Z mediacijo rešimo spor hitreje in ceneje

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Z mediacijo rešimo spor hitreje in ceneje

Mediacija je miren način reševanja sporov, pri čemer mediator, ki je nevtralna tretja oseba, pomaga strankama, da skušata najti najboljšo rešitev. Postopek vodi tako, da imata obe stranki možnost povedati, kako vidita problem. V mediacijo vstopajo stranke prostovoljno in jo lahko kadarkoli, če tako presodijo, tudi prekinejo. Pri tem načinu reševanja sporov stranke hitreje ter tudi veliko ceneje pridejo do rešitve spora, kot bi to dosegli na sodišču.

Zgodba o mediaciji pri nas se je začela s skupino sodnikov in aktualnim pravosodnim ministrom dr. Alešem Zalarjem, ki so leta 2001 začeli s poskusnim projektom. Letos je s 15. junijem stopil v veljavo zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov, po katerem morajo vsa prvostopenjska sodišča, to so okrajna, okrožna in delovna, svojim strankam še pred začetkom sojenja ponuditi mediacijo. Višja sodišča pa bodo morala to storiti v dveh letih. S tem zakonom smo se po mnenju predsednice Društva mediatorjev Slovenije Gordane Ristin uvrstili v svetovni vrh, kar zadeva organiziranost in sistematično širjenje mediacije. V svetu na tem področju vodijo skandinavske države, ZDA, Nizozemska, po zadnji direktivi Evropskega parlamenta in Sveta Evrope o nekaterih aspektih mediacije v civilnih in gospodarskih sporih pa prihajajo za nami tudi vse druge evropske države. Treba je povedati tudi to, da pri nas mediacija ne poteka le na sodiščih (temu rečemo sodišču pridružena mediacija), pač pa tudi v zasebnih organizacijah, centrih in v gospodarskih združenjih, pa tudi pri posameznih mediatorjih.

 

Sodnica in mediatorka

Gordana Ristin je predsednica Društva mediatorjev Slovenije, ki ima trenutno 370 članov, hkrati pa je tudi vodja oddelka za alternativno reševanje sporov na višjem sodišču v Ljubljani. Je članica upravnega odbora lani ustanovljenega Svetovnega združenja mediatorjev (CIMJ). Je sodnica in mediatorka. V obeh vlogah, ki sta zelo različni, se dobro počuti.

Zdajšnji čas vidi kot prehodno obdobje, ko se stara miselnost, da je treba v sporu zmagati za vsako ceno, umika novi, ko je v ospredju sodelovanje, saj na tak način pridemo dlje in laže uresničujemo svoje resnične interese. »Gre za proces, ki poteka v vsem svetu. V ospredje stopajo voditelji držav, ki razmišljajo v tem duhu. Tako je predsednik ZDA Barack Obama pravnik in mediator in kot voditelj svetovne velesile govori jezik mediacije.«

»S strankami se pogovarjam popolnoma drugače takrat, kadar sem v vlogi sodnice, kot pa takrat, ko sem v vlogi mediatorke. Zastavljam jim povsem drugačna vprašanja, kot sodnico me namreč morajo zanimati predvsem pravno pomembna dejstva. Ugotavljam tista dejstva, ki jih določa zakon in ki so jih stranke navajale pravočasno. Kot mediatorko pa me zanima, kakšen problem imata stranki, kaj je zanju pomembno ter kako bi lahko rešili ta problem,« pojasnjuje Gordana Ristin. »Na sodišču se rešuje pravni problem, na mediaciji pa življenjski problem. To je glavna razlika. Mediator skuša pomagati strankama, da rešita svoj problem, kar pa lahko pripomore tudi k izboljšanju odnosov. Na sodišču eden zmaga, drugi izgubi in zato je zelo malo verjetno, da bi se odnos popravil, prej se lahko še poslabša.«

