Ljudje
-
SPOZNAJTE JIH
Skupino sedmih glasbenikov že skoraj tri desetletja druži ljubezen do glasbe. Še posebej jim je pri srcu glasbena zvrst dixieland. Izkušeni fantje zrelih let se poznajo že od študentskih časov. V srcu še vedno mladi pravijo, da je iz glasbenih korenin zraslo drevo, ki še vedno rase.
Zanimivo zgodbo pripoveduje ustanovni član skupine Ljubljanske korenine Jože Završnik. Po poklicu je zdravnik, zaljubljen pa je v glasbo, saj igra več glasbil in rad poje. Kot pozavnist je bil član mladinskega pihalnega orkestra Glasbene šole Moste. Že pred več kot šestdesetimi leti je igral v bendu moščanske gimnazije. »V Ljubljani je imela skoraj vsaka gimnazija svojega, organizirali smo plese, kjer smo igrali takrat popularno dixieland glasbo,« pove Jože.
Naselji na Banjški planoti sestavlja dvajset zaselkov
Zgodbefebruar '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – LEVPA-SENIŠKI BREG
Razloženi sosednji vasi ležita v severozahodnem delu Banjške planote in od leta 1994 spadata med 34 naselij občine Kanal ob Soči. Tvorita eno od njenih osmih krajevnih skupnosti, ki jo na zahodu omejuje Soška dolina, na jugu grapa potoka Avščka, na vzhodu vzpetina Kalski breg (693 m) in na severu dolina potoka Vogrščka, levega pritoka reke Soče. »Tako kot marsikje drugje po Sloveniji je tudi v Levpi in Seniškem Bregu oziroma v KS Levpa pereč problem upadanje števila prebivalstva. Medtem ko je v začetku preteklega stoletja po uradnih podatkih v obeh vaseh živelo 930 ljudi, je po prvi svetovni vojni njihovo število padlo na 871, po drugi na 601, ob osamosvojitvi na 383 in lani na 285. To pomeni, da se je v dobrih sto letih število Levpljanov in Seničanov zmanjšalo za več kot trikrat,« pravi 68-letni upokojeni gospodarski inženir in predsednik KS Levpa Ivan Humar, doma iz Seniškega Brega.
Brez spoštovanja dogovorov ne gre
SPOZNAJTE JIH
Vitomir Gros je od leta 1990 kar devet let vodil občino Kranj. Za prispevek k njenemu napredku ter pomembno vlogo ob osamosvajanju Slovenije je lani prejel naziv častnega občana.
Kot je dejal sogovornik, ki je vodil kranjski Demos, bil pa je tudi soavtor deklaracije o suverenosti Slovenije, ki so jo v slovenski skupščini sprejeli 2. julija 1990, ne potrebuje nobene časti, ker ni delal zaradi nje, ampak zato, da kaj koristnega naredijo. Ob tem je dodal: »Imel sem fir mo in od tega sem živel. Tudi ponoči sem delal. Žena je bila pa huda name.« Kako tudi ne, saj je vse dneve, in če je bilo treba, tudi ponoči, proučeval gradiva in odgovorno vodil občino, kjer je bilo nekaj več kot petinšestdeset zaposlenih, s sedanjimi...
Veliko v zraku, pa veliko tudi na tleh
ŠPORTNI VETERANI
Nekdanja vrhunska smučarska skakalka Monika Pogladič Marčinkovič je športno upokojena že 17 let. Zdaj najraje v družinskem krogu navija za novo generacijo orlic.
S kolegicami je bila ena začetnic ženskih smučarskih skokov v Sloveniji in je tlakovala pot vsem naslednjim generacijam. Na začetku kariere ji ni bilo lahko, slišala je negativne komentarje javnosti, ki še ni bila vajena žensk, ki skačejo. »Na to se nisem niti najmanj ozirala,« pravi Monika. Negativnost, ki je je bilo nato vedno manj, je ni ustavila. Ustavil pa jo je padec. Prvič leta 2007, nato pa se je na zaletišče še za kratek čas vrnila.
-
SPOZNAJTE JIH
Matija Majcen iz Srednje Bistrice je leta 1974 začel delati v Gasilski zvezi Lendava kot pripravnik in v istem letu končal tečaj za izprašanega gasilca. Potem se je njegova pot le še vzpenjala.
Sprva je bil poveljnik Gasilskega društva Črenšovci, nato pa v Gasilski zvezi Lendava štiri leta podpoveljnik in osem let poveljnik. Ves čas se je izobraževal. Končal je tečaj za višjega gasilskega častnika druge stopnje. Hkrati pa je opravil izpit za gasilskega predavatelja iz gradbeništva (kot njegov osnovni poklic) in iz taktike v gasilstvu. Skrbel je tudi za izobraževanje gasilcev, sodil na tekmovanjih in spodbujal mlade k vključevanju v gasilske vrste. Zelo je spodbujal tudi sodelovanje s kolegi iz Avstrije, Madžarske in Hrvaške, tesne odnose so v Lendavi navezali zlasti z gasilskimi zvezami Domžale, Lenti in Koprivnica. V Gasilski zvezi Slovenije je sodeloval v komisiji za tekmovanja in kar dva mandata v komisiji za reševanje na vodi.
-
Iz roda v rod
Milena Pivec iz Maribora je mama treh otrok, babica devetih vnukov, ljubiteljica umetnosti in tujih jezikov, ustanoviteljica Založbe Pivec in še bi lahko naštevali. Kot mladenka si je želela delovati v diplomaciji, vendar je vsa njena karierna pot povezana s knjigami, čeprav ni bila ne lahka ne ravna.
