Ljudje
-
SPOZNAJTE JIH
Čeprav Melanije Šter, profesorice slovenščine in angleščine, sicer amaterske igralke, napovedovalke in novinarke, ni več mogoče videti na ekranih ali je poslušati po radiu, jo mnogi še vedno prepoznajo. To ne preseneča, saj je bila leta skupaj z Mišo Molk, Jano Čede, Metko Centrih Vogelnik, Branko Kadunc, Moniko Glavič in Kristino Remškar prava televizijska zvezdnica.
Zanimalo nas je, kako živi zdaj, v letu, ko bo dopolnila 80 let, čeprav jih kaže vsaj dvajset manj. Melanija Šter je kot dijakinja in študentka začela kariero kot amaterska igralka v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, kjer je odigrala vrsto imenitnih, tudi glavnih vlog. Med drugim je bila Pepelka in Sneguljčica v igrah za otroke ter Lepa Vida v istoimenski Cankarjevi drami in Franca v Jurčičevem Sosedovem sinu v predstavah za odrasle. Redno se je leta 1971 zaposlila na Radiu Slovenija, kjer je sprva delala v ekonomsko-propagandnem...
Neutrudna raziskovalka življenja
SPOZNAJTE JIH
Jezikoslovka, literarna zgodovinarka, dvojna doktorica znanosti, ženska leta … Vse to in še mnogo več je ddr. Francka Premk. Je tudi mati dveh hčera in sina, babica trem vnukom in dvema vnukinjama, popotnica, pisateljica, predavateljica, pianistka, pevka ter iskrena prijateljica. Nedavno je dopolnila triinosemdeset let, je vodnarka po horoskopu in neutrudna raziskovalka življenja po prepričanju.
Povabi me na čaj v svojo hišo. Povsod je polno knjig, nekatere so odprte, ustavljene v trenutku, ko jih je za hip odložila. Na klavirju so note, odprte sredi skladbe, po tleh ležijo igrače vnukov. »Jutri spet pridejo,« mi pove. Na mizi, kjer sediva, so odprt računalnik in kupi literature, ki jo potrebuje za pisanje knjige. »Pišem novo knjigo Sto smrti, eno življenje. Knjiga govori o preživetju v mejnih situacijah,« pove in mi zaupa še nekaj osebnih podatkov. »Rodila sem se materi Marji Boršnik, literarni zgodovinarki, in Tiborju Škerlaku, fizikalnemu kemiku. Osnovno šolo in gimnazijo sem obiskovala v Ljubljani in tam leta 1961 maturirala.« Nekaj časa je študirala na dveh fakultetah, medicinski in filozofski, nato pa se je posvetila le humanistiki in leta 1964 na Filozofski fakulteti v Ljubljani pridobila diplomo prve stopnje z nazivom predmetne učiteljice francoščine in ruščine.
-
IZ RODA V ROD
Družino Kramberger povezujemo z Ivanom, dobrim človekom iz Negove. Vendar so zgodbe vseh članov te velike družine zelo zanimive. Otroci so podedovali očetovo nadarjenost in inovativnost ter razvili svoje talente in znanja. Tudi naš sogovornik, 88-letni Ludvik je v življenju doživel in dosegel marsikaj.
V času prve svetovne vojne je Jožefa Metljak (rojena 1899) prišla iz kraške vasi Gorjane pri Komnu na drugi konec Slovenije, v vas Ženjak v Slovenskih goricah, kjer je spoznala domačina Franca Krambergerja (letnik 1903). Bil je izučen kolar, poleg tega pa je obvladal še dvajset drugih rokodelskih poklicev! Igral je harmoniko, bil amaterski igralec, izdeloval lesene lutke, ki jim je dajal glas, bil je tudi gasilec in član več društev. Imel je svoj fotografski aparat in sam razvijal slike, kar je bila takrat redkost.
