Treba se je pretolči naprej, samo naprej

september '23

Aktualno

V drugi polovici avgusta, ko pišem to besedilo, v koroških občinah, prizadetih od poplav, ne čutimo poletja. Pripeka je po svoje olajšanje, ker bodo gladine razbesnelih rek morebiti prej upadle, a hkrati naporna za vse, ki še kar rešujejo ostanke svojih domov in delajo pri svojih hišah tudi potem, ko so prostovoljci v množični obliki že odšli. Nekaterim ni ostalo nič, kakšne tragične zgodbe ljudi. Ti se oklepajo hvaležnosti, da so ostali vsaj živi in zdravi.

Ker prihajam iz Črne na Koroškem, ki so jo poplave popolnoma predrugačile, tudi sama pri sebi vse bolj čutim predrugačenje – osebno, profesionalno, v več pogledih se je nekaj temeljnega zamajalo v meni. Strašno je bilo v času pravega vesoljnega potopa, ki je lomastil po naši vasi in soseščini, a hkrati se z vsakim dnem odpirajo nove dimenzije strašnega. Uničena je javna infrastruktura, ceste so razdrapane, nerazpoznavne, plazovi marsikje še grozijo ali vsaj ovirajo in omejujejo poti, poškodovane so zasebne hiše, stanovanja, avtomobili … Koliko prigaranega imetja je v trenutku splavalo po vodah. Koliko doseženega skozi leta, pa v pičli noči porušenega.