Sprememb se ne smemo bati, saj prinašajo večjo varnost v starosti
NAŠ POGOVOR
Simon Maljevac
Zakon o dolgotrajni oskrbi se postopno uveljavlja –z glavnimi novostmi od 1. julija naprej – in zagotavlja, da bodo ljudje z enakimi potrebami imeli enake pravice, zatrjuje minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Ob tem dodaja, da gre pravzaprav za nov steber socialne države. »Dolgotrajna oskrba je nova samostojna pravica, ki bo izboljšala življenje mnogih ljudi – tako tistih, ki potrebujejo pomoč, kot njihovih svojcev. Ne ustrašimo se teh sprememb, saj jih nujno potrebujemo, le tako lahko zagotovimo pogoje za dostojno starost vseh nas.«
Ali bo 1. julij res prelomni datum ali se bo uveljavljanje zakona morda zamaknilo?
Nedvomno bo prelomni datum. Takrat se začne izvajati drugi sklop pravic – najpomembnejša med njimi je oskrba na domu. Gre za storitev, ki je bila do zdaj na voljo le stanovalcem domov za starejše, po novem pa bo dostopna tudi v domačem okolju. Poleg že uveljavljene e-oskrbe bodo uporabniki lahko brez doplačil uporabljali tudi storitve fizioterapije in delovne terapije. To je velik korak naprej.
Zavedamo se, da gre za obsežen in zahteven projekt, saj prinaša največjo reformo na področju socialnega varstva po osamosvojitvi. Zakon so več kot dvajset let odlagali – mi pa smo ga spravili v življenje. Naš cilj je ustvariti solidaren, univerzalen sistem, kjer bodo imeli vsi ljudje z enakimi potrebami tudi enake pravice, in to ne glede na to, ali živijo doma ali v instituciji.
Sicer pa sistem deloma že deluje. Storitev oskrbovalec družinskega člana je v polnem zamahu. V začetku je bilo tudi tam nekaj začetnih težav, a danes vse poteka gladko. Trenutno ima ta status že 1500 ljudi, kar pomeni, da smo z uvedbo te pravice omogočili tolikšno pomoč, kot bi jo zagotovilo petnajst novih domov za starejše s po sto posteljami.
Zato ponavljam – sprememb se ne smemo bati. Prinašajo večjo varnost, pomoč in dostojno starost.
Zakaj ste upokojencem šele naknadno omogočili, da lahko postanejo oskrbovalci družinskih članov?
Vsakodnevna skrb za bolnega ali oslabelega družinskega člana je fizično in psihično zelo zahtevna naloga. Zato mora biti v sistem dolgotrajne oskrbe vključena le tista pomoč, ki res ustreza potrebam in zmožnostim tako oskrbovanca kot oskrbovalca. Do pravice je upravičen tisti, ki je uvrščen v četrto ali peto kategorijo oskrbe. Ocenjujeta pa se tudi usposobljenost in pripravljenost osebe, ki naj bi to oskrbo izvajala – opraviti mora izobraževanje in izpolnjevati zdravstvene pogoje.
Pri pripravi zakona smo izhajali iz dejanskih razmer na terenu. Vemo, da številni upokojenci že zdaj vsak dan skrbijo za svoje starše ali druge bližnje – pogosto brez ustrezne podpore. Zato smo ocenili, da je prav, da jih vključimo v sistem in jim priznamo enake pravice kot drugim oskrbovalcem družinskih članov.
Upokojenci, ki bodo postali oskrbovalci, bodo upravičeni do mesečnega nadomestila v višini 1,2 minimalne plače, poleg tega pa bodo še naprej prejemali 40 odstotkov svoje pokojnine. Tako želimo omogočiti, da lahko človek skrbi za svojega bližnjega in pri tem tudi dostojno živi.
Julija bomo začeli plačevati tudi prispevek za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Ali glede na ugovore delodajalcev in upokojencev razmišljate o morebitnem znižanju prispevka?
Zavedamo se teh pomislekov, vendar moramo kot starajoča se družba vzpostaviti stabilen in trajen sistem, ki temelji na solidarnosti. Zato smo predlagali prispevek v višini enega odstotka – zaposleni in delodajalci bodo plačevali odstotek bruto plače, upokojenci pa odstotek neto pokojnine. Če ima nekdo pokojnino 900 evrov, to pomeni približno devet evrov na mesec.
