Ljudje
Velemojster vozniških spretnosti
Spoznajte jih
Darko Daljević je trener varne vožnje in človek številnih talentov, ki jih je razvijal ali opuščal, kot je narekovalo življenje. Verjame, da se vse zgodi z razlogom. Ves čas se ob delu izpopolnjuje in kot učitelj prenaša svoje bogato znanje na druge.
Mariborčan, rojen leta 1968, je po srcu športnik. K različnim športnim dejavnostim ga je že kot otroka spodbujala mama. Sprva je treniral gimnastiko v TVD Partizan, od četrtega razreda dalje pa nogomet v NK Železničar. Pozimi nogometa ni bilo mogoče igrati na prostem, zato so v dvorani Tabor igrali futsal (takrat so mu rekli mali nogomet). Malokdo ve, da je Darko zapisan z zlatimi črkami v zgodovino slovenskega futsala kot strelec prvega gola za Slovenijo leta 1995 proti Slovaški. Na novoletnem turnirju je bil s soigralci kar sedemkrat prvak.
Zapuščina zanamcem v obliki knjige
SPOZNAJTE JIH
Po zaslugi Ivana Janeza Rošlja iz Fužine, nekdanje pomembne železarske vasi pri Zagradcu, imajo v občini Ivančna Gorica dragoceno domoznansko knjigo.
Oba kraja, Fužine in Zagradec, ležita na skalni terasi levega brega reke Krke s številnimi slapovi, ki so nekoč dajali moč mnogim mlinom in žagam ter železarni. Prav v Fužini ima Krka največji padec, 5,2 metra, in tam so predniki našli najprimernejše mesto za izkoriščanje vodne energije, ki je gnala mehove in težja kladiva. V knjigi Fužina in Zagradec skozi čas in spomine, ki jo je pred leti izdalo Kulturno društvo Zagradec, so podrobneje opisani predvsem železarstvo in fužinarstvo, mlinarstvo in šolstvo v teh krajih ter društveno življenje, obogateno s številnimi fotografijami. Avtor je vire črpal iz župnijskih in šolskih arhivov ter iz zapisov J. V. Valvasorja, Alojzija Zupanca in Milana Valanta, pa tudi iz lastnega znanja. Kot sam pravi, je živel v burnih časih, saj je preživel štiri režime.
-
Iz roda v rod
Livartis je družinsko podjetje Kamškovih v Volavljah, znano po izdelavi umetniških del iz brona. Iz njihovega dolgega seznama omenimo le nekaj izjemnih del: kip Rudolfa Maistra na konju, vrata ljubljanske stolnice, makete več mest, tudi Splita in Pulja, ter lani postavljen kip Srečka Kosovela. Omeniti velja tudi sodelovanje z najbolj znano pariško umetnostno livarno Susse.
Danes 89-letni Andrej Kamšek si je kot mladenič zelo želel obiskovati srednjo umetnostno šolo, vendar za šolanje ni bilo denarja. Z očetom sta raziskovala različne poklice, a povsod so rekli: »Ko je pa tako majhen.« Mojster Marolt iz umetniške zadruge pa je v njegovi nižji postavi videl prednost, saj delo livarja v veliki meri poteka pri tleh. Tam se je veliko naučil, na primer postopka ulivanja na vosek, kar je bila takrat novost. Kasneje je delal pri Božu Mostarju v Kranju.
-
ŠPORTNI VETERANI: DUŠAN IN STANKA PREZELJ
Nekaj dni pred srečanjem sta se vrnila s potovanja, dan ali dva po srečanju pa sta odšla na veteransko prvenstvo na Hrvaško. Tako Stanka kot Dušan Prezelj sta športnika od jutra do jutra. On jih šteje 77, Stanka tri leta manj. Atletika jima je še vedno v veliko veselje.
