Naj ima življenje prihodnost!

Vsak si izbere sam, kako bo kakovostno in smiselno zapolnil dan v tretjem in četrtem življenjskem obdobju. Najpomembneje je, da človek kljub morebitnim težavam ne izgubi volje do življenja in da poskuša prilagoditi svoja iskanja in pričakovanja. Zaupanje vase, samospoštovanje in zadovoljstvo s samim seboj je tudi v poznejših letih mogoče gojiti, ohranjati in celo izpopolnjevati.

To se zlasti potrjuje pri vključenih v kulturne skupine, ki si zavestno prizadevajo polepšati dan. Besede 'za to sem prestar' so črtali iz svojega besednjaka. Besede 'starec' ne uporabljajo, nadomestili so jo s 'starejši'. Seveda velja to za vse dejavne ljudi in najrazličnejše aktivnosti ne glede na vsebino in trajanje dejavnosti.

Ko smo pred mnogimi leti videli, da naš osemdesetletni profesor Mihajlo Rostohar nekaj vneto zapisuje v zvezek, smo ga vprašali, ali piše spomine. Znani profesor pa je odgovoril, da ne piše spominov, ker jih bo pisal, ko bo star. Resnična anekdota, ki nas opozarja na to, da beseda 'star' nima več žlahtnega pomena v slovenščini. Žlahtno je zvenela v antiki, ko je bila povezana s pojmoma modrost in izkušnje, danes pa jo povezujemo z betežnostjo, počasnostjo in nerganjem.

Zakaj se nam je zgodil takšen način razmišljanja o starejših, ki jih večina obravnava predvsem kot pomoči potrebne državljane, ki so skoraj breme družbe?

Starejši so pravzaprav sami ustvarili neugodno samopodobo ob vstopu v pokoj. Preveč je tistih, ki se počutijo nepotrebne, ki se umikajo z vseh področij, ko vstopijo v pokoj. Tega dojemanja starosti ne razumejo niti strokovnjaki. Dejstvo je, da mnogi starejši prispevajo zelo veliko kot stari starši, prostovoljci in tudi drugače, dejstvo pa je tudi, da so starejši daleč od soodločanja ali od participacij. Slovenija je v evropskem prostoru ena izmed tistih držav, ki imajo najbolj razvejano število društev upokojencev in drugih zlasti društev v ljubiteljski kulturi, vendar smo pri odločanju kot civilna družba povsem na dnu.

Pasivnost te prej ali slej izloči iz družbe!

Nedejavnost ne prinaša samo ekonomskih posledic, ampak tudi socialne, ki so veliko hujše. Delo je pogoj za dejavno starost, vendar pri tem sploh ne gre za službe. Razumevanje zlasti mlajših generacij, pa tudi naše, ki si pod pojmom delo predstavlja redno zaposlitev, je popolnoma zgrešeno. Gre preprosto za to, da človek ni pasiven! Pasivnost ga namreč prej ali slej sama izloči iz družbe. Šele z aktivnostjo je človek socialno potrjen. To pa ni samo zaposlitev v tem pomenu besede, torej preživljanje, to je lahko prostovoljska dejavnost, to je lahko tudi kulturno udejstvovanje, ki človeku povrne samopodobo, samopotrditev pa potrebuje vsak človek. Že dvakrat tedenska vključitev v kulturni dejavnosti izboljša samopodobo socialno izrinjenemu posamezniku.

Potrebo po vseživljenjskem učenju starejših ljudi utemeljujejo psihološki in drugi razlogi. Področja učenja starejših vključujejo: možne zaposlitve s podaljšano delovno aktivnostjo, učenje za vsakdanje potrebe, pripravo na starost, načrtovanje nove kariere, uresničevanje mladostnih (ali novih) nagnjenj in interesov (3. življenjska univerza), sodelovanje v prostovoljstvu, sožitje generacij ter aktualiziranje znanj v lastnem poklicu. V Sloveniji je premalo narejenega, da bi bilo vseživljenjsko izobraževanje usmerjeno tudi v konkretne poklice in zaposlitve.

Možne zaposlitve s podaljšano delovno aktivnostjo se odpirajo kar same in bi jim moral zakon o malem delu bolj prisluhniti.

Veliko starejših prejema pokojnino, ki ne zadostuje za dostojno preživljanje. Po drugi strani pa imajo številni med nami določena znanja in izkušnje, ki bi jih želeli posredovati mlajšim. Obenem bi iz skupine, ki sama potrebuje materialno ali psihosocialno pomoč prestopili v skupino, ki s svojo aktivnostjo družbeni razvoj še naprej soustvarja. Na podeželju lahko najdemo posameznike in skupine, ki so nosilci znanja na številnih področjih (zdrava prehrana, domača in umetna obrt, gastronomija, delo v zelenjavnem vrtu in kmetijstvu, zelena kozmetika, aranžiranje cvetja, nabiranje zdravilnih zelišč, naravna barvila, sušenje sadja, greje naj sonce, likovni tečaj, tečaj retorike in komunikacije, enostavno knjigovodstvo, uvodni tečaj za delo na osebnih računalnikih). Taka in podobna znanja so si pridobili posamezniki na osnovi izkustvenega učenja in za njih ne posedujejo javno veljavnih spričeval. Eden od načinov za širjenje uporabe njihovega znanja v domačem in drugih okoljih je v potrditvi (certificiranju) njihovega znanja in veščin. To so lahko nove spodbude za raznovrstnost zaposlovanja starejših. Izobraževanje starejših ni vedno v funkciji dela temveč je povezano z vsem življenjem in je lahko tudi samo zase način življenja!

