Nenadzorovano uhajanje urina je pogosta nadloga
O prekomerno aktivnem sečnem mehurju so govorili (z leve proti desni): prof. Igor But, primarij Lucija Vrabič Dežman in prof. Adolf Lukanovič.
Prekomerno aktiven sečni mehur, ki sicer ni bolezen, je pa neprijetna nadloga, prizadene vsako šesto Slovenko, starejšo od 40 let. Nenadzorovano uhajanje urina ali urinska inkontinenca se pojavlja v vseh starostnih obdobjih in pri obeh spolih, več pa jo je pri starejših ženskah in je primerljiva s številkami drugje po svetu. Podatki govorijo, da ima kar vsaka druga ženska po menopavzi težave z uhajanjem urina.
»Bolniki se težav, povezanih uhajanjem urina, sramujejo, zato jih prikrivajo pred okolico, svojci in zdravstvenim osebjem. Le malo jih poišče zdravniško pomoč. Marsikateri bolnik se zaradi tega umika iz socialnega življenja, kar pa prizadene ožjo in širšo okolje, gre za družbeni problem,« je na posledice nadloge nenadzorovanega uhajanja urina na včerajšnji novinarski konferenci opozoril prof. Adolf Lukanovič, strokovni direktor ljubljanske ginekološke klinike. Urinska inkontinenca ženske omejuje pri vsakdanjih opravilih in poslabšuje kakovost življenja. Stanje pa se, če ne poskrbimo za spremembo vsakdanjih navad in zdravljenje, z leti le še slabša.
Prekomerno aktiven sečni mehur se da zdraviti
Do težav s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem pride, kadar se mišica v sečnem mehurju nehoteno krči. To povzroči občutek nenadnega in neobvladljivega tiščanja na vodo tudi takrat, kadar sečni mehur ni poln. Znaki, ki kažejo na prekomerno aktiven sečni mehur so: nenadno močno tiščanje na vodo, ko mokrenja ni moč odložiti, pogosta potreba po mokrenju – več kot osemkrat v 24 urah, prebujanje zaradi potrebe po mokrenju dvakrat ali večkrat na noč in nehoteno uhajanje znatne količine urina. V primerjavi z moškimi se pri ženskah kar štirikrat pogosteje pojavljajo težave z nehotenim uhajanjem urina. Pri moških je ta nadloga najpogosteje posledica operacije prostate.
Pomembno pa je, da se prekomerno aktiven sečni mehur da zdraviti. »Prvi korak k zdravljenju je zavedanje o tem, da težave obstajajo in da jih ne prikrivamo npr. z manjšim vnosom tekočine in pogostejšim odvajanjem vode. Sledi obisk družinskega zdravnika ali ginekologa, ki postavi diagnozo in upošteva še druge morebitne bolezni, ki povzročajo te težave – npr. vnetje mehurja. Izključiti pa je treba tudi možnost peska, kamna, tujka ali tumorja v mehurju,« je opozoril prof. Igor But z mariborske medicinske fakultete. Ženskam s prekomerno aktivnim mehurjem najprej predlagajo vedenjsko terapijo: da hodijo na vodo na točno določene časovne intervale in na začetku odvajajo vodo vsakih 90 minut, potem te intervale podaljšujejo za 15 minut, dokler po treh mesecih vode ne odvajajo na tri ure. Pomembno je, da zaužijemo dovolj tekočine, vsaj liter in pol na dan. Predlagajo tudi zmanjšanje telesne teže, saj se je pokazalo, da se pri 7 odstotkih zmanjšanja teže, težave z inkontinenco prepolovijo. Odsvetujejo tudi kajenje, saj nikotin direktno vzpodbuja krčenje mehurja in s tem povzroča njegovo prekomerno aktivnost.
Preventiva je najboljše zdravljenje
Kadar kljub tem ukrepom ne moremo nadzorovati aktivnosti mehurja, obiščemo osebnega zdravnika ali ginekologa, ki bo predpisal zdravila, ki umirjajo mehur - bodisi zmanjšajo krčenje mišice mehurja ali povečajo njegovo sprostitev. Zdravljenje je uspešno pri dveh tretjinah pacientk, tudi zato, ker večina vzrokov za to motnjo ni znanih. Pri pacientkah v starejših letih je treba upoštevati še njihove ostale težave in bolezni (srčno žilna obolenja, sladkorno, težave s ščitnico,…).
Ginekologinja prim. Lucija Vrabič Dežman je opozorila, da težave zaradi uhajanja urina sicer ne ogrožajo življenja, zelo pa poslabšujejo kakovost, zato ženskam predlaga, da premagajo sram in čim prej poiščejo pomoč pri osebnem zdravniku ali ginekologu. Mnoge bolnice bi rade takojšnje učinke zdravljenja z zdravili, vendar je za to potrebno potrpljenje, kar 80 odstotkov jih zdravljenje opusti, ali jemlje zdravila le občasno, kar pa ni dovolj. Redno jih je treba jemati vsaj tri mesece in potem opraviti kontrolo. Sicer pa je treba zdravila jemati toliko časa, dokler imamo težave.
V zdravljenje je nujno vključiti tudi vaje za medenično prepono. Pomemben element za uspešno zdravljenje pa je zaupanje med pacientom in zdravnikom. Prof. Adolf Lukanovič se je za uspešnejše zdravljenje že pred časom prizadeval za inkontinenčnega terapevta in za uvedbo dnevnika mokrenja, ki bi bila v veliko pomoč zdravnikom pri zdravljenju. »Preventiva je najboljše zdravljenje. Rak materničnega vratu smo s pomočjo preventivnih pregledov močno zmanjšali, tako bi se morali lotiti tudi inkontinence,« je prepričan prof. Lukanovič. Na leto v Sloveniji porabimo od 15 do 17 milijonov evrov za plenice, s preventivnim delovanjem bi ta strošek lahko bistveno zmanjšali hkrati pa poskrbeli za večjo kakovost življenja bolnikov tudi na stara leta.
