Tudi starejši potrebujejo zagovornika

Deklaracije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ne smejo ostati zgolj besede, temveč jih morajo ljudje vseh starosti spoznati in jih uporabiti v vsakdanjem življenju. Mnogi dandanes nimajo možnosti, da bi jih poznali.

V družbi smo priče nizki stopnji informiranosti, vse več je kršitev človekovih pravic, diskriminacije, nasilja različnih oblik, povečuje se revščina, kar vse najbolj prizadene prav ranljive skupine občanov. Zato se tudi v naši zakonodaji pojavljajo različne oblike zaščite ogroženih skupin, kot so skrbništvo, zastopništvo, zagovorništvo, varuh človekovih pravic, zastopniki pacientovih pravic ipd.

Zagovorništvo je pri nas šele na začetku razvoja, namenjeno pa je zaščiti, varovanju in zastopanju pravic ranljivih skupin, kot so otroci, mladoletniki, bolniki, starejši ljudje, invalidi in osebe z različno razvojno prizadetostjo.

Zagovornik nastopi takrat, ko tak človek ne zmore razumeti svoje obrambe, ko ne zna izraziti svojega mnenja, ko ne more zavarovati sebe, svojih potreb, pravic in osebne indentitete. S pomočjo zagovornika pa posameznik okrepi samozavest in samopodobo, laže izrazi in uresničuje svoje potrebe in se vključuje v okolje in v družbeno dogajanje.

Zagovorništvo starejših je bila tema letošnjega posveta v državnem svetu ob svetovnem dnevu boja proti nasilju nad starejšimi. Razpravljavci so menili, da je zagovorništvo starejših potrebno, saj zagovornik zastopa interese ranljivih skupin, ne pa interese državnih institucij. Zagovornika ne potrebujejo le starejši, ki živijo v družinskem okolju, temveč tudi tisti, ki prebivajo v domovih, bolnišnicah in v drugih okoljih. Predvsem pa je zagovorništvo treba razviti v neposrednem okolju, kjer ljudje živijo, in ne zgolj v oddaljenih institucijah.

Treba je opredeliti koncept zagovorništva, oceniti vlogo zagovornika, skrbništva, zastopništva in jo primerjati z vlogo varuhov človekovih pravic, bolnikovih pravic, policije, socialnih, zdravstvenih in drugih javnih služb. Prav tako je treba pregledati zdajšnjo zakonodajo, ki omogoča razvoj zagovorništva, in sprejeti še nove zakonske akte.

 

Kdo je lahko zagovornik?

To je lahko oseba, ki uživa zaupanje uporabnika, ki ima ustrezne osebne lastnosti, kot so etičnost, empatičnost, komunikativnost, prilagodljivost, zaupnost, strpnost. Poleg teh lastnosti mora imeti znanja s področja gerontologije, socialnega dela, psihologije, zdravstvene nege in nekaj osnov iz zakonodaje. Pripravljen mora biti pridobivati znanja in metode, kot so intervizija, supervizija in sposobnost komuniciranja s sodelujočimi. Na tej podlagi naj bi pridobil certifikat za opravljanje zagovorništva.

V začetni fazi naj bi se zagovorništvo razvijalo neprofesionalno. Lahko bi uporabili mrežo upokojenskih društev, saj je med upokojenci veliko različnih strokovnjakov. Odločiti se je tudi treba, kdo naj imenuje zagovornika na nacionalni ali lokalni ravni. Vsekakor pa naj bi uporabniki imeli možnost soodločanja pri izbiri zagovornika. Odgovorne institucije in nevladne organizacije naj bi prevzele del nalog, saj nekatera društva že zdaj opravljajo nekatere naloge zastopništva ranljivih skupin.



Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media