Razumeti pa moramo, kaj dobimo za ta prispevek. Ves zbrani denar bo šel izključno za dolgotrajno oskrbo – torej za pomoč na domu, storitve za krepitev samostojnosti, e-oskrbo, terapevtske storitve in oskrbo v domovih. V primeru oskrbe na domu bo storitev brezplačna. Če se posameznik preseli v dom za starejše, bo plačeval samo tako imenovani hotelski del – stroške hrane, posteljnine, pranja oblačil ..., torej tisto, kar plačujemo tudi doma. In ti stroški bodo praviloma približno v višini zagotovljene pokojnine, kar je bistveno manj, kot mnogi plačujejo danes. Zato pravimo, da gre za naložbo v lastno varnost.
Solidarnostni prispevek je temelj, da bomo lahko dolgotrajno oskrbo zagotovili vsem, ki jo bodo potrebovali – danes ali jutri.
V koliko časa naj bi uporabnik dobil odločbo o pravicah, ki mu pripadajo?
Računamo, da bodo prve odločbe izdane do konca poletja, predvidoma v septembru. Takrat bo sistem dolgotrajne oskrbe v celoti zaživel tudi v praksi.
Po oddaji vloge na eni od 16 vstopnih točk – to so centri za socialno delo, ki smo jih okrepili s 128 novimi sodelavci – bo svetovalec posameznika obiskal na domu, se z njim pogovoril, zbral potrebne podatke in ocenil, v katero od petih kategorij dolgotrajne oskrbe uporabnik spada in koliko ur pomoči mu pripada – tudi do 110 ur na mesec. Uporabnik se bo po prejemu odločbe sam odločil, katere storitve potrebuje in kako želi, da mu jih izvajalci zagotavljajo.
Lahko se poveže z izvajalcem storitev dolgotrajne oskrbe v svoji občini in skupaj oblikujeta osebni načrt pomoči. Če želi v dom starejših občanov, lahko tam uveljavlja pravico na podlagi osebnega načrta. Možna je tudi izbira e-oskrbe ali storitev za ohranjanje samostojnosti – vse z namenom, da posameznik čim dlje živi doma in ohrani neodvisnost.
Pomembno je poudariti, da je celoten postopek prijazen in dostopen – vlogo lahko uporabnik odda tudi po telefonu, prav tako se lahko po telefonu dogovori za storitve. Ocenjevalci opravijo obisk na domu, saj je bistveno, da vidijo, v kakšnem okolju človek živi in kakšne so njegove dejanske potrebe. Sistem temelji na osebnem pristopu in spoštovanju posameznikovega dostojanstva.
Kriterije pa postavlja stroka. Raven oskrbe namreč skupaj z uporabnikom določi strokovni tim na vstopni točki. Če oseba, ki odda vlogo, vendarle ne dosega praga za vstop v dolgotrajno oskrbo, širši sistem socialnega varstva omogoča tudi alternative, kot so pravice iz naslova zakona o socialnem varstvu.
Ali naj uporabniki, ki trenutno uporabljajo storitve pomoči na domu, tudi oddajo vlogo za vstop v sistem dolgotrajne oskrbe?
Za uporabnike, ki že uporabljajo pomoč na domu, se po 1. juliju nič ne spreminja. Ta storitev ostaja na voljo tudi v prihodnje. Vseeno pa vsem priporočam, da se posvetujejo s svojo oskrbovalko ali obiščejo center za socialno delo in preverijo, ali bi bila oddaja vloge za dolgotrajno oskrbo v njihovem primeru smiselna.
Pomembno je razumeti, da gre za dve različni vrsti storitev. Pomoč na domu je pogosto kratkotrajna in namenjena ljudem, ki zaradi poškodbe ali bolezni začasno potrebujejo pomoč, na primer po zlomu kolka. Dolgotrajna oskrba pa je namenjena tistim, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti trajno potrebujejo podporo pri osnovnih vsakodnevnih opravilih: pri osebni higieni, prehranjevanju, jemanju zdravil, gospodinjskih opravilih ipd.
Pri vzpostavljanju sistema dolgotrajne oskrbe nismo želeli nikomur vzeti že obstoječih pravic. Prav nasprotno – želimo zagotoviti več možnosti, da si vsak izbere rešitev, ki mu najbolj ustreza. Zato tudi za prejemnike dodatka za pomoč in postrežbo ostaja vse nespremenjeno, prejemali ga bodo še naprej, razen če se odločijo za vključitev v sistem dolgotrajne oskrbe.
