-
V abonmaju, namenjenem starejšemu občinstvu, si lahko v Kinodvoru ogledate film bosanskega režiserja Pjera Žalice Pri stricu Idrizu (Kod amidže Idriza). V povojnem Sarajevu živita Ibriz in Sabira, ostarel muslimanski zakonski par. Njun edini sin je padel v vojni, snaha se je z vnukinjo odselila. Nekega dne ju obišče njun nečak, da bi jima popravil bojler in malce poklepetal ... Zgodba je kratka in preprosta, a film sestavljajo drobni detajli, ki ob spremljavi mandoline izvabljajo smeh in solze.
Ribe se lovijo na trnek, ljudje na besede
Pomlad prihaja, na tržnici ponujajo zvončke in regrat. Sneg je skopnel in razkril umazanijo in smeti, ki jih bomo sredi aprila vsi v Sloveniji prostovoljno in z veseljem pobirali, kajti v ozadju te vseslovenske akcije je iniciativa, porojena iz državljanske zavesti dveh entuziastov. Značilno je, da opozarjanje dveh mladih geologov na hude ekološke probleme ni obrodilo sadov v uradniških državnih in občinskih strukturah; kot vedno je zalegel šele poziv „navadnim“ državljanom. Vsi bomo torej zavihali rokave, vsi bomo prostovoljci brez plačila.
-
»Ej, poslušaj, bratranec tu. Tistega na ministrstvu, ki ureja tiste zadeve, saj veš, katere, ti zelo dobro poznaš. Prosim, stopi do njega in mu reci, da bi jaz ...«.
Poznam veliko ljudi, doma in po svetu. Moj seznam telefonskih številk in e-mailov je zelo obširen. Bi bil lahko lobist?
Majhen narod smo, a velika družina. In prav slednje je precejšen problem. V veliki družini, kjer se interesi posameznikov ves čas konfliktno križajo, je posrednik kaj hitro pribit na križ korupcije. Tudi ko ne gre za lobiranje. Že iz lastne uredniške prakse vem, kako težko je, denimo, lokalnemu dopisniku poročati o kočljivih temah iz soseske, kjer se vsi poznajo. Napišeš kaj kritičnega o tamkajšnji šoli in že je tvoj otrok deležen neljubih posledic. Napišeš kaj kritičnega o županu, o lokalnem direktorju in ...
Slovenija, kje so lepote tvoje?
Pri nas doma ne uporabljamo grdih besed. Moti nas, če jih moramo poslušati, tako kot nas moti onesnaževanje okolja ali vandalizem do skupne lastnine. Toda trikrat na leto si vendarle ne moremo kaj, da ne bi tudi mi uporabili takih besed. In to vselej takrat, ko se davkarija »spomni na nas«. Pa ne toliko zato, ker bi odrekali »cesarju, kar je cesarjevega« (no, ta cesar si lasti kot svoje čedalje več našega), pač pa zato, kar nas vedno drugačni in vedno bolj zapleteni birokratski postopki delajo bebce.
-
S prvim marcem so začeli veljati višji cenovni standardi za pripomočke za vid, ki jih je sprejel zavod za zdravstveno zavarovanje. To pomeni, da bomo lahko standardna očala za različne dioptrije dobili z minimalnim doplačilom ali celo brezplačno. Za očala za daljavo ali za bližino z navadnimi (mineralnimi) stekli in brez cilindra bo zdravstvena zavarovalnica odslej plačala 41,65 evra (doslej 30 evrov), za očala z dvema cilindroma pa 49,70 evra; za očala s plastičnimi stekli pa 53,40 evra ali 67,70 evra.
Društvo za pomoč pri obolenjih ščitnice »Metuljčica«
Bolnikom - pri nas je blizu 150 tisoč ljudi z različnimi obolenji ščitnice, vsako leto pa odkrijejo blizu štiri tisoč novih primerov - pri premagovanju vsakdanjih težav zelo pomagajo tuje izkušnje. Zato vam priporočamo, da se vključite v društvo Metuljčica. Sedež društva je na Smrekarjevi 44 v Ljubljani, tel. št. 040 276 103. Na spletni strani: http://metuljcica.si boste našli številne uporabne informacije in koristne članke, v forumu pa izmenjali izkušnje z drugimi bolniki.
