Domoljubje človek pokaže z dejanji, ne z besedami
NAŠ POGOVOR
O morju, iskanju univerzalne ljubezni, pomorskem pravu in politiki, katere del je bil nekoč, pa o žlahtnih ljudeh, ki mu poleg družine veliko pomenijo, in o njegovih knjigah, še zlasti o Svetilniku in Potopu, sva se pogovarjala s prof. dr. dr. h. c. Markom Pavliho, mednarodno priznanim pravnikom, profesorjem na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in dobitnikom številnih priznanj doma in v tujini. Kljub zavidljivim dosežkom – ali pa prav zato – se je v svoji karieri srečeval tudi s padci in pobiranji. Izdal je blizu 50 strokovnih in esejističnih knjig, vse bolj pa se posveča pisanju leposlovja. Na podlagisvojih izkušenj želi odpirati nove poglede v boljšo družbo in srečnejši svet.
Na spletni strani Fakultete za pomorstvo in promet sem prebrala mnenje, da so najzanimivejši prav predmeti s področja prava. S čim in kako navdušujete študente?
Po tibetanski tradiciji velikega učitelja odlikujejo tri vrline: akademska izvrstnost, moralna integriteta in prijaznost. Sem spadata tudi spoštovanje, potrpežljivost in še mnogo kaj. Tako skušam delovati, saj me raziskovanje in poučevanje mladih osmišljata. Pa ne samo v okviru pravnih predmetov, ampak interdisciplinarno in internacionalno. In s poudarkom na etiki, ne le na pravu. Študenti si na primer preberejo izbrano določbo pomorskega zakonika, in ko jim pojasnim, kako se je ta glasila pred prvo obravnavo, pa nato po drugi ugotovijo, da je to, kar berejo, nekaj tretjega. Tako spoznavajo, kaj vse se dogaja v ozadju – od medresorskega usklajevanja med ministrstvi, političnega v parlamentu pa po raznih lobijih itd. To sicer ni pravniško, se pa dogaja, in to povsod po svetu.
Ali ste kot vrhunski strokovnjak s področja mednarodnega pomorskega prava sodelovali tudi v pogajanjih glede meje v Piranskem zalivu, na katerega imate tako lep pogled iz svojega kabineta?
Bil sem eden od članov strokovne skupine, vendar le krajši čas, ker se nisem strinjal z večinskim politično diktiranim pristopom. Ko se je odvil referendum o sporazumu o arbitraži, sem bil med tistimi, ki smo glasovali proti, ker sem bil prepričan, da bi se lahko boljše izpogajali. Zaradi javno izrečene kritike sem bil izključen iz vseh posvetovalnih skupin. Vem, da se je vladi mudilo zaradi različnih razlogov, zato je sprejemala kompromise. V kasnejšem pogovoru mi je takratni predsednik med drugim omenil tudi pritiske iz Washingtona, Moskve in Bruslja. Toda takrat smo že bili suverena država ...
Kasnejši dogodki, vključno z neizvajanjem arbitražne razsodbe, pa narekujejo nadaljevanje dela skozi tiho diplomacijo, ki bo morala prej ali slej prinesti ustrezno rešitev. Izkušnje kažejo, da se v mednarodnem pravu zapleti okoli nespoštovanja razsodb mednarodnega sodišča rešujejo več let, lahko tudi desetletij. Je pa dobro, da ni več odmevnih incidentov, in upam, da stran od oči javnosti potekajo ustrezna pogajanja.
Očitno so takrat zmagali hrvaški lobisti, slovenska stran pa ni izkoristila svojih možnosti.
Večkrat sem že poudaril, da bi morali bolj pogumno vztrajati pri pogajalskem vzvodu veta na hrvaško včlanitev v Evropsko unijo, kasneje tudi v schengenski režim. V tem smislu smo Slovenci res nenavadni. Kot narod smo bili vsi razočarani in jezni, zato sem v vlogi poslanca dal pobudo, da v znak protesta ne preživljamo počitnic na Hrvaškem. Zaradi te izjave pa se nadme niso zgrnili Hrvati, ampak Slovenci, in to s hudimi obtožbami.