Gordana Ristin si je nekoč predstavljala, da bo kot sodnica lahko ugotovila »pravo« resnico in s tem pomagala ljudem. Sčasoma pa je spoznala, da se pričakovanja ljudi, da bo njihov življenjski problem na sodišču rešen, izkažejo za zmotna in zato so razočarani. To je bila tudi tema njenega predavanja na nedavni mednarodni konferenci o alternativnem načinu reševanja sporov Ameriškega združenja pravnikov v San Franciscu. »Gre za civilizacijski nesporazum o tem, kaj ljudje pričakujejo od sodišč in kaj jim sodišča in sodniki lahko dajo. Ta nesporazum in nezadovoljstvo ljudi nas, sodnike seveda moti, saj v javnosti ustvarja slabo podobo o nas in tudi naše delo zato ni cenjeno,« ugotavlja. Način reševanja sporov na sodišču je bil, gledano družbeno razvojno, velik skok naprej. Spore smo ljudje najprej reševali na silo, ko nam ni šlo, pa smo prišli do spoznanja, da je dobro, če nekdo tretji za nas uredi spor. To je bila najprej država ali sodna oblast. Z razvojem človekovih pravic pa se je število sporov in tudi dostopnost sodišč povečala, tako da so sodišča zasule tožbe, s čimer pa se je seveda zmanjšala ta dostopnost. Alternativni načini reševanja sporov pa so tisti, ki sodišča razbremenijo vsaj za tiste vrste sporov, ki izvirajo iz odnosov. »Kadar kot sodnica vidim, da bi, upoštevaje naravo problema, lahko spor rešili z mediacijo, stranke seveda napotim na mediacijo. V vsakem primeru pa to ni mogoče in tedaj je spet na vrsti sodišče. Menim, da bo v prihodnosti sestavni del pravniškega poklica tudi pojasnilna dolžnost, podobno kot pri zdravniku. V vsakem sporu naj bi najprej odvetnik, po tožbi pa tudi sodnik, pojasnil strankama, kaj posamezni postopki pomenijo, da bi se tako laže odločili in se najprej skušali dogovoriti. Po duši sem pravnica v postmoderni dobi. To pomeni, da mi ni težko zamenjati vloge, težko mi je le, ko vidim, da stranki nista izrabili možnosti poravnave, ali ko vidim, da sodba ne bo rešila zadeve. Spis bo sicer pravno rešen, problemi strank pa bodo ostali nerešeni.«

 

700 tisoč novih tožb na leto

Dostopnost sodišč je pri nas pravzaprav še na visoki ravni. Za primerjavo: pritožbeno sodišče Anglije in Walesa je za vso državo eno in obravnava približno tisoč zadev na leto. To je zato, ker je postopek drugačen, sodišče je tudi težko dostopno in tako zelo drago, tako da si ljudje ne morejo privoščiti te sodne poti. Pri nas pa so vsa štiri pritožbena sodišča v državi v letu 2009 rešila 26.939 zadev. Vsako leto je pri nas vloženih več kot 700.000 novih tožb, sodnikov pa je nekaj več kot tisoč. »Po številu prebivalcev je še to število sodnikov preveliko, vendar imamo tudi preveliko število tožb. Ne strinjam se z mnenjem, da bi bili Slovenci bolj prepirljivi kot drugi narodi. Menim, da smo v tem primeru povsem povprečni in da imamo enake težave v odnosih kot drugi narodi,« pove Gordana Ristin. »V mediaciji prideš ljudem zelo blizu in jih spoznaš. Ugotovila pa sem, da je tudi nekaj značilnosti: Slovenci se bomo prej umaknili ali pa kake stvari raje ne bomo povedali. Pri nekaterih drugih narodih je to obratno. Francozi ali Italijani so, vključno z mediatorjem, zelo glasni na mediacijskih srečanjih. Vendar gre tu za temperament in ne za večjo ali manjšo stopnjo prepirljivosti. S svojo mirnostjo in preudarnostjo morda izraziteje izstopajo Skandinavci; morda zaradi vpliva protestantizma in tradicije je tudi tožb manj – vlaganje tožbe velja za nezaželeno, treba se je dogovoriti. Skandinavci so izjemni tudi v tem, kako učinkovito znajo sodelovati. V lokalnih skupnostih imajo veliko mediatorjev, ki delajo kot prostovoljci.

