Spomini na letošnje že 19. srečanje bralcev in prijateljev Vzajemnosti, ki smo ga imeli v začetku tega meseca v Njivicah na Krku, je še živ. Na otok Krk smo se pripeljali s petimi avtobusi iz vseh koncev Slovenije. Za organizacijo letovanja je tudi tokrat zgledno poskrbela Turistična agencija Kompas. Na poti smo si ogledali Rovinj, eno najlepših istrskih mest, v Njivicah, kjer smo bivali v hotelu Aminess Magal, pa smo vsak večer imeli kviz, kjer se je v splošnem znanju pomerilo več ekip oziroma omizij, predvsem prva dva večera pa smo tudi veliko plesali. Zjutraj smo telovadili, potem pa smo se odpravili na izlet.

 Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani so se začeli Dnevi medgeneracijskega sožitja, ki promovirajo pozitivno podobo staranja, odpravljajo predsodke in stereotipe o starosti ter spodbujajo vključenost in sožitje generacij.

Dvodnevni dogodek že petič  organizira Zveza društev upokojencev Slovenije (Zdus) ob sodelovanju Mladinskega sveta RS. To je priložnost, da vsi tisti, ki niso člani društev spoznajo, s čim vse si znajo upokojenci zapolniti čas: da se ukvarjajo s prostovoljstvom, hodijo na pohode, letovanja, izlete, se ukvarjajo z najrazličnejšimi športi, pojejo v raznih pevskih in gledaliških skupinah, pišejo pesmi in prozo, slikajo, ustvarjajo kiparska dela, mojstrske fotografije in čudovita ročna dela. Med njimi je tudi veliko izkušenih rokodelcev in rokodelk.

NAŠ POGOVOR

Zakon o dolgotrajni oskrbi se postopno uveljavlja –z glavnimi novostmi od 1. julija naprej – in zagotavlja, da bodo ljudje z enakimi potrebami imeli enake pravice, zatrjuje minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Ob tem dodaja, da gre pravzaprav za nov steber socialne države. »Dolgotrajna oskrba je nova samostojna pravica, ki bo izboljšala življenje mnogih ljudi – tako tistih, ki potrebujejo pomoč, kot njihovih svojcev. Ne ustrašimo se teh sprememb, saj jih nujno potrebujemo, le tako lahko zagotovimo pogoje za dostojno starost vseh nas.«

70 let koprskega društva gluhih in naglušnih

Društvo gluhih in naglušnih južne Primorske iz Kopra, ki združuje člane iz desetih občin, letos praznuje 70. obletnico uspešnega delovanja. Predsednica društva je Aleksandra Prelaz, podpredsednica pa Olga Knez, ki je obenem tudi vodja kraške podružnice. Prej je to funkcijo opravljal Milan Šuc, ki je član društva že več kot 45 let, 16 let je bil tudi njegov podpredsednik (na fotografiji je z dolgoletno tajnico Sonjo Bordon). Osnovni program društva je usposabljanje za aktivno življenje in delo ter preprečevanje socialne izključenosti gluhih in naglušnih ter nudenje psihosocialne pomoči. Člani se zelo radi vključujejo v kulturne in interesne dejavnosti ter v program za rekreacijo in šport, kjer dosegajo vidne uspehe tudi na državni ravni. Okrogli jubilej bodo zaznamovali z organizacijo mednarodnega dneva gluhih, ki bo potekal v času festivala Sladka Istra 13. septembra. (Besedilo in fotografija: Olga Knez)

PREMIŠLJEVANJA O ŽIVLJENJU

Pri enainpetdesetih sem šla na čisto pravi potapljaški tečaj, tistega z jeklenko. Resnica je, da se mi niti sanjalo ni, v kaj se spuščam, saj do takrat niti plavanja z masko nisem obvladala. Vztrajala sem. Ko sem opravila tudi praktični del zaključnega izpita, potop z učiteljem, sem bila srečna do neba.

Sčasoma mi je postajalo jasno, da me je v to avanturo porinilo moje nezavedno, ki je hotelo, da se spopadem s preživetvenim strahom. Pod vodo je priplaval ven v vsej svoji veličini. Danes sem globoko hvaležna, da sem sledila vzgibu nezavednega. Vzgib je preglasil moj razum, ki deluje kot švicarska ura, za trenutek so se ugasnile rdeče luči in tako sem se znašla v toku potapljaške avanture. Ta se je mojim najbližjim, ki so dobro poznali moj strah pred glavo pod vodo, zdela kot skok v bazen brez vode. Če pogledam nazaj, je bilo res tako, a sem po kdo ve kakšnem čudežu vseeno skočila – in preživela. Pomagala mi je, da sva se s preživetvenim strahom soočila na vse ali nič in se na izpitnem potopu tudi pobotala. Učila sem se ga sprejemati in se začela pogovarjati z njim. Sprejela sem celo, da bo del njega za vedno ostal z menoj, saj je bil dolgo moj nezavedni sopotnik. Kljub temu sem sklenila, da se ne bom več potapljala. Dovolj za to inkarnacijo, sem sklenila.

AKTUALNO

Da se zlo, storjeno med drugo svetovno vojno, ne sme pozabiti, je v začetku  maja odmevalo na spominski slovesnosti ob 80. obletnici osvoboditve največjega ženskega koncentracijskega taborišča Ravensbrück. Udeležila se je je tudi delegacija sedemdesetih Slovenk iz Slovenije in avstrijske Koroške.

Njihova prisotnost na kraju nekdanje groze ni bila zgolj poklon spominu, temveč tudi izpolnitev zaveze, ki so jo sinovi, hčere, vnuki in vnukinje dali svojim mamam in babicam, da njihov glas ne bo utonil v pozabo. Udeleženke in udeleženci so ogled taborišča doživeli zelo čustveno, marsikdo je šele tam doumel vse grozote, ki so jih prestale taboriščnice. Posebej jih je ganila slovenska spominska soba kot simbol odpora, trpljenja in neizmerne moči žensk, ki so kljub nečloveškim razmeram ohranile upanje in dostojanstvo.

AKTUALNO

Z junijem so na 16 vstopnih točkah, ki delujejo pri centrih za socialno delo, začeli sprejemati vloge za dolgotrajno oskrbo, prvega julija pa naj bi začeli izvajati storitve.

S skupino študentov Fakultete za socialno delo, torej prihodnjih socialnih delavcev, ki bodo v naslednjih letih nepogrešljivi pri izvajanju zakona o dolgotrajni oskrbi, smo obiskali Center za socialno delo Posavje v Krškem. Tu so januarja uradno vzpostavili vstopno točko, ki bo prevzela sprejem vlog in koordinacijo za celotno Posavje. Vodja vstopne točke je Carmen Rajer, magistrica sociologije in svetovalka za dolgotrajno oskrbo, ki pravi, da so se na nove zadolžitve dobro pripravili, v njeni skupini so svetovalke za dolgotrajno oskrbo...