Revščine je veliko, še več njenega zanikanja

Koliko je revščine med slovenskimi upokojenci ter o tem, kaj lahko za zmanjšanje revščine storijo društva upokojencev, smo se pogovarjali z Rožco Šonc, ki pri ZDUS vodi komisijo za socialna vprašanja in projekt Starejši za starejše.

Raziskave kažejo, da podatki o mesečnih prejemkih niso najboljši kazalec revščine, pa vendar - kaj pravi statistika?
Na konferenci v Madridu je bilo ugotovljeno, da je v državah članicah EU od 9 do 26 odstotkov prebivalstva izpostavljenega revščini. Vendar kriteriji niso povsem objektivni: revni v Luksemburgu niso primerljivi z revnimi v Bolgariji. Pa tudi revščino doživljamo različno. Nekomu se zdi, da je reven, če si ne more privoščiti obiska v gledališču, počitnic in podobnega, a pri tem še ne gre za preživetje.

Za Slovenijo imamo uradne podatke za leto 2008, ki pravijo, da na pragu revščine živi 12,3 odstotka prebivalcev. Brez socialnih transferjev bi jih bilo 23 odstotkov, med starejšimi pa zagotovo 33 odstotkov. V še posebej v težkem položaju so starejše ženske, ki živijo same. Če pa za mejnik vzamemo minimalno plačo, to je 562 evrov, ugotavljamo, da živi pod pragom dohodkovne revščine več kot 300 tisoč upokojencev, seveda, če je pokojnina njihov edini dohodek.

V ZDUS dobivate podatke s terena s pomočjo projekta Starejši za starejše. Kako poteka projekt?

Že od leta 2004 obiskujemo starejše od 69 let, ki živijo doma, in preko posebnega vprašalnika ugotavljamo, kakšne so njihove potrebe in ali potrebujejo kakršnokoli pomoč. V projektu dela 2200 prostovoljcev in 195 koordinatorjev iz 195 društev upokojencev. V tem času so prostovoljke in prostovoljci opravili 88 tisoč obiskov, kar pomeni, da smo obiskali 43 odstotkov vseh starejših od 69 let.
Organizirali in razdelili smo več kot 42.500 različnih oblik pomoči; to so denarne pomoči prek centrov za socialno delo, subvencije lokalne skupnosti, pa pomoč v obliki paketov z živili, ki jih razdeljujeta Rdeči križ in Karitas ali različne storitve, ki jih opravljajo v društvih upokojencev. Naj povem, da je naš projekt ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v svojem poročilu predstavilo evropski komisiji kot enega najboljših in pri katerem pomoč resnično prihaja do posameznika. Kljub dobremu delu in vključitvi 29 novih društev v projekt v letošnjem letu pa nam financerja, poleg ministrstva dobimo sredstva še od FIHA, zagotavljata premalo sredstev za hitrejše vključevanje še drugih starejših.

Zaznavate porast revščine med starejšimi prebivalci?

Reči moram, da se je zlasti lani povečala potreba po pomoči. Določeno obliko pomoči potrebuje že 16,5 odstotka vključenih v projekt, medtem ko jih je bilo v prejšnjih letih 13, 14 ali 15 odstotkov, odvisno pač od določenega območja.
Res je, da starejši človek ne potrebuje toliko kot tisti, ki je še v aktivni dobi. Pa vendar, če moraš za kritje življenjskih stroškov porabiti več kot polovico pokojnine, si ne moreš veliko privoščiti. Če pa moraš plačati še najemnino, moraš biti že pravi virtuoz, da preživiš.
Ker izhajam iz Novega mesta, lahko navedem podatek za minulo leto: to območje ne velja za najbolj revno v državi, pa so lani naše prostovoljke razdelile več kot 220 paketov z živili.

Kaj storite, če ob obisku ugotovite, da starejši potrebuje takojšnjo pomoč?

Naši prostovoljci in koordinatorji projekta so zavezani k varovanju osebnih podatkov. Zato mora vsak, ki potrebuje pomoč, najprej podpisati soglasje, šele nato lahko ukrepamo. Prostovoljci obvestijo center za socialno delo, še zlasti tedaj, ko gre za denarne pomoči ali za nasilje nad starejšim in podobno. Če potrebuje hrano, se povežemo z Rdečim križem ali Karitasom, če potrebuje zdravstvene storitve, pa s patronažno službo ali zdravstvenim domom. Ob tem bi rada poudarila, da starejši zelo radi skrivajo revščino, mnogi je sploh ne priznajo in šele, ko jim naši prostovoljci ponudijo različne oblike pomoči, jo z veseljem sprejmejo.

Ali najpogosteje potrebujejo denarno pomoč ali so morda tudi že lačni?

Tudi lačni so. Navedem lahko zgovoren podatek: skoraj štiri tisoč starejših je v našem vprašalniku odgovorilo, da ima le dva obroka na dan. Od tega jih nekaj manj kot štiristo zaužije samo en obrok na dan.
Predvsem pa se povečujejo potrebe po finančni pomoči. Ljudje ne morejo več plačevati položnic, kar pa velja tudi za mlajše generacije in za zaposlene. Kriza se poglablja in širi. Tako v nekaterih domovih že opažajo, da svojci jemljejo starejše iz domov, ker ne morejo več doplačevati za njihovo oskrbo. Po drugi strani pa je pokojnina takega starejšega sorodnika včasih edini vir preživetja vse družine.

Mnogi starejši imajo premoženje, ki ga skrbno varujejo za svojce, čeprav sami živijo v pomanjkanju. Zaznavate to tudi na terenu?