Med mnogimi priznanji ste dosegli naziv pravnik leta 2001, osemnajstkrat pa ste bili izbrani med deset najvplivnejših slovenskih pravnikov in kar petkrat ste dosegli največ glasov ... Ni čudno, da si vas je zaželela tudi politika.
Pred tem sem bil nekaj časa tudi v gospodarstvu, v politiki pa sem deloval dobrih pet let. Pa ne da bi hotel, saj nisem bil član nobene stranke. Poleg tega sem se veliko oglašal v javnosti s strokovnimi kritikami glede raznih projektov in potez. Ko pa je iz takratne vlade izstopila Slovenska ljudska stranka vključno z ministrom za promet, sva z ženo slišala to novico in mimogrede mi je navrgla: »Samo da ne boš prehitro rekel ne ...« Zaradi teh besed jo je še vrsto let bolela glava, saj so kmalu začeli zvoniti telefoni.
Funkcijo ministra in nato poslanca pa ste po političnem epilogu kljub vsemu pogrešali.
Dobre pol leta sem bil minister, potem pa poslanec, kar je bilo še malo prej zame nepredstavljivo. Bil sem izvoljen za podpredsednika državnega zbora, funkcija je bila neke vrste tolažba za ranjen občutek pomembnosti po prenehanju ministrovanja. Vedno znova pri funkcionarjih opažam, kako hitro se človek navadi na privilegije, ki jih prinaša položaj. To se je zgodilo tudi meni, česar me je sram. Priznati pa moram, da je bila parlamentarna izkušnja zelo dragocena.
Nisem hotel ponovno kandidirati, ampak se vrniti na fakulteto, kjer me je čakalo delovno mesto. Toda ker predavanj še ni bilo, sem delal predvsem od doma in naenkrat je bilo vse drugače. Prišlo je do t. i. odtegnitvenega sindroma, pojavila se je depresija. Kot politik sem dnevno dobival kupe vabil, veliko vsega se je vrtelo okoli mene, naenkrat pa ni bilo več žarometov in počutil sem se pozabljenega. Politika me je sicer še nekaj časa mikala, zlasti zaradi neuresničene želje po vzpostavitvi zlate sredine. Zdaj pa me že dolgo ne mika več. V svoj zagovor pa lahko rečem, da sem na obeh funkcijah deloval strokovno in odgovorno s poudarkom do ljudi, ki so mi zaupali in me izvolili. Motila sta me strankarski prestiž in disciplina, ki se ji pri glasovanju nisem podrejal, ampak sem glasoval po svoji vesti, s čimer si v poslanski skupini seveda nisem prislužil ploskanja.
O tem in še marsičem beremo v vaši knjigi Svetilnik. V njej opisujete tudi težko bruseljsko izkušnjo.
Ta je res najbolj boleča: kandidiral sem na razpisu za sodnika na Splošnem sodišču EU v Luksemburgu in že na začetku postopka, ko sem se na lastno pobudo predstavil poslanskim skupinam DZ, sem pri eni od teh z leve sredine naletel na skrajno nespoštljiv in podcenjujoč odnos. Tudi v nadaljevanju postopka je bilo kar nekaj nedoslednosti in nizkih udarcev, ki pa jih nisem bil deležen samo jaz. Ko sem bil nazadnje izbran, me je čakal le še pogovor na posebnem mednarodnem strokovnem odboru, ki naj bi bil le formalnost. Toda tik pred tem je bilo z izmišljenega e-naslova poslana anonimna sramotitev mene in mojega dela v smislu, da širim radikalne izjave proti Hrvaški in da celo nisem primeren za sodnika, čeprav sem bil leta 2017 poročna priča dr. Marku Ilešiču, sodniku na Sodišču EU. Kakšna nesramnost in neumnost! Komisija pa je kljub temu orkestrirano delovala v duhu te anonimke. Ne vem, kdo je bil za tem podlim dejanjem, morda kakšen ambicioznež iz domačih logov, lahko pa bi anonimka prišla s hrvaške strani ...