Vsem, ki imajo vprašanja, svetujem, naj pokličejo na 114, brezplačno številko klicnega centra za dolgotrajno oskrbo. Linija deluje vsak delovni dan.
Ali bodo tudi sedanji uporabniki e-oskrbe morali oddati vlogo?
Pri e-oskrbi gre za novo javno storitev, za katero se bodo morali uporabniki seveda na novo priglasiti. Na ministrstvu urejamo vse potrebno, da bo prehod iz enega v drug sistem gladek in brez zapletov. Poudarim pa še, da bo nova e-oskrba na voljo vsem z odločbo in starejšim od 80 let, kar predstavlja posebno pridobitev. Blagajna dolgotrajne oskrbe bo storitev financirala v višini 31 evrov na mesec.
Kako realna so pričakovanja ljudi, da jim bodo storitve res na voljo, če je kadrov že zdaj premalo?
Pomanjkanje kadra je resen izziv tako v socialnem varstvu kot v zdravstvu, in tega se iskreno zavedamo. A to ni težava le v Sloveniji, podobne razmere so v številnih evropskih državah.
Ne pričakujemo, da bodo izvajalci že 1. julija imeli vso potrebno kadrovsko okrepitev. Naš pristop temelji na postopnosti – izvajalci bodo zaposlovali glede na dejanske potrebe in število uporabnikov, ki bodo v sistem vstopali postopoma. Ključno pa je, da sistem začne delovati in da ljudje vedo, da pomoč prihaja.
Pomembno je tudi, da bodo v izvajanje storitev vključeni tako javni kot zasebni izvajalci – vsi pod enakimi pogoji. Vsi bodo morali zagotavljati kakovostne storitve.
Izvajalci niso zadovoljni s prvim izračunom cen storitev.
V naslednjih tednih bomo o tem nadaljevali pogovore tako z izvajalci kot z občinami. Naš cilj je, da sistem dolgotrajne oskrbe deluje stabilno, pravično in dolgoročno vzdržno.
Ob tem želim jasno povedati, da občine ne bodo doplačevale oskrbe. Vse storitve dolgotrajne oskrbe tako na domu kot v institucijah so v celoti financirane iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Za izračun cen smo uporabili podatke več kot sto javnih zavodov, ki že izvajajo pomoč na domu ali institucionalno varstvo. Torej smo se oprli na realne, obstoječe prakse.
Dodatno pa naj pojasnim še, da cen ne bomo zamrznili – prvič jih bomo uskladili že septembra vzporedno z naslednjo fazo plačne reforme, potem pa še decembra in naslednje leto aprila. Sproti bomo spremljali tudi povratne informacije s terena in preverjali, ali izračunane cene res pokrivajo vse potrebne stroške.
Zelo pomembno pa je, da ta sistem uvaja večjo preglednost in sledljivost pri porabi javnih sredstev. Izvajalci bodo plačani natančno za tiste ure, ki jih bodo dejansko opravili.
Drugi prelomni datum bo 1. december. Kaj se bo spremenilo takrat?
Prvega decembra se sistem dolgotrajne oskrbe razširi še na oskrbo v institucijah, torej v domovih za starejše. Za tamkajšnje stanovalce se bo prehod zgodil samodejno. Ni jim treba storiti ničesar, saj bodo brez dodatnih postopkov vključeni v sistem dolgotrajne oskrbe in uvrščeni v ustrezno kategorijo glede na svoje potrebe. To velja tako za stanovalce javnih kot zasebnih domov s koncesijo – med njimi ne bo razlik. Po novem bodo stanovalci plačevali le t. i. hotelski del. Vse drugo, kar spada pod oskrbo, bo pokrito iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. To pomeni pomembno finančno razbremenitev za številne družine.
Če se posameznik s samodejno vključitvijo v sistem ne bi strinjal, ima pravico, da jo zavrne. V tem primeru bo še naprej bival v domu pod pogoji, kot veljajo danes, po zakonu o socialnem varstvu.
Domovi zaradi kadrovske stiske zapirajo oddelke, kar še daljša čakalne vrste. Kako boste poskrbeli za večjo zasedenost domov?