Razloženo naselje sredi zakraselega sveta
ODSTRTE PODOBE – HINJE
Vasica z obcestnim jedrom leži v južnem delu Suhe krajine, v kraški kotanji pod Pleškim hribom (578 m), in je po številu prebivalcev eno manjših naselij v občini Žužemberk. V okolici je valovit, močno zakrasel svet, poln z gozdom in košenicami prekritih vrtač. »Hinje so kot Miklavžev hrib prvič omenjene leta 1382. Na panoramski fotografiji iz dvajsetih let 20. stoletja izstopata župnijska cerkev Marijinega oznanjenja in ob njej mežnarija ter na desni leta 1906 zgrajena šola. Na njivah v ospredju so Hinjci za lastne potrebe pridelovali žito, koruzo, krompir in druge poljščine,« pravi 73-letni upokojeni upravnik hinjske pošte Ciril Papež.
-
ŠPORTNI VETERANI: MARKO SLUGA
Že vrsto let se vsako sredo z osebnim avtomobilom odpelje iz Maribora v Ljubljano na atletski trening. In to pri 90 letih. Preostale dni večkratni atletski prvak in rekorder v kategorijah nad 80 in zdaj tudi nad 90 let trenira po svojem programu.
Pred dnevi se je vrnil z atletskega veteranskega prvenstva na Poljskem; tudi tokrat ni ostal brez medalj. Marko Sluga je v športu dejaven od mladih let, ki jih je preživel na Ptuju, kjer se je rodil. Treniral je rokomet, tenis in namizni tenis. Bil je kapetan jugoslovanske teniške reprezentance (1985–2005) ter deset let vodja in trener avstrijske ženske teniške ekipe (1996–2006), ki je leta 2002 osvojila naslov državnih prvakinj veteranskega tenisa v kategoriji 50+. Igral je tudi v moštveni zvezni ligi v avstrijskem klubu Grün-Weiss, s katerim so leta 2000 postali prvaki. Leta 2005 je postal evropski veteranski prvak v tenisu (Pörtschach). Bil je tudi član Tenis kluba Olimpija in podpredsednik Teniške zveze veteranov Slovenije (1990–2005).
-
Aktualno
Prehod v tretje življenjsko obdobje je obdobje osebne in poklicne preobrazbe, vključno s spremembo identitete, ki je bila več desetletij tesno povezana s poklicem. Za večino delo ni le vir dohodka, temveč pomembno vpliva tudi na našo samopodobo. Ko se kariera bliža koncu, se zato pogosto pojavi občutek izgubljenosti in praznine.
Kako se spopasti z izzivi, kot so izguba statusa, pomembnosti, koristnosti in smisla, s spremembo dnevne rutine, presežkom časa, spremembo dinamike v družini in partnerskih odnosih? Kako ostati dejaven in koristen član družbe ter ohraniti občutek pripadnosti? Tako, da se na upokojitev pravočasno pripravimo. Vzemimo si čas za premor in razmislek, nato pa se čim prej vprašajmo, kaj bi radi počeli od zdaj naprej. Kako lahko svoje izkušnje uporabimo na nov način? Katere dejavnosti nas veselijo? Kaj novega bi želeli poskusiti? Katerih stikov si želimo in kako jih bomo ohranjali? Z odgovori na ta vprašanja bomo okrepili svojo samopodobo in našli način, kako še naprej živeti aktivno, ustvarjalno in povezano. Pri tem ne podlezimo pritisku in pričakovanjem drugih, kaj moramo početi in kako živeti. Izberimo si življenje po svoji meri, željah in zmožnostih. Če pri tem potrebujemo pomoč, jo poiščimo pri tistih, ki že imajo to izkušnjo, in pri strokovnjakih.
Leto jubilejev za živahno Primorko
Spoznajte jih
Ivica Vergan, glasbenica, pevka in avtorica skladb Primorskih fantov, bo junija letos praznovala 75. rojstni dan. Za ta jubilej si je podarila potovanje v Mehiko, kamor je odšla na začetku letošnjega leta. Potovanja so poleg glasbe že od nekdaj njena velika strast.