Zakaj ste se odločili, da napišete avtobiografijo?
Že davno se mi je utrnila ideja, da bi nekoč napisal neke vrste avtobiografijo, ampak šele tedaj, ko bi se upokojil. Prej sem želel napisati svoje prvo leposlovno delo, roman. Spisal sem nekakšen sinopsis in ga poslal uglednemu uredniku, s katerim sem že prej sodeloval, vendar ga je zmotil ezoteričen pridih sicer zanimive zgodbe, zato je menil, da je primernejša založba Chiara. Nato pa se je zgodilo pomenljivo naključje – vemo pa, da naključij ni, da se v tem vesolju vse zgodi na ključ. Ravno takrat sem prejel povabilo Tadeje L. Zupan, urednice založbe Chiara, da napišem svojo osebno zgodbo. Na krilih te sinhronicitete sem dobil moč, da sem sam pri sebi sprejel tri ključne pogoje za pisanje avtobiografije: da bom popolnoma iskren, da s knjigo ne želim ugajati, ampak pomagati in doseči njeno sporočilnost. Skica mojega prvega romana Potop pa je romala za nekaj časa v predal. Želel sem si, da bi moja osebna zgodba vsaj kakšnemu bralcu pomagala pri osmišljanju življenja, zato sem imel v mislih naslov Iskanja, tavanja, spoznanja. Po pogovoru z urednico pa sta se rodila naslov Svetilnik in podnaslov Padci in pobiranja poetičnega pravnika. Svetilnik v smislu osvetljevanja oziroma razsvetljevanja tistega, kar človek pravzaprav ves čas išče – ljubezen, mir, spokojnost, zadovoljstvo. Končno pa je svetilnik neločljivo povezan z morjem, ki je ob iskanju smisla rdeča nit mojega življenja. In ne nazadnje moja ljubezen, moja žena Ester, je Primorka in ona je moj najdragocenejši svetilnik.
To ni tipična avtobiografija, saj v njej poleg opisovanja bolečih izkušenj, kar je zelo pogumno dejanje, razmišljate tudi o etiki, zavesti, kozmosu, sreči ... Knjiga je dobila ogromno pozitivnih odmevov. Kako pa so vaše iskreno pisanje sprejeli domači?
Lahko rečem, da zelo dobro, pohvalno. Ker pa sem si pri tej avtobiografiji vzel tudi malček literarne svobode, je bil moj oče kritičen do nekaterih netočnosti, v celoti pa je knjigo pohvalil. Besedilo je preverjal naš redni digitalni družinski konzilij, ki seže od Dubaja, kjer službuje sin Benjamin, do Škofij, kjer je do nedavnega stanovala hčerka Gaja Ana z možem Maticem. Pomembno pa je tudi, da mi je žena dovolila objavo pisma, ki mi ga je napisala po vrnitvi iz Kanade, kjer sva preživela tri leta in pol zaradi mojega doktorskega študija. Tam se nama je rodila hči, v Sloveniji pa še sin. Zaradi mojih obremenitev pri študiju in kasneje doma pri delu je bila Ester vse dni sama z otrokoma, in to ob službi sodnice. S pismom me je ljubeče in hkrati odločno postavila na realna tla, da smo kot družina srečnejše zaživeli. Toda potem je na vrata potrkala politika in pravljice je bilo konec, ker je spet počil lonec ...
Ali so knjigo Svetilnik še pred tiskom prebrali tudi vaši prijatelji?
