Najstarejša Izolanka
SPOZNAJTE JIH
Anastazija Može s sinovoma
V naši reviji lahko večkrat preberete prispevke o ljudeh, ki dočakajo visoko starost. Redkeje pa lahko čestitamo tistim, ki presežejo sto let. Tokrat smo se srečali z gospo, ki je dopolnila že 105 let.
Anastazija Može se je rodila 17. junija 1921 v družini Vidič iz Deskel na Goriškem, ki je imela pet otrok: tri hčere in dva sinova. Otroštva se spominja po tem, da je morala hoditi v italijansko šolo, kjer niso smeli govoriti slovensko, materni jezik pa so karabinjerji preganjali celo v cerkvi. Bila je najboljša učenka na šoli, zato so ji predlagali, naj šolanje nadaljuje na učiteljišču, vendar ji takratne razmere tega niso omogočale. Izučila se je za šiviljo, in ta poklic po opravljenem krojnem in modelarskem izpitu opravljala z velikim veseljem, kot pravi, tudi po poroki in rojstvu sinov.
Moža Vilijema, ki je bil iz Senožeč, je spoznala v tovarni v Anhovem, kjer je delala pet let. Ko je imel starejši sin dve leti, se je družina preselila v Izolo, saj se je mož kot komercialist zaposlil v tovarni Arigoni. Pravi, da je bil skrben, delaven in odgovoren sopotnik, s katerim je preživela več desetletij, že precej časa pa je vdova. Zdaj živi v Domu za starejše v Izoli, pred tem pa je bila v institucionalnem varstvu v Gažonu. V domu so ji pripravili lepo praznovanje, ko je upihnila svečke, pa je nasmejana rekla: »Zdaj sem petko poslala stran, čakam naslednjo številko.«
Ko sem gospo Može spraševala o prehojeni življenjski poti, mi je dejala, da njenih doživetij nihče ne more opisati tako, kot jih je sama občutila in podoživljala, saj so globoko zasidrana v njenem srcu. Pohvalila se je, da je hčeri svoje prijateljice, ki je v Kopru poučevala na srednji šoli, za ples zašila tako lepo obleko, da so jo vsi hvalili. Povedala je tudi anekdoto iz bolnišnice, kjer je preživela svoj stoti rojstni dan. Ko so jo zdravstveni delavci spraševali za »recept«, kako dočakaš tako visok jubilej, jim je odgovorila, da je to »domača hrana na žlico«. Anastazija v pogovoru izžareva voljo do življenja in optimizem, ki ju mnogim mlajšim žal primanjkuje, ker toliko tarnajo in se težko sprijaznijo s starostjo. Gospe Može življenjski viharji niso zlomili, vsa se je predala skrbi za družino, in ta ji tudi obilo vrača, saj jo pridno obiskujejo, zlasti najmlajši sin.