Po naših podatkih je bilo lani zaradi pomanjkanja kadra začasno praznih približno 440 postelj, kar v masi celotnih 22.000 mest v domovih predstavlja dva odstotka. To je precej manj, kot pogosto slišimo v javnosti, a se kljub temu zavedamo resnosti razmer.
Prav zato smo že lani sprejeli t. i. kadrovski zakon, ki uvaja vrsto ukrepov za dolgoročno izboljšanje stanja. Prvi med njimi je štipendijski program, namenjen dijakom in študentom zadnjih letnikov srednjih šol in fakultet s področja zdravstva in sociale. Na prvi razpis se je odzvalo več kot 80 mladih. Štipendisti ob podpisu pogodbe z ministrstvom in izvajalcem sprejmejo zavezo, da bodo po zaključku šolanja vsaj eno leto delali v konkretnem zavodu.
Drugi pomembni ukrep je sofinanciranje dodatnega izobraževanja že zaposlenim. Omogočamo jim, da se prekvalificirajo in usposobijo za deficitarne poklice, ki jih domovi najbolj potrebujejo.
Posebno pozornost namenjamo tudi prostovoljstvu. Na terenu smo se prepričali, da prostovoljci v domovih za starejše igrajo izjemno pomembno vlogo tako za dobro počutje stanovalcev kot tudi kot potencialna kadrovska okrepitev. Zato domove spodbujamo, da prostovoljsko delo bolje organizirajo, mi pa jim financiramo stroške koordinatorjev.
Poleg tega ministrstvo sofinancira pridobivanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij, kar olajša vstop v poklic tudi tistim, ki nimajo formalne izobrazbe. Prav tako vlagamo v tehnološke pripomočke – gre za izboljšave, ki vplivajo na kakovost oskrbe in lajšajo fizične obremenitve zaposlenih.
Ali ni najučinkovitejši ukrep dvig plač v zdravstvu in socialnem varstvu?
Se popolnoma strinjam. Dostojno plačilo je eden ključnih dejavnikov, da zaposleni ostanejo v poklicu, ki zahteva predanost in je fizično in čustveno zahtevnejši. V okviru plačne reforme so se plače v tem sektorju deloma že zvišale, kar je pomemben korak naprej. A se s tem ne bomo ustavili. Veseli pa nas, da ravno v teh dneh urejamo možnosti za dvig plač zaposlenim, ki opravljajo delo na oddelkih za ljudi z demenco.
Naš cilj je jasen: ustvariti razmere, v katerih bodo ljudje želeli ostati v poklicu in v katerih se bodo tudi novi kadri odločali za ta poklic, a ne iz nuje, temveč iz poklicanosti, ki bo podprta z ustreznim spoštovanjem in nagrajevanjem.
V nekaterih domovih že zaposlujejo tujce. Verjetno jih bodo potrebovali vedno več.
Zagotovo. Tudi v prihodnje bo zaposlovanje tujcev pomemben del reševanja kadrovske stiske v socialnem varstvu. Največ jih prihaja iz držav nekdanje Jugoslavije in so nam kulturno in jezikovno bližje. Čeprav jih ni več toliko kot v preteklosti, jim je zaposlitev v Sloveniji še vedno privlačna in dosegljiva.
V kadrovskem zakonu smo predvideli konkretne ukrepe za lažjo vključitev tujcev, na primer delno kritje stroškov nastanitve za določeno obdobje ter omogočanje učenja slovenskega jezika, tudi na daljavo. To pomeni, da se lahko z jezikom seznanijo že pred prihodom v Slovenijo. Znanje jezika je ključno, saj je dobra komunikacija z oskrbovanci temelj kakovostne oskrbe.
A hkrati naj jasno povem: naša osnovna cilja sta še vedno ohraniti obstoječe zaposlene, torej da ostanejo v sistemu, ter spodbuditi mlade, ki zaključujejo šolanje, da se tudi dejansko zaposlijo na tem področju. Za nas je pomembno, da uredimo okolje, kjer so odnosi dobri, kjer je delo cenjeno in kjer ni prostora za nepravilnosti ali izkoriščanje.