Prezelj je v atletiki znano ime. Dušan je bil nekoč odličen skakalec, slovenski in jugoslovanski prvak, ki je redno nastopal za jugoslovansko atletsko reprezentanco. Nekaj časa je bil tudi slovenski rekorder v troskoku (15,11 metra) in skoku v višino (215 centimetrov), leta 1976 pa je bil izbran za slovenskega atleta leta. V atletiki, natančneje v skoku v višino, je enako navduševala Dušanova soproga Stanka, ki ima prav tako številne veteranske rekorde. Z rekordom v skoku v višino (232 centimetrov) se ponaša tudi sin Rožle, večkratni udeleženec velikih tekmovanj in finalist olimpijskih iger leta 2008 v Pekingu, ki je zdaj varuh pravic športnikov.
Človek z velikim srcem in predanostjo skupnosti
Spoznajte jih
V Spodnji Savinjski dolini je veliko ljudi, ki so z delom, prostovoljstvom, pripadnostjo skupnosti in domoljubjem dali neizbrisen pečat življenju v svojem kraju kot širši družbeni skupnosti. Eden takih je tudi Igo Cizej z Gomilskega.
Na začetku letošnjega leta je dopolnil že 91 let, a je še vedno mladosten in poln življenjske energije. Kako znajo ceniti in spoštovati njegov prispevek k razvoju kraja, so mu dan pred rojstnim dnem pokazali sokrajani ter člani Prostovoljnega gasilskega društva Gomilsko, kulturnega društva, športnega društva in Krajevne organizacije Zveze borcev za vrednote NOB Gomilsko. Gasilci so mu ob tem slovesnem dogodku postavili velik mlaj z lepo devetdesetico. Zbralo se jih je toliko, da so praznovanje nadaljevali kar v domu športnega društva.
Koroški »arhiv na dveh nogah« z veliko energije
SPOZNAJTE JIH
V osemdesetih letih, kolikor jih je Niko R. Kolar do zdaj prehodil, je imel bogato in intenzivno življenjsko pot. Težko bi našli področje, na katerem ni deloval. Pred kratkim je izšla njegova obsežna knjiga, v kateri popisuje poglobljena doživetja in spoznanja iz lastnega življenja ter je hkrati poklon Koroški in njenim ljudem.
Niko R. Kolar iz Slovenj Gradca je zanimiv gospod. Rad se udeležuje različnih dogodkov in je, kot menijo številni, dejaven opazovalec in soudeleženec življenja na Koroškem. Zato ne preseneča podrobnost, ki je marsikdo ne pozna. V vsakem žepu ima Niko vedno nekaj listkov, na katere si zapisuje dogodke, srečanja tistega dne, misli, pomisleke … Njegova soproga Martina oziroma Kika, kot jo kličejo, ki ni nič manj dejavna, mi je v enem od pogovorov dejala, da ni žepa, v katerem mož ne bi »skrival« kakšnega listka z zapiski. »To moje obdobje, decembra 2025 sem dopolnil 80 let, tudi malo vpliva na to, da si pač ne morem vsega zapomniti. Že dolgo pa imam navado, da si zapišem kak dogodek, letnico … Če tega ne počneš, marsikaj lahko spregledaš. In v naših življenjih lahko marsikdaj, marsikaj in marsikoga spregledamo. Tudi na kaj pozabimo, če sem iskren. To pa ni dobro! In zato kak listek pride še kako prav,« pove publicist, galerist, založnik, urednik in še marsikaj.
-
SPOZNAJTE JIH
Mirjana Šernek je pri enajstih letih popolnoma oslepela. Pisan svet se je kar naenkrat spremenil v popolno temo. Kljub slepoti pa je iz dneva v dan bogatila svoj notranji svet, ki ji je pomagal živeti polno. »Te barve, to srečo delim s svojim bralstvom, s svojim občinstvom,« razloži, kako je s poezijo in petjem pred javnostjo osmislila svoje življenje.