Naša mentaliteta je taka, da se neradi odrečemo temu, kar smo ustvarili. Poleg tega gre za generacijo, ki je rasla v času, ko je bilo le malo dobrin. Seveda želijo starejši zapustiti potomcem čim več, tudi če to pomeni, da se morajo sami čemu odreči. Eden od velikih problemov je to, da otroci odhajajo od doma in da ostareli starši ali samo eden od njiju ostane v preveliki hiši, ki pa je ne more vzdrževati.
Naj pa navedem še nekaj podatkov: kar 33 odstotkov ljudi je v naših vprašalnikih odgovorilo, da ne morejo plačati pomoči na domu, prav toliko bi jo lahko plačalo le deloma. Kar 19 odstotkom starejših ponavadi zmanjka sredstev za osnovno preživetje, 9,3 odstotka ljudi pa nima niti za osnovno preživetje. Te številke kažejo, da revščina obstaja ne glede na premoženje.

Kako pa menite, da bi to lahko spremenili?

V ZDUS in vladnem sveta za solidarno sožitje generacij teče projekt AOBIS, ki skrbi za promocijo alternativnih oblik bivanja starejših. Tudi na okroglih mizah in posvetih pri društvih in ZDUS veliko govorimo o tem, da naj bi bile nepremičnine tedaj, ko pokojnina ne zadostuje za dostojno življenje ali domsko oskrbo, namenjene tudi temu, da človek v starosti živi dostojno. Treba je spremeniti miselnost ljudi. A to je proces. Pa ne gre le za starejše.

Kako društva upokojencev pomagajo svojim članom?

Zadnjih petnajst let si v ZDUS intenzivno prizadevamo, da bi vsa društva v svoji dejavnost imela tudi socialne programe. Več kot polovica društev ima tudi socialne komisije, ki spremljajo razmere, v katerih živijo njihovi člani. Organizirajo različno izobraževanje, denimo o promociji zdravja, o zdravi prehrani, varni uporabi zdravil, uporabi informacijske tehnologije, članstvo seznanjajo z novo zakonodajo. Z obiskovanjem manj aktivnih članov preprečujejo socialno izključenost, obiskujejo pa tudi člane, ki so v domovih, in najstarejšim ob jubilejih izkažejo pozornost, pri tem pa se tudi medgeneracijsko povezujejo.
Ko se starejši srečajo s stanovanjskim problemom, v društvu pripravijo predlog Nepremičninskemu skladu PIZ za dodelitev stanovanja. Pri tem pa se srečujejo s problemom zagotavljanja plačilne sposobnosti, saj morajo zavezanci še pred dodelitvijo stanovanja zagotoviti doplačilo, pa naj gre za svojce ali lokalno skupnost, če prosilec tega sam ne bo zmogel. Pri tem vztraja Nepremičninski sklad, ki je kot gospodarska družba zavezan k ekonomskemu poslovanju. Pomagali naj bi tudi ob uveljavljanju davka na nepremičnine in še na druge načine.

Dobivate tudi konkretne prošnje za pomoč?

Tudi. Spet lahko navedem DU Novo mesto. Društvo se financira izključno iz članarine, prijavljamo se na občinske razpise in vsako leto iz teh skromnih sredstev dodelimo od sedem do deset finančnih pomoči. Podobno počno tudi druga društva. Tako, denimo, kateremu od članov plačajo položnice ali zdravila, se povežejo s centrom za socialno delo, z Rdečim križem ali Karitasom, včasih pripravijo tudi kako dobrodelno akcijo ali koncert. Pogosto pomagamo tudi tako, da koga povabimo v društvo, da ni osamljen in zunaj dogajanja.

Letošnje leto je evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti.

Kaj je bilo narejenega doslej?

Minister Svetlik je povedal, da bo Slovenija v boju proti revščini največ naredila prav s spremembami na področju dodeljevanja socialnovarstvenih pravic. Predvidene spremembe naj bi zagotavljale, da bodo te pravice pravičneje razdeljene med upravičence. Nas pa skrbijo določila o spremenjenih pogojih do varstvenega dodatka spričo tega, da naj bi ženske delale do 63 leta, moški pa do 65 leta starosti. Vprašanje je tudi, kako bodo spremembe vplivale na dosedanje upravičence do državne pokojnine, pa še marsikaj drugega.
Evropska komisija pa nima pripravljenih posebnih ukrepov in samo spodbuja države, de se same lotijo reševanja teh problemov in najdejo rešitve

Ste tudi predsednica Sveta vlade za solidarno sožitje generacij in za kakovostno staranje prebivalstva v Sloveniji. Kakšno vlogo ima svet?

Svet je organ, ki naj bi spremljal in usklajeval uresničevanje ciljev, zapisanih v strategiji varstva starejših do leta 2010 in ki naj bi jih izpolnjevala resorna ministrstva vlade. Sestavljen je iz predstavnikov vladnih resorjev, civilne družbe in nevladnih organizacij ter raziskovalcev. Sestav je dober in strokoven, vendar so doslej strokovni delavci pogosto imeli premajhen vpliv na izpolnjevanje nalog posameznih vladnih resorjev. Je pa svet postal mesto usklajevanja, kar pozitivno ocenjujejo vsi. Vsekakor bi bilo dobro, da bi svet deloval tudi v prihodnje, vendar pa bi morala vlada zagotoviti več strokovne, organizacijske materialne pomoči ter večji vpliv na uresničenje sprejetih ciljev. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripravlja novo strategijo, ki naj bi jo predstavili na Festivalu za tretje življenjsko obdobje. Želja sveta je bila, da bi bila nova strategija zasnovana manj široko, da bi bili cilji tudi časovno opredeljeni ter da bi jih spričo ekonomskih možnosti države tudi bilo mogoče doseči.