Ali gledajo v razvitih državah na starost drugače?

Evropejci na primer sploh ne poznajo statusa upokojenca, ker tam ni nikakršne razlike med zaposlenim in upokojenim. Tam jim je jasno, da starejši tudi po upokojitvi ostanejo pomemben člen v družbenem dogajanju. Pri nas se v trenutku odhoda v pokoj zmanjšajo vse pravice, še več, saj se začnejo diskriminacija in najrazličnejše kršitve pravic. Nihče ne varuje integritete starejših, čeprav je to še kako pomembno za zdravo družbo in sožitje v njej. Pri nas so bile napake, da imamo takšen odnos do starejših, napravljene že veliko prej, ko je družba imela drugačen pogled do starejših, recimo delavcev, starejših od 50 let. Držali so jih v službah, brez možnosti dodatnega izobraževanja, pridobivanja novih znanj, da bi dosegli višjo funkcionalno pismenost in napredovali. Miselnost delodajalcev se danes ne razlikuje veliko od takih zgrešenih pogledov na starejše. Dejstvo je, da so starejši še vedno zapostavljeni na trgu dela, da je zakonodaja diskriminatorna (sedaj naj bi se menda začela popravljati) in da se starejši premalo usposabljajo in izobražujejo. Razen maloštevilnih podjetij, kjer so starejši direktorji, ki se zavedajo seniorizma. To je pri nas novi pojem za izkušene starejše delavce, ki še lahko pomagajo in tudi hočejo pomagati. Ne samo, da starejši ohranjajo delovno sposobnost, pomembno je medgeneracijsko razumevanje, razumeti moramo, da starejši potrebujejo delo, ne službe.

Kako mlajši sprejemajo to medgeneracijsko sožitje?

Ni dovolj samo govoriti, pravijo, ampak morajo starejši in mlajši nekaj narediti. Zdravje in kondicija starejših se popravlja, največja krivica je, da so starejši najbolj ranljiva skupina, kot da so breme, da se njihove sposobnosti, ki so ohranjene, ne upoštevajo. Tu je krivec država, ki niti diskriminacijske zakonodaje ne more odpraviti. Novo učenje potrebujejo vse generacije. Da se razumem s sinovoma, ni tako preprosto, čeprav sem oče. Potreben je napor za razumevanje mladih in njihovih potreb. Niti ni samo po sebi umevno, da otrok razume svoje starše. To je ta generacijski razkorak, ki ga moramo prebroditi, o katerem se moramo nenehno izobraževati. Vnuki se bolj razumejo z nami, ker tu ne govorimo o medgeneracijski razliki in takih problemov razumevanja nimajo.

Pomembna je samopodoba starejših! Včasih je pri nas pogled na starejše nerazumljiv. Slovenci obožujemo gore in se ne čudimo, da srečamo na gorskih poteh osemdesetletnike in morda še starejše. Ko je bilo pred dvema letoma v Ljubljani 16. atletsko evropsko prvenstvo seniorjev, nekoč znanih in aktivnih športnikov, so se mnogi celo zgražali, da ni primerno, da 80-letniki tečejo maraton. Zakaj pa ne? Veliko mlajših tega ne bi zmoglo, a mnogi preprosto ne želijo videti nekaterih stvari in dejstev. S pojavom nove kulture staranja in s tem povezane humane in vedrejše podobe starosti je treba nekaj storiti za spreminjanje stare podobe. Je sploh mogoče rešiti problem dojemanja starejših?

Za tako spreminjanje podobe moramo najprej spoznati in začeti odpravljati tabuje, predsodke in stereotipe o tistih, ki so v tretjem življenjskem obdobju. Potem bomo začeli govoriti o novi kulturi staranja, s tem pa je povezana tudi humana in vedrejša podoba starosti.

Glavna težava pri nas je (bila) prepričanje, da si po petdesetih že za odpis, za to pa ni kriva le družba, temveč tudi starejši sami, ki nikakor ne bi smeli tako razmišljati. Vsak je svoje sreče kovač; resnica je, da si oblikuješ življenje sam!

Osnovni problem je namreč doseči spremembe v nas samih, v glavah ljudi, družbe kot celote. Niso pomembne samo mladost, moč, hitrost, enako pomembne so tudi izkušnje, preudarnost, modrost.

Upokojenec ali starejši človek pri nas nima prav nič drugačnih obveznosti, kot drugi državljani. Plačuje davke in prispevke, voli in je lahko izvoljen, spoštovati mora predpise in zakone ter živeti v skladu s pravili. Omejene pa so njegove pravice do dela, do posredovanja znanja in izkušenj, pa tudi pravica vpliva na družbeno dogajanje. Vemo, da iz obveznosti sledijo pravice, še zlasti v demokratični družbi mora biti tako.

Ponazoritev z orkestrom

Tako kot se mora uglasiti vsak orkester, da spodobno igra, se mora tudi država. Za igro v tem orkestru morajo biti usposobljeni vsi, predvsem vodja, v tem primeru država, ki mora narediti okvir, programe – to je ta orkestrska uglasitev. Svojo nalogo morajo opraviti vsi igralci: ministrstva, različne službe, tudi starejši, ki morajo poskrbeti, da bodo še naprej konkurenčni na trgu. Življenjska doba se podaljšuje, čas po upokojitvi je lahko daljši od tistega, ki ga je človek preživel v službi. A naj zdaj 40 let vegetiramo?