Koliko vpliva pa ima ministrstvo na poslovanje koncesionarjev? Govorice o morebitni prodaji domov, ki jih upravlja avstrijska družba SeneCura, so razburkale javnost …
Res je. A po zagotovilih, ki sem jih prejel, se iz Slovenije ne umikajo. Zavedam se, da so takšne informacije vznemirile ljudi, zlasti stanovalce in njihove svojce. Zato je pomembno poudariti: skrb za varnost in kontinuiteto oskrbe ostaja naša prioriteta.
Osebno verjamem, da morajo javni domovi za starejše predstavljati hrbtenico sistema dolgotrajne oskrbe. Zato v mojem mandatu nismo podelili nobene nove koncesije zasebnikom – in jih tudi ne načrtujemo. To ni ideološka odločitev, temveč sistemska. Menim, da številni javni domovi svoje delo opravljajo zelo dobro, z veliko predanosti.
Trenutno je približno polovica vseh domov del javne mreže, ki jo aktivno krepimo. Vlagamo v infrastrukturo, obnavljamo objekte in širimo kapacitete. Trenutno je poteka okoli 50 investicijskih projektov – od prenov do gradnje novih domov. Poseben poudarek dajemo manjšim enotam v lokalnih okoljih, saj takšno okolje starejšim pogosto pomeni več topline, bližino doma in večjo kakovost bivanja. V tem in prihodnjem letu naj bi pridobili 711 novih postelj.
Vse nove investicije v domove za starejše so prilagojene dejstvu, da se vanje seli vse več oseb z demenco. To je realnost, na katero se moramo kot družba odzvati odgovorno in pravočasno. Zato pri načrtovanju in obnovi domov posebej skrbimo, da so prostori ustrezno prilagojeni – tako z vidika varnosti kot počutja stanovalcev. Hkrati preverjamo, kako so urejeni varovani oddelki za osebe z demenco v obstoječih domovih. Veseli nas, da večina že zdaj ustreza strokovnim kriterijem.
Poleg tega načrtujemo tudi odprtje novih regionalnih centrov za demenco po Sloveniji. Sredstva so že zagotovljena, v teh centrih pa bodo svojci in skrbniki lahko dobili strokovno podporo, informacije in pomoč pri razumevanju bolezni ter pri vsakodnevnih izzivih, s katerimi se srečujejo. Tako želimo okrepiti mrežo pomoči in zmanjšati občutek osamljenosti, ki pogosto spremlja skrb za osebo z demenco.
Kako pa spodbujate možnosti, ki omogočajo, da starejši dalj časa ostanejo na svojem domu?
Strinjamo se, kajti za kakovostno staranje je ključnega pomena, da lahko ljudje čim dlje ostanejo v svojem domu. Ena od pomembnih ovir pri tem so neustrezne bivanjske razmere, kot je pomanjkanje dvigal v starejših večstanovanjskih stavbah. Težava je bila dolgo pridobivanje soglasij stanovalcev, a smo to že delno rešili z zakonodajo, ki je znižala prag potrebnih soglasij.
Druga ovira je evropska zakonodaja – namreč, če država sofinancira vgradnjo dvigala, se s tem lahko poveča vrednost zasebne nepremičnine, kar se v EU lahko šteje kot nedovoljena državna pomoč. Kljub temu iščemo rešitve, kako bi lahko tovrstne projekte vendarle podprli.
Posebej smo naklonjeni tudi razvoju stanovanjskih skupnosti za starejše, manjših enot, kjer je bivanje prilagojeno potrebam starejših oseb, a z ohranjeno samostojnostjo. To je eno izmed področij, ki jih želimo v prihodnje še posebej razvijati.
Znotraj stanovanjske politike sicer že spodbujamo gradnjo javnih najemnih stanovanj, med katerimi so tudi oskrbovana stanovanja. Na tem področju smo izvedli raziskavo, kako prilagoditi zakonodajo in sistem oskrbe, da bo res ustrezal potrebam starejših. Ko bo sistem dolgotrajne oskrbe v celoti zaživel, bomo to delo nadaljevali s polno intenzivnostjo.
Naj še poudarim: pravice iz zakona o dolgotrajni oskrbi veljajo tudi za tiste, ki bivajo v oskrbovanih stanovanjih. Tako želimo ustvariti pogoje, v katerih bodo lahko starejši varno in dostojno živeli tudi v poznejših letih, in to ne glede na to, ali živijo v hiši, bloku ali oskrbovanem stanovanju.
Dolgotrajna oskrba temelji na solidarnosti.