Ne potrebujemo privilegijev, pač pa spoštovanje
PREMIŠLJEVANJA O ŽIVLJENJU
Piše: Zdenka Jan, predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije
Človek se z leti začne marsičesa zavedati. Tudi tega, da življenje ni vedno pravično, da se ljudem ne dogajajo samo lepe stvari in da za marsikatero stisko ni mogoče najti preprostega odgovora. To sem spoznala že v svojem poklicnem življenju. Bila sem kriminalistka. S kolegi sem preiskovala kazniva dejanja, storjena otrokom in mladoletnikom, ter protipravna dejanja, ki so jih storili sami. Videla sem veliko trpljenja, izgube dostojanstva, uničenih otroštev in žalostnega staranja. Za kaznivimi dejanji je bila pogosto družina – tam, kjer bi se morali počutiti najbolj varne, zaščitene in ljubljene. Za družino stiska. Za stisko pa pogosto odsotnost nekoga, ki bi znal še pravi čas reči: »Tukaj sem. Pomagal ti bom.«
Danes, po vseh teh letih, to zavedanje nosim s seboj tudi pri delu s starejšimi. Ko mi človek pove, da s svojo pokojnino ne zmore več normalno živeti, ne slišim le številke. Slišim osebo, ki se je desetletja odpovedovala povprečnemu ugodju, da je nahranila družino, morda prihranila za skromen dom in si le sem ter tja privoščila družinske počitnice. Ko nekdo pripoveduje, da čaka na zdravstveno obravnavo, zaznam človeka, ki ga je strah. In ko nekdo pove, da je sam, ne slišim samo besede »osamljenost«, ampak prepoznam človeka, ki ob sebi potrebuje sočloveka.
Prav zato me moti, da politika o starejših pogosto govori predvsem v številkah ali pa jih prikazuje kot družbeno breme. Vemo, da pokojnina ni socialna pomoč, ki bi jo morali prejemati s hvaležnostjo za dobro voljo države. Pokojnina je pravica, povezana z našim minulim delom in vplačanimi prispevki. To morajo razumeti tudi odločevalci. Ko govorimo o starejših, bi morali najprej govoriti o njihovem dostojanstvu, šele nato o številkah.
Kot predsednica ZDUS se s politiko in državnimi institucijami pogosto srečujem. Včasih je sodelovanje dobro, včasih pa imam občutek, da se naš glas sliši samo toliko časa, dokler ne minejo volitve. Zastopati starejše pomeni tudi povedati stvari, ki jih nekdo morda noče slišati. Če je zakon slab, bomo to povedali, če je odločitev nepravična, bomo opozorili, če se starejše izključuje iz razprav, bomo vprašali, zakaj. Ko pa se o nas odloča brez nas, bomo jasno rekli: »Nič o nas brez nas.«
To ni politični slogan. To je minimum demokratičnega spoštovanja in civilizacijska norma. Včasih dobim občutek, da se od starejših pričakuje predvsem hvaležnost. Da smo lahko zadovoljni, če nam kdo nekaj obljubi, nato pa moramo počakati, da bo obljuba nekoč morda uresničena.
Tega ne sprejemam, saj trdno stojim za prepričanjem, da imamo starejši vso pravico biti obravnavani kot enakovredni državljani. Pri tem imajo društva upokojencev posebno mesto. Pogosto so prvi in zadnji socialni stik človeka. Tam nekdo opazi, da te ni, te pokliče ali celo obišče. V društvu lahko človek pove, kaj ga teži, in tam se pomoč pogosto začne še pred tem, ko zanjo izve katera od institucij. Zato društva niso strošek. So eden od temeljev socialne povezanosti naše družbe. Enako velja za program Starejši za starejše. Starejši ljudje niso samo prejemniki pomoči. Tisoči prostovoljcev vsak dan dokazujejo, da znamo pomoč ponuditi tudi sami. Prav tu vidim veliko odgovornost države, ki ne sme civilne družbe z izrazito humanitarno noto uporabljati samo takrat, ko potrebuje prostovoljne roke, ko je treba odločati o sistemskih vprašanjih, pa na iste ljudi pogosto pozabi.
Če smo dovolj dobri, da pomagamo državi reševati probleme na terenu, smo dovolj dobri tudi, da sedemo za skupno mizo, ko je treba o teh problemih odločati. To pričakujem od politike – ne uslug in ne privilegijev, temveč spoštovanje, odprta vrata in presojo naših predlogov. Ne želimo politike, ki pride med starejše pred volitvami, obljublja in se fotografira z njimi, potem pa nanje pozabi do naslednjih volitev. Zaslužimo si več. Ne smemo dovoliti, da nas kdo deli na »aktivne« in »neaktivne«, na koristne in tiste, ki potrebujejo pomoč. Vrednost človeka ni le njegova produktivnost. To je nekaj, kar bi si morali v današnji družbi večkrat ponoviti.
Zato ne razmišljajmo samo o tem, kaj smo v življenju doživeli, temveč tudi o tem, kaj lahko še naredimo za nekoga, ki potrebuje pomoč. Za starejšo sokrajanko, ki jo je strah prihodnosti. Za človeka, ki nima nikogar, ki bi ga slišal. Za društvo, ki se bojuje, da bi lahko še naprej delovalo. In seveda za generacijo, ki si zasluži, da je država ne umešča v neproduktivno sfero, ampak jo spoštuje, in to spoštovanje udejanja tudi v praksi.
Kot predsednica ZDUS bom še naprej hodila po terenu in poslušala ljudi, ki imajo veliko povedati – o minulih delovnih izkušnjah, o trenutnih aktivnostih, o otrocih, vnukih in pravnukih ter o želji, da bi še naprej radi bili dejavni in sprejeti kot pomemben člen naše družbe. Saj to, kar počnemo v ZDUS, niso funkcije, niso papirji in niso statistike. So ljudje. In dokler bomo imeli ljudi, za katere se je vredno postaviti, bom verjela, da je vredno tudi vztrajati. Zanje in za družbo, v kateri se nekoč ne bomo bali živeti kot stari ljudje, ampak si bomo to celo želeli.