Ne le uporabniki, temveč tudi ustvarjalci
Ižansko, nekdaj značilno kmečko območje, je z leti postalo industrijski kraj in predmestje slovenske prestolnice. Te razmere so zagotovo spodbudile tudi prizadevanja za uresničitev zamisli o nastanku medgeneracijskega centra. V občini namreč živi več kot tisoč starejših prebivalcev, hkrati pa je vse več mladih, ki se zaradi razmeroma ugodnih življenjskih razmer ne želijo odseliti v mesto.
Med pomembnejše pobude društva upokojencev, kot pravi predsednik Alojz Kobal, zagotovo sodi zgraditev doma starejših, saj so starejši domačini večinoma nameščeni po domovih vse Slovenije. O tem so se pogovarjali na kar nekaj uradih, vključno s pristojnim ministrstvom in z že izkušenimi koncesionarji. Vendar je zalogaj res zajeten, najprej ga je treba uvrstiti v predvideni novi prostorski načrt občine. Toda to jim ni zavrlo delovne vneme, saj so prav upokojenci pobudniki in dejavni sodelavci najrazličnejših projektov, kar jim ob podpori in brez strankarskih ali drugih primesi priznavajo tudi v občinskem svetu.
Predvsem imajo v svojih dejavnostih vselej pred očmi nadgraditev medgeneracijskega sodelovanja. Društvo že dolgo ni namenjeno samo članom, temveč vsem starejšim. Imajo pevski zbor, ki nastopa nekajkrat na leto, skupno kolesarijo, hodijo na izlete, planinci vsako leto pripravijo kar nekaj pohodov, balinajo (ženske in moške ekipe), ženske klekljajo, drugi spet slikajo in fotografirajo. Predvsem pa se posvečajo starejšim, bolnim in drugim, ki so pomoči potrebni, jih obiskujejo in jim pomagajo tudi v projektu Starejši za starejše. Družabna srečanja in poletni pikniki so že stalna praksa in tedaj domača dekleta pripravijo odlične dobrote in jih celo razstavijo. »Skratka«, pravi Alojz Kobal, »naša dejavnost je pestra in vsak lahko najde kaj sebi primernega, če le hoče«.
Toda doslej so bili v teh svojih dejavnostih odvisni predvsem od dobre volje lastnikov objektov in vremenskih razmer. »A smo izkoristili priložnost«, pravi predsednik, »in se zavzeli za prostore nekdanje knjižnice, ki se je preselila v novi center. Po večkratnih pogovorih z županom, saj je bilo tudi zanimanje drugih res veliko, smo le dobili odgovor, da lahko prevzamemo prostore knjižnice in jih upravljamo za potrebe kar desetih društev z našega območja.« Adaptirali so jih, jih opremili in s tem je zaživel dnevni center aktivnosti za starejše. Prostori merijo le pičlih sto kvadratnih metrov, vendar so zdaj osnova za sestanke, tečaje, krožke, predavanja in druženje. In kot nam je povedal eden najbolj delovnih članov Anton Žagar, ki vztrajno išče možnosti za razcvet centra, jim je že uspelo ustvariti dokaj solidno informacijsko-telekomunikacijsko osnovo, kot so računalniški kabinet, spletne povezave, telefon in TV ter izposoja knjig in druge literature. Možnosti za razširitev pa iščejo naprej, čeprav se zavedajo, da se tudi počasi daleč pride.
»V dopoldanskem času so prostori na voljo dnevnemu centru«, razlaga predsednik Alojz Kobal, »ob večerih in med vikendi pa imajo druga društva zagotovljene vsaj osnovne možnosti za svoje dejavnosti. Po nekaj mesecih smo spoznali, da je sožitje možno in da lahko skupaj rešujemo probleme. Aktivnost vseh se je povečala in vsi spoštujemo pravila, ki smo jih zapisali v hišnem redu. Neredko se zgodi, da na naša vrata potrkajo tudi člani drugih društev, ki so vedno dobrodošli, mi pa s tem vse bolj spoznavamo njihove dejavnosti.« Skupne prostore poleg upokojencev uporabljajo čebelarji, taborniki, planinci, šahisti, člani turističnega in športnega društva, članice podeželskih žena, društvo Frana Govekarja in društvo za cistično fibrozo Slovenije.
Ob tem so ugotovili, da potrebujejo stalnega vodjo centra in koordinatorja dejavnosti, kar zdaj opravlja predsednik DU. Hkrati naj bi še razširili zdajšnjo mrežo prostovoljcev. Zato vse bolj razmišljajo o načrtih za postavitev objekta in skupnih rekreacijskih površin, namenjenih vsem generacijam. Našli so že tudi ustrezno zemljišče, ki je sicer v državni lasti, v prostorskem načrtu pa je že predvideno za družbene dejavnosti. Zavedajo se, da bodo potrebovali znatna finančna sredstva, vendar so prepričani, da jih bodo sčasoma s skupnimi močmi le zagotovili. Saj, kot pravi predsednik, je znano, da so Ižanci trmasti in vztrajni.
Ustanavljanja in delovanja medgeneracijskih središč se lotevajo po Sloveniji zelo različno, ugotavljajo tudi na Igu, ko pripovedujejo o svoji poti in načrtih. Veliko možnosti je odvisnih od razvitosti posameznih okolij, od neposrednega sodelovanja centrov za socialno delo, pa od občinskih oblasti in še posebej od zavzetosti starejših v posameznem okolju. Na Igu pa ne želijo biti le uporabniki, dobrin, temveč hočejo biti aktivni pobudniki uresničevanja vsega tistega, kar si želijo ne le starejši, temveč tudi druge generacije, in to predvsem po načelih ustvarjalnega sožitja.
