Revni in zrinjeni na rob

Letos se države Evropske unije posvečajo revščini in socialni izključenosti. To pomeni, da vsaka država zase natančno zaznava, koliko je v njej revnih ljudi, kako njihovo število narašča in katere družbene skupine so najbolj ogrožene. A ne le to, vsaka država se posveča tudi socialni izključenosti, ob podmeni namreč, da so najbolj izključene prav tiste skupine prebivalstva, ki so tudi najbolj revne. Nekako logično bo torej prihodnje leto posvečeno prostovoljstvu, kajti že zdaj je jasno, da nobena od držav članic ne bo mogla s sredstvi iz državne blagajne bistveno pomagati revnim.

Kdo so revni, kaj sploh določa njihov status? Merila za merjenje revščine so različna; pri nas je prag revščine izračunan na podlagi razdelitve dohodkov. To pomeni, da v resnici sploh ne merimo revščine, pač zgolj neenakost. Tak koncept ugotavlja skupine prebivalstva, ki so v slabšem položaju kot vsa gospodinjstva, in so zato tudi bolj ranljive za revščino.

Zveza svobodnih sindikatov je zbrala statistične podatke za leto 2008 in med njimi je ugotovitev, da mora štiričlanska družina imeti vsaj 1.144 evrov neto dohodka, (dvočlanska pa 817), da je še nad pragom revščine. Vendar je stanje take družine takoj ogroženo, če živi v najetem stanovanju. Med najbolj ogroženimi skupinami so brezposelni, starejše ženske in najemniki stanovanj.

Najbolj ogrožene ženske, ki živijo same

Ker država ugotavlja tudi svoj prispevek k blaginji, je naveden še podatek, da bi se brez socialnih transferjev, torej brez družinskih in socialnih prejemkov skoraj podvojila stopnja tveganja revščine. In če bi od prejemkov odšteli še pokojnine (!), bi se stopnja tveganja revščine še zvišala, in to na 38,6 odstotka pri vseh osebah, pri starejših ženskah pa celo na 85,3 odstotka. Stopnja tveganja je bila v letu 2008 za enočlansko žensko gospodinjstvo v starosti nad 65 let kar štiri krat višja od splošne stopnje tveganja med slovenskim prebivalstvom.

Tudi centri za socialno delo ugotavljajo, da se kriza najbolj kaže pri zaposlenih z nizkimi dohodki in pri starejših. Samo v minulem letu so ogroženim dodelili za 40 odstotkov več pomoči kot leto poprej. Kar 80 odstotkov enkratnih pomoči je bilo dodeljenih za poplačilo dolgov za elektriko, vodo ter za različna posojila.

Naraščanje socialne ogroženosti ugotavljajo še Urad za makroekonomske analiza in razvoj, Zavod za zaposlovanje in seveda tudi varuh človekovih pravic, zasut s pobudami in prošnjami lahko le zapiše z velikimi črkami: STISKA JE VELIKANSKA! In našteje državi v opozorilo: socialni transferji so prenizki, stanovanjska politika ni ustrezna, strah pred izgubo zaposlitve sili zaposlene v delo pod vsakršnimi pogoji. Ter svetuje državi: povečati je treba kakovost dela, zagotoviti ustrezne plače, izboljšati delovne razmere, poskrbeti za socialno varnost zaposlenih, omogočiti razvoj zaposlenih in zagotoviti ravnovesje med zasebnim in delovnim časom.

Neizmerljiva socialna izključenost

Podatki o ugotovljenih razmerah so v primerjavi z napovedmi iz Evrope še kar dobri, kajti vse kaže, da se razmere ne bodo izboljšale še vsaj tri do pet let in da se bodo navedene številke samo še povečevale in bo pod prag revščine zdrsnilo še več ljudi.

Vse analize, ki so jih doslej pripravile inštitucije, govorijo o revščini in socialni izključenosti. Vendar o slednji, socialni izključenosti ni kaj prida zapisanega, kaj šele izmerjenega. To niti ni čudno, saj je socialno izključenost težko izmeriti, ker gre za širšo razsežnost človekove stiske. Socialno izključevanje se največkrat začne z materialnim pomanjkanjem. Izključenost iz delovnega življenja doživimo z izgubo službe, z brezposelnostjo. Temu logično sledi izključenost iz potrošniške družbe, kar imenujemo klasična revščina; naslednja stopnja je izguba prijateljev in družabnih stikov, tej izključenosti pravimo osamljenost, vse troje skupaj pa povzroči še kulturno marginalizacijo, to je izključenost iz mehanizmov moči in vpliva.

Kadar je v družbi moč osrednja vrednota, naj gre za denar in z denarjem za položaj v družbi ali pa zgolj za fizično moč, se kot najbolj ogroženi in ranljivi pokažejo tisti, ki nimajo dovolj možnosti, da bi vstopili v neposreden boj ali tekmovalnost, v prostor, kjer ni zapisanih pravil igre. Med take, najbolj ranljive in ogrožene sodijo poleg otrok, invalidov, bolnih in drugačnih tudi starejši.

Varuh človekovih pravic, ki ves čas opozarja vlado na posledice brezposelnosti, ugotavlja, da največje zlo brezposelnosti ni fizične narave, temveč moralne – ni le pomanjkanje, ki ga povzroča, temveč sovraštvo in strah, ki se porajata zaradi brezposelnosti. Na individualni ravni so si tuji strokovnjaki pri ocenjevanju učinkov brezposelnosti na posameznika enotni v prepričanju, da brezposelnost povzroča revščino in demoralizacijo ljudi, ki so zmožni in voljni delati, vendar ne morejo dobiti zaposlitve.

In k temu še varuhov dodatek, ki nas še posebej zadeva: tudi prezgodnje upokojevanje za delo še sposobnega človeka ne pomeni le izgube prepotrebnih znanj in veščin, ampak v družbi povzroča nastanek novega pojava - da se velika skupina ljudi, ki se zrinjeni na obrobje družbenega dogajanja, počutijo ogoljufane, nesrečne, nekoristne in brezvoljne, lahko pa tudi agresivne do družbe, ki jih je pahnila v tak položaj.