Seveda sem se z njimi veliko pogovarjal. Odziv žal že pokojne dr. Mance Košir, Toneta Partljiča, patra dr. Karla Gržana in še nekaterih mi je veliko pomenil. Naj ob tem poudarim, da je bilo celotno Mančino delo izjemno, zato sem vesel in počaščen, da se je po zaslugi Žige Valetiča v rodovitno prst vrasla moja pobuda, da bi 5. marec, njen rojstni dan, razglasili za Mančin dan branja, ljubezni in navdiha. Upajmo, da bo ta dan prerasel v vseslovenski dan branja, kajti kot je slikovito opozarjal Tone Pavček, nas bo pobralo, če ne bomo brali tiskanih knjig.
Boleče odkrito pišete tudi o zasvojenosti z alkoholom. Kako se je pretirano pitje začelo in kako končalo?
Kot fant sem tudi jaz včasih kaj popil za korajžo pred dekleti in za bolj sproščeno igranje na kitaro in prepevanje. V študentskih letih in v poslovnem svetu pa se je še stopnjevalo. Kasneje sem pil zato, ker so mi manjkali žarometi, ker sem imel občutek, da sem pozabljen … Bil sem kot tisti pijanec iz Malega princa, ki je pil zato, ker ga je bilo sram, da pije. Zavedal sem se, da v opitem stanju počnem stvari, ki jih sicer ne bi ... In sem jih obžaloval, pomagati pa si nisem mogel. Nekajkrat sem poskusil, pa se ni obneslo, nazadnje sva z Ester poiskala pomoč pri terapevtu Andreju Perku, a sva tudi tam kmalu odnehala, ker je bila vožnja z obale v Kamnik in nazaj prenaporna. Ni šlo zlahka, vendar sem se končno sam z jekleno voljo in neskončno ljubeznijo do najdražjih rešil tega strašnega demona zasvojenosti. Že osem let nisem popil niti kapljice alkohola. Opažam, da sem se v teh psihofizičnih padcih in preizkušnjah precej spremenil; iz izrazito ekstrovertiranega človeka sem postal bolj introvertiran. Začel sem se ozirati globoko vase in visoko v nebo – v enost življenja vsakega in vsega z vsem.
Pa vendar ste se ponovno znašli tudi pod žarometi.
Drži, ampak ti so drugačni. Tokratni žarometi osvetljujejo smisel, saj nastopam s svojimi knjigami, in to je nekaj najlepšega.
Letos ste izdali svoj prvi roman Potop s podnaslovom Roman na dah, ki se res prebere na dah, saj je več kot le napeta zgodba. Od kod ideja?
Zgodba v Potopu – naslov je palindrom – govori o skupini potapljačev, hkrati pa je to zgodba o notranjih globinah vsakega posameznika, ki se sooča s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Naslonil sem se na resničen dogodek tragične smrti dveh mladih potapljačev, toda to je le izhodišče, vse drugo je fikcija, ki se v velikem delu dogaja v globinah morja in globinah duše. Brez te dimenzije bi bil to le navaden triler.
Skozi napeto zgodbo in zanimive like prepletate realistične opise potapljanja z duhovnimi razmisleki in človeškimi odnosi ter dilemami. Pisanje te knjige je bilo verjetno zelo zahtevno.
Kot veste, rad raziskujem take in drugačne globine, nadvse rad imam morje in prisegam na univerzalno ljubezen. Tudi potapljal sem se, in da ne bi s tem v zvezi govoril le v pretekliku, sem lani obnovil licenco in upam, da se bom še potapljal. Pri pisanju tehničnih odlomkov pa sem se vendarle zaradi točnosti posvetoval z dvema strokovnjakoma, ki ju izjemno cenim, prof. dr. Mitjo Slavincem, fizikom in dolgoletnim predsednikom Slovenske potapljaške zveze ter tudi podvodnim reševalcem, in dr. Mitjo Pavliho, svojim mlajšim bratom in arhitektom, ki je med drugim tudi izvrsten skiper. Hvaležen sem za besede, ki sta mi jih napisala Arne Hodalič, potapljač in fotograf svetovnega slovesa, in pisatelj Mate Dolenc, in še mnogim drugim. Ker je bila že izdelana idejna zasnova, sem knjigo napisal dokaj hitro in pred rokom za oddajo gradiva, moja družina pa je razumevajoče spremljala moj pisateljski zagon.