Zaupala nam je, da se je rodila v mirni srbski vasici. »S skrbnimi starši sem preživela srečno otroštvo.« Starša, predvsem mati, sta jo bodrila in ji pomagala, da je slepoto sprejela in z njo tudi živela. Leta 1981 so se preselili v Ljubljano, še prej pa je v Beogradu končala izobraževanje za slepe in slabovidne. Naučila se je Braillove pisave, v kateri se sporazumeva. Takrat je v njej že tlela strast do glasbe, skozi katero se je lahko izpovedovala. Naučila se je slovenskega jezika in se zaposlila kot telefonistka.
Vasici sredi kraške velikolaške pokrajine
Zgodbemarec '26Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – GORNJE IN DOLNJE RETJE
Gručasti naselji ležita približno dva kilometra jugovzhodno od občinskega središča Velikih Lašč ob glavni cesti in železnici med Ljubljano in Kočevjem. Pri tem so Dolnje Retje, v katerih je po podatkih statističnega urada lani živelo 64 prebivalcev, po površini enkrat večje od Gornjih Retij s 25 prebivalci. »Dolnje Retje tako po številu hiš znatno prekašajo Gornje Retje, saj pod Dolnje Retje spadajo hiše na obeh straneh retjanskega mostu čez železniško progo, Gornje Retje pa ležijo v zgornjem delu ob vznožju Polance (690 m). O nekdanjih smerokazih za D. Retje in G. Retje je na spletu krožila šala: Kam bi raje – k ženi na dretje ali k ljubici na gretje? Zato so tabli kasneje zamenjali z novima in imeni krajev izpisali v celoti,« smeje pripoveduje 60-letna Retjanka iz Tagorejne hiše št. 3 v Gornjih Retjah Metka Starič.
Od svetovljanke do ambasadorke sočutja
Spoznajte jih
Ana Jakič iz Portoroža, stara 86 let, je svetovljanka in predana prostovoljka v eni osebi. Je tudi naša naročnica. Njeno življenje, zaznamovano s potovanji in družabnimi dogodki na eni strani ter predanostjo prostovoljstvu na drugi strani, je postalo zgled, kako lahko tudi najtežje preizkušnje ustvarijo novo upanje – zase in za druge.
Desetletja je Ana Jakič dokazovala, da solidarnost ni zgolj črka na papirju, temveč življenjski slog, ki lahko spreminja usode. Njena pot v svet socialnega dela se je začela že v mladosti, ko se je po končani gimnaziji vpisala na Višjo šolo za socialne delavce. »K temu me je spodbudil članek v reviji Naša žena, ki me je navdušil za delo z ljudmi. V sebi sem čutila, da je moje poslanstvo pomagati drugim,« pravi. Kot socialna delavka in referentka za rehabilitacijo ter zaposlovanje invalidov na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Kopru je mnogim omogočila nov začetek in jim vračala smisel življenja, za kar so ji bili zelo hvaležni. Vedno se je trudila, da bi bila več kot uradnica – iskala je poti, da je pomagala vsakemu, ki je potrkal na vrata njene pisarne.
Sonaravno kmetovanje družine Mehak
Iz roda v rod
Nekoč so bile kmetije izključno v moških rokah, zadnje čase pa njihovo vodenje prevzema vse več žensk. Med njimi je tudi Jožica Mehak, inženirka kmetijstva, ki z drugimi člani vodi uspešno družinsko ekološko kmetijo v Gorenjih Dolah pri Škocjanu.
Jožica je po osnovnem poklicu vzgojiteljica, a se je nato zaposlila v gospodarstvu. Imela je smolo, saj sta obe podjetji, v katerih je bila zaposlena, končali v stečaju. »Dvakrat sem šla noseča na zavod za zaposlovanje, zato sem si rekla, da je tega zdaj dovolj.« Odločila se je za kmetovanje in se začela izobraževati: »Ko sta se starša odločila, da mi predata kmetijo, se je začela moja nova zgodba.« Uspešna, lahko rečemo. Sprva so pridelke in izdelke prodajali na specializiranih tržnicah, zdaj pa prodajajo prek internetne strani in naročeno blago dostavijo v večja slovenska mesta. Ob sobotah prodajajo na domu.