno kolo, najbolje je, če ima vsak otrok svojega. Na ravni, ne preširoki stezi določimo startno in ciljno črto, ki naj bosta približno 20, 30 metrov narazen. Otroci startajo in čim počasneje vozijo kolo, kajti zmagovalec je tisti, ki pride na cilj zadnji, ne da bi se med vožnjo z nogo dotaknil tal ali zapeljal s steze. Če imamo le eno kolo, otrok pa je več, lahko merimo čas do prihoda v cilj.

Frnikolanje. Za igro so potrebne steklene frnikole. Z leseno palčko skopljemo plitvo jamico v zemljo ali pesek ter zarišemo črto na primerni razdalji. Nato igralci po vrsti svoje frnikole frcajo v jamico, in kdor jo je že spravil v jamico, jo vzame iz nje in igro nadaljuje tako, da frca druge frnikole v jamico. Če mu to uspe, osvoji frnikolo, sicer igro nadaljuje tisti, ki je drugi frnikolo frcnil najbližje jamici, in tako naprej. Zmaga tisti, ki osvoji največ frnikol.

Gnilo jajce je še vedno priljubljena igra, kjer se igralci posedejo v krog, eden pa je določen za gnilo jajce. Ta hodi okrog kroga z zavozlanim robcem v roki in poje, gnilo jajce nosim, nobenemu ne dam, pri čemer se za vsakim igralcem skloni in se dela, da je odložil robec. Igralci se ne smejo ozirati nazaj, gnilo jajce pa za nekom neopazno odloži robec. Ko igralec iz kroga to ugotovi, mora robec pobrati in steči za njim, še preden se gnilemu jajcu uspe usesti na njegovo mesto. Če mu ga uspe ujeti, zamenjata vlogi, sicer gnilo jajce nadaljuje igro.

Petelinji boj je med dečki nekoč veljal za merjenje moči. Igra je potekala praviloma na travi, dva igralca pa sta s prekrižanimi rokami poskakovala po eni nogi in se zaletavala drug v drugega. S suvanjem ramen in prerivanjem skuša vsak prisiliti nasprotnika, da bi izgubil ravnotežje in stopil na obe nogi.

Spomnite se še kakšne igre, ki ste se jo igrali v otroštvu, in jo obudite v življenje s svojimi vnuki. Njim bo lepo, vam pa tudi.

Maja Črepinšek