Nekje ste zapisali, da so vaše vodilo trije D-ji: družina, delo in domovina. Vse vaše življenje pa preveva ljubezen.
Oče in mama sta bila za naju z bratom odličen zgled delavnosti. Poleg delavnosti pa sta pomembna tudi empatija, razumevanje ljudi in okolja. Vse to sem črpal tudi iz očetovega dela, tati mu pravim. Veliko pozornosti, strokovnega dela in časa je namenil ranljivim skupinam, saj je več kot desetletje vodil komisijo za poklicno usposabljanje, usmerjanje in vključevanje duševno nerazvitih mladih oseb, če omenim le delček njegovega izjemno obsežnega angažmaja. In še vedno je zelo aktiven. V Socialni zbornici Slovenije deluje od njenega nastanka, prav tako v Zdusu in na Festivalu za tretje življenjsko obdobje ... Ko mu je nekdo dejal, da ima lepe konjičke, je pojasnil, da se z glasbo, planinstvom in še čim ukvarja zelo resno in so zanj te dejavnosti mnogo več kot le konjiček.
Torej delo je od malega moje oziroma naše vodilo. Družina, ožja in širša, pa je moj varni in topli pristan, moje vse. Domovina ... Spomnim se, ko sva z ženo zajokala od ganjenosti, ko sva v Kanadi po dolgem času poslušala slovensko glasbo z Avseniki na čelu. Domoljubje pa človek pokaže z dejanji, ne z besedami, in mirno lahko rečem, da sem in bom tako deloval. V tem duhu pa je tudi skrb za okolje. Veliko smo že zamudili, mislim planetarno, prizadevamo si lahko samo še za ohranitev tega, kar še imamo, in ne izgubimo upanja. Dolgo smo poslušali, kako led na Antarktiki izginja, zato sem bil neizmerno vesel pozitivne novice, da se led tam tudi obnavlja. To pa ne pomeni, da je že vse okej. Pomemben je vsak korak in sleherni dan lahko vsak naredi kaj dobrega za naravo, za Zemljo, ki je naš dom. Veliko majhnih dobrih del lahko doseže velik rezultat. Za zaščito naše obale – slovenska obala je ena najkrajših obal v Evropi, saj meri samo 46 kilometrov – je pomemben vsak meter, ki nam ga uspe rešiti, zato naj omenim, da sem si med drugim prizadeval tudi za zaprtje obalne ceste za promet od Kopra do Izole. To je zdaj dragocen del obale, ki je tudi urejen na prijazen način, čeprav so bili apetiti po glamurozni podobi.
Ne glede na težo trenutka svetloba vedno zmaga, je vaša misel, najsvetlejša svetloba pa je ljubezen.
Pravzaprav sem vse življenje iskal lučke, ki so v meni pomagale prižigati ljubezen. Iskal sem jih povsod – na morju, v vesolju in tudi v lastni duši. Ljubezen je najsvetlejša in najmočnejša sila. Seže od erotične – partnerske ljubezni prek ljubezni do otrok, staršev in vse do vsega stvarstva. Brez ljubezni ni ničesar. Vsemirje je kot živ organizem, v katerem vsaka celica uglašeno in ljubeče sodeluje z vsemi drugimi celicami in tako vzdržuje celoto. Kvantna fizika to potrjuje. Univerzalna ljubezen je formula za srečo in prihodnost človeštva.
Ljubezen je najsvetlejša in najmočnejša sila.