Že Milenino otroštvo je nakazalo njeno dinamičnost, delavnost, pogum in vedoželjnost. Oče je bil mizarski obrtnik, mama pa je bila zaposlena v MTT-ju, kjer je delala v treh izmenah, in Milena se sprašuje, ali je naključje, da ima njena založba svoje prostore prav v sklopu bivšega MMT-ja. Živeli so na Pobrežju nasproti trgovine Cotar, kjer so prodajalke tehtale sladkor, moko in bombone iz steklenih kozarcev. Družila se je s starejšim bratom, stricem in drugimi otroki iz okolice, kmalu pa je pomagala v bližnji vrtnariji pripravljati zelenjavo...
Ni vseeno, kaj jedo stanovalci domov starejših
SPOZNAJTE JO
Za Anico Jelen, kuharico v Domu starostnikov Slovenj Gradec, pravijo, da je izjemno delavna in pridna kot mravljica. Če ni na vrtu ali v kuhinji, je v jedilnici in streže stanovalcem, pri tem pa z njimi prav prijazno kramlja.
V domski kuhinji jih dela devet. »Poleg hrane, strežbe in pomivanja posode urejamo tudi naš zelenjavni vrt, kjer vsako leto pridelamo vsaj tono domače solate, paradižnika, bučk, peteršilja, korenja, fižola, kumar ... Imamo tudi kuharski krožek in skupaj s stanovalci pripravljamo domače jušne rezance, široke rezance, marmelade, paštete, delamo tudi domačo jušno zelenjavno mešanico pa srbsko solato, pripravljamo polivke za omake, pečemo piškote, potice itd. Spomladi pa gremo vsi skupaj, no, s tistimi stanovalci, ki lahko hodijo in se sklanjajo, nabirat regrat, ki ga potem z užitkom pojejo v solati. Delamo tudi domače sokove. Predvsem iz bezgovih cvetov, ki jih prej naberemo,« je začela Anica Jelen.
Preteklost kraja je najbolj zaznamoval župnik Peter Pavel Glavar
Zgodbejanuar '25Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – KOMENDA
Razpotegnjeno naselje leži severno od glavne ceste Mengeš–Kranj, ob sotočju reke Pšate in potokov Reka in Kneža, ki občasno poplavljajo in so leta 2023 povzročili veliko škode. »Staro jedro je obsegalo le zgradbe, ki so predstavljene na zgornjem delu sto dvajset let stare razglednice založnika, domačina Andreja Mejača: župnijsko cerkev sv. Petra z župniščem in kaplanijo, Šmidovo graščino, šolo ter Glavarjev špital in njegovo beneficijsko hišo s knjižnico. Na prostoru, kjer so danes mrliške vežice, pa je nekdaj stal društveni dom, nakar so leta 1938 pod hribom Štiftenga zgradili nov mogočni dom, v katerem je od leta 1999 tudi sedež občine Komenda s šestnajstimi naselji in več kot 6700 prebivalci,« nam je za uvod dejal 73-letni upokojeni univ. dipl. teolog in publicist Jožef Pavlič, ki se je rodil v Nasovčah, zdaj živi v Suhadolah.
Z nordijskimi palicami podaljšuje sprehod
ŠPORTNI VETERANI
Marjeta Šoštarič je bila pred časom odlična smučarka in članica slovenske reprezentance. Zelo uspešno je nastopala tudi na svetovnih tekmovanjih novinarjev.
V zadnjih treh, štirih zimah ni smučala, ker je imela preveč težav s koleni. »Pravzaprav z enim kolenom, tistim, poškodovanim v mladih letih aktivnega smučanja. Upam, da so mi v Valdoltri z zamenjavo kolenskega zgloba omogočili, da bom letošnjo zimo spet poskušala z zavoji na kakšnih lepo urejenih in ne preveč zahtevnih strminah. Če bom lahko smučala z vnučkoma, bom kar zadovoljna,« začne pogovor dolgoletna novinarka (zdaj upokojena, vendar še vedno aktivna) Marjeta Šoštarič, ki jo nekateri še poznajo kot Marjeto Matvoz.
Družijo jih narava, konji in glasba
Iz rod v rod
Kmetija Rožej leži v idiličnem okolju malce pod vasjo Turje v občini Dol pri Hrastniku. Ko je dolina še v megli, so oni že v soncu. Družinske člane druži glasba, poleg tega so ponosni, da pomagajo ohranjati pasmo bosanskih planinskih konj.
Kmetija, ki jo je Ivanka Rožej podedovala po starših, obsega 20 hektarjev; namesto nekdanjih njiv in vinogradov so zdaj tam veliki sadovnjaki in travniki. Pridelujejo več sort jabolk, kot so gaia, rubelit, fuijon, opal in najbolj znana sorta topaz, in češenj. Sadje pridelujejo s smernicami za izbrano kakovost, za svoje izdelke so prejeli številna najvišja priznanja pri nas in v Avstriji ter Italiji. Prav tako prodajajo predelano sadje – od sokov do jabolčnega čipsa. Tam je tudi raj za konje, ki jim je vsa družina zelo predana, drugih domačih živali pa nimajo: »Ko sva se z možem začela ukvarjati s sadjarstvom in dopolnilno dejavnostjo, ni bilo časa za živali, ohranila sem le kokoši. Bile so v velikem ograjenem prostoru, toda tudi ograda ni zadržala lisic in kun, ki so jih zdesetkale. Tako jajca in meso kupujemo,« pripoveduje Ivanka.