Primorko vsi poznajo kot damo, ki vsak dan teče, hodi v fitnes, rada kuha, vrtnari in je aktivna članica društva Dobra volja. Pogosto sede na vespo in se iz Plavij nad Škofijami odpelje po nakupih v bližnji Trst. Rada popazi tudi na vnučko Frejo, ki že veselo prepeva. »Preprosto obožujem življenje, in to se kaže pri vseh mojih dejavnostih. Rada se izobražujem in družim z veselimi ljudmi, zato je marsikdaj dan kar prekratek za vse, kar bi rada postorila,« pravi Ivica Vergan, ki je vešča tudi šivanja in pletenja. Svoje bližnje pogosto razveseli z darilcem, ki nastane pod njenimi spretnimi rokami.
Velemojster vozniških spretnosti
Spoznajte jih
Darko Daljević je trener varne vožnje in človek številnih talentov, ki jih je razvijal ali opuščal, kot je narekovalo življenje. Verjame, da se vse zgodi z razlogom. Ves čas se ob delu izpopolnjuje in kot učitelj prenaša svoje bogato znanje na druge.
Mariborčan, rojen leta 1968, je po srcu športnik. K različnim športnim dejavnostim ga je že kot otroka spodbujala mama. Sprva je treniral gimnastiko v TVD Partizan, od četrtega razreda dalje pa nogomet v NK Železničar. Pozimi nogometa ni bilo mogoče igrati na prostem, zato so v dvorani Tabor igrali futsal (takrat so mu rekli mali nogomet). Malokdo ve, da je Darko zapisan z zlatimi črkami v zgodovino slovenskega futsala kot strelec prvega gola za Slovenijo leta 1995 proti Slovaški. Na novoletnem turnirju je bil s soigralci kar sedemkrat prvak.
Zapuščina zanamcem v obliki knjige
SPOZNAJTE JIH
Po zaslugi Ivana Janeza Rošlja iz Fužine, nekdanje pomembne železarske vasi pri Zagradcu, imajo v občini Ivančna Gorica dragoceno domoznansko knjigo.
Oba kraja, Fužine in Zagradec, ležita na skalni terasi levega brega reke Krke s številnimi slapovi, ki so nekoč dajali moč mnogim mlinom in žagam ter železarni. Prav v Fužini ima Krka največji padec, 5,2 metra, in tam so predniki našli najprimernejše mesto za izkoriščanje vodne energije, ki je gnala mehove in težja kladiva. V knjigi Fužina in Zagradec skozi čas in spomine, ki jo je pred leti izdalo Kulturno društvo Zagradec, so podrobneje opisani predvsem železarstvo in fužinarstvo, mlinarstvo in šolstvo v teh krajih ter društveno življenje, obogateno s številnimi fotografijami. Avtor je vire črpal iz župnijskih in šolskih arhivov ter iz zapisov J. V. Valvasorja, Alojzija Zupanca in Milana Valanta, pa tudi iz lastnega znanja. Kot sam pravi, je živel v burnih časih, saj je preživel štiri režime.
-
Iz roda v rod
Livartis je družinsko podjetje Kamškovih v Volavljah, znano po izdelavi umetniških del iz brona. Iz njihovega dolgega seznama omenimo le nekaj izjemnih del: kip Rudolfa Maistra na konju, vrata ljubljanske stolnice, makete več mest, tudi Splita in Pulja, ter lani postavljen kip Srečka Kosovela. Omeniti velja tudi sodelovanje z najbolj znano pariško umetnostno livarno Susse.
Danes 89-letni Andrej Kamšek si je kot mladenič zelo želel obiskovati srednjo umetnostno šolo, vendar za šolanje ni bilo denarja. Z očetom sta raziskovala različne poklice, a povsod so rekli: »Ko je pa tako majhen.« Mojster Marolt iz umetniške zadruge pa je v njegovi nižji postavi videl prednost, saj delo livarja v veliki meri poteka pri tleh. Tam se je veliko naučil, na primer postopka ulivanja na vosek, kar je bila takrat novost. Kasneje je delal pri Božu Mostarju v Kranju.