V naši družbi nimamo institucionaliziranega reševanja konfliktov, razen sodišč. Še vedno velja, da tekmujemo, kdo bo zmagal. Ko se pojavi na primer problem, kako reformirati pokojninski sistem, bi se bilo treba vprašati, kako voditi postopek usklajevanja različnih interesov, da bodo rešitve družbeno pravične in družbeno sprejete. Temu pravimo upravljanje s konfliktom.

 

Vzpon mediacije

Kakšno je splošno stanje mediacije pri nas? Gordana Ristin: »Menim, da je pri nas najbolj razvita sodišču pridružena mediacija. Zatem tudi mediacija na določenih gospodarskih področjih. Naše društvo je, denimo, pomagalo organizirati dva mediacijska centra, ki že delujeta, in sicer pri združenju tujih farmacevtskih podjetij, ki delujejo v Sloveniji, ter pri slovenskem zavarovalniškem združenju. Delovati naj bi začel tudi mediacijski center pri Obrtni in podjetniški zbornici Slovenije.

Opažam, da tudi vodstva nekaterih večjih podjetij posegajo po mediaciji. To so predvsem tista, ki imajo odvetnike, naklonjene mediacijam, in ki svojim strankam svetujejo mediacijo, še preden vložijo tožbo. Prav to si želimo: da bi se stranki skušali poravnati pred pravdnim postopkom. Idealno bi bilo, da bi vsaka gospodarska pogodba vsebovala določilo o mirnem reševanju spora, kar pomeni obveznost za podpisnike, da spore najprej poskušajo rešiti z mediacijo. Nekateri odvetniki to že dajejo v pogodbe. Trenutno se pripravlja zakonodaja s področja potrošniških sporov. Mediacijo predvideva tudi zakon o pacientovih pravicah, a tu, kolikor je meni znano, ni veliko primerov. Po mojem mnenju pa bi včasih potrebovali tudi mediacijo v medetničnih sporih. denimo med Romi in večinskim prebivalstvom v določenem kraju, pa tehnike poslušanja v medgeneracijskih sporih (primer pokojninske reforme), prav tako tudi mediacijo med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja – sistematičen razvoj mediacije na tem področju bi bil družbeno zelo koristen.«

 

Tako za mediatorja kot za stranke velja, da vse, o čemer se na mediaciji govori, poteka zaupno. Mediator ne odloča, pač pa strankama pomaga, da prideta sami do rešitve, pri tem pa je zavezan k nepristranskosti: deluje v prid obeh strank. V postopku mediacije se za stranki ustvari varen prostor, v katerem lahko vsaka pove, kako gleda na problem in kako vidi rešitev. Mediator poskrbi za to, da sta obe stranki slišani in ker je v vsakem sporu navzočih veliko močnih čustev (jeze, strahu, zamer, ...), je v mediaciji prostor tudi za izražanje čustev in občutkov. Če ima človek možnost, da pove vse, kar ga teži, laže razume problem z druge, širše perspektive, laže spozna skupen interes in je bolj pripravljen na pogajanja in iskanje možnih rešitev.

Za vsak spor torej ni potrebno na sodišče. Lahko se sami obrnemo na mediatorje, modro pa je, da sprejmemo ponudbo sodišča, da spor rešimo s pomočjo mediacije. In kakšne spore lahko rešujemo na ta način? Vse vrste: družinske, kjer so v ospredju otroci, plačevanje preživnine in stiki. Na sodišču ponujajo tudi vključevanje sporov o ugotavljanju obsega in deleža pri skupnem premoženju, ki je sicer civilni spor. Odnosi med družinskimi člani so v ospredju tudi v sporih iz zapuščinskih postopkov. Lahko bi reševali tudi spore med sorojenci, kako bodo živeli ostareli starši in kako si bodo potomci delili skrb zanje. V družini so lahko tudi medgeneracijski spori: med starši in otroki, tudi med odraslimi otroki in njihovimi starši, če živijo v isti hiši. Z mediacijo rešujemo tudi gospodarske in delovne spore, potrošniške spore, medsosedske spore, spore med različnimi interesnimi skupinami, med narodi in državami. Posebno poglavje je šolska mediacija, ki je lahko med vrstniki, med učenci, med učitelji in starši, ter med učitelji in vodstvom šole. Pomembna je tudi mediacija v predkazenskem postopku, pa tudi med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja, to je po izreku